Za nami je praznični vikend, za katerega marsikdo (upravičeno) pravi, da gre za vikend, ko je v središču hrana. Na mizah ljudi se, poleg tistih štirih simboličnih, znajdejo mnoge dobrote, ki se po veri oz. običaju v soboto požegnajo. 

Tako sva se to leto podpisana javila in odnesla hrano, lepo zloženo v novo košaro z okrašenim prtičkom, k žegnanju na Brinjevo goro. Malo pred eno uro sva se prebila do vrha, kjer se je nabralo že kar nekaj ljudi, v cerkvici pa že precej košar. Ljudje so veselo klepetali (kajpak, tudi velikonočno žegnanje je priložnost za druženje) ter čakali na duhovnika, ki bo poškropil košare, povedal nekaj besed in tako pripravil žegn na zaužitje. 

Do začetka obreda se je nabralo precej ljudi, k čemur je po vsej verjetnosti veliko pripomoglo tudi lepo vreme, ki nas je v soboto razveseljevalo. Ob prihodu duhovnika smo se zbrali okoli cerkvice, poslušali kratko »pridigo«, kolikor je zaradi manjka ozvočenja sploh bila slišna, nato pa zagrabili vsak svojo košaro in pot pod noge, domov z Brinjeve gore. 

Marsikdo je domov hitel, da poje požegnano hrano ter začne z drugimi obredi, ki pritičejo temu prazniku. Marsikdo pa je počasi odšel domov, odložil košaro na hladno in počakal do nedeljskega jutra, da je zagrizel v blagoslovljene jedi. Kakorkoli že, žegnanje ostaja lep običaj, ob sončnem dnevu pa očitno marsikdo ta običaj združi še s prijetnim sprehodom na Brinjevo goro.

Več fotografij lahko najdete v Albumu.