V nedeljo je pred lokalom Spin na Ravnah potekala otroška zabava za noč čarovnic. Čeprav so tovrstne popestritve za otroke pri nas prava redkost pa je bila omenjena zabava posebna že zaradi organizatorja samega.

Organizatorji, člani Moto kluba Pankrti (MKP), so že tretje leto zapovrstjo otrokom pripravili nepozabno doživetje. Suzana, članica MKP, je povedala, da je ideja za otroški "žur" nastala iz želje, da se ljudem približa motoristična kultura. " Da neujo misnli, da se sam okrog vozimo pa po srečanjih hodimo". Suzanino misel je dopolnil še motorist Bojan: "Tejko tžkih institucij mamo pa glih motoristi se spomnemo organizirat kaj za otroke." Pankrti so še povedali, da so denar za prireditev zbrali s članarino, nekaj so primaknili tudi sponzorji. Z obiskom so bili, kot tudi prejšnja leta, zelo zadovoljni in si želijo, da jim čarovniško zabavo za otroke uspe organizirati tudi prihodnje leto.

No, Pankrti so s to potezo zagotovo pripomogli k razbijanju stereotipov o motoristih, saj si sicer posameznik težko zamisli skupino robatih motoristov z usnjenimi jaknami, dolgimi bradami in velikimi motorji, ki otrokom delijo bombone, z njimi rezljajo buče in prepevajo ringa raja.

Fotogalerija

Ob izidu E-knjige oziroma zbornika »Prežihov Voranc v ogledalu Koroškega fužinarja« je v knjižnici Kotlje potekala v okviru 14. Kuharjevih dnevov predstavitev tega zbornika.

Predstavitev je vodila prof. Bojana Verdinek, ki se je pogovarjala z urednikom zbornika Mirkom Osojnikom, sicer vztrajnim in resnim prežihoslovcem. Prav zaradi njegovega zanimanja se je rodila posebna knjiga v elektronski obliki, ki jo je izdala in založila Prežihova ustanova. Gre za izbor člankov iz Koroškega fužinarja vse od leta 1951 do leta 2007 oziroma glasila ravenskih jeklarjev, ki danes, žal, ne izhaja več.Vseh člankov v Koroškem fužinarju je bilo 114, v zborniku jih je zbranih 82, kar pomeni, če bi bila to knjiga, okoli 600 popisanih strani.

Urednik zbornika Prežihov Voranc v ogledalu  Koroškega fužinarja Mirko Osojnik je zbornik predstavil takole: »Prva in druga številka Koroškega fužinarja sta izšli skupaj 29. novembra 1951, torej slabi dve leti po Prežihovi smrti. Publikacijo, ki je imela takrat podnaslov Glasilo guštanjskih železarjev, je začel izdajati upravni odbor Železarne Guštanj, urejeval pa jo je uredniški odbor. Odgovorni urednik novega 'fabriškega' lista je postal Avgust Kuhar, Vorančev najmlajši brat.

Kratko in jedrnato uredniško zasnovo glasila je urednik razgrnil že v prvi številki Fužinarja v članku Naš list: »Prvič od obstoja našega naselja in imena je sedaj izšel v Guštanju tudi že lastni list. Izdaja ga upravni odbor železarne. Guštanj ni toliko zaostal, kakor je oddaljen in ne tako nezanimiv, kakor je tih, da ne bi mogel biti tudi kraj za izdajanje lastnega glasila. To smo sedaj že dokazali. Kaj bi govorili več, razlagali in utemeljevali. 'Koroški fužinar' je tu in se utemeljuje sam. Rodil ga je napredek kraja, rodile so ga potrebe; oddaljenost in tišino smo prerastli …«

Glavnega urednika poudarjeno navajamo zato, ker je že njegova izvolitev za to nalogo kazala na to, da bo zagotovo skrben varuh bratovega spomina. In res: Že v omenjeni 1. številki je novembra 1951 začel izhajati Prežihov potopis Od Meže do Poljane.

Nadaljevanje potopisa je sledilo in se končalo v št. 1–3 za leto 1952, hkrati pa je v isti številki izšlo tudi poglavje Skrivna bralnica iz pisateljevega nedokončanega romana Pristrah. V številki 4–6 z dne 30. maja 952 se je Skrivna bralnica nadaljevala a se, žal, v številki 7–9 z dne 27. avgusta 1952 ni sklenila. V tej številki pa je začel izhajati še Prežihov potopis Svinja in se sklenil v številki 10–12 z dne 29. novembra 1952. V tej številki je izšel še Prežihov potopis Tam, kjer teče bistra Drava.

V številki 1–3 z dne 26. februarja 1953 pa je bil natisnjen že prvi sestavek o Prežihu. Napisal ga je njegov revolucionarni tovariš Ivan Kokal – Imre. Tej objavi je sledilo še 113 zapisov o pisatelju. Ker je bilo vseh člankov, ki so se bolj bistveno vezali na pisateljevo življenje in delo, kar 114, bi to najbrž pomenilo preveč obsežno izdajo. 32 manj pomembnih je urednik Mirko Osojnik zato izločil in kljub temu je ostalo 82 vsebinsko najmočnejših prispevkov, ki jih je smiselno razvrstil v devet različno obsežnih poglavij oziroma sklopov.

Naslov pričujočega zbornika je PREŽIHOV VORANC V OGLEDALU KOROŠKEGA FUŽINARJA (1951–2007). Razdeljen je na 10 (deset) razdelkov:

I. Umetnik in revolucionar (11 prispevkov)
II. Prežihova proza (16 prispevkov)
III. O jeziku in slogu (4 prispevki)
IV. Prispevki k političnemu življenjepisu (6 prispevkov)
V. Prežihova pisma (2 prispevka)
VI. Prežihova dela na odrskih deskah in v filmski uprizoritvi (4 prispevki)
VII. Prežihov Voranc v prevodu, ponatisih in sestavki o njem – bibliografski del (6 prispevkov)
VIII. Spomini (17 prispevkov)
IX. Dolg kraja (15 prispevkov)
X. Epilog / Memento (1 prispevek).

Kdo so avtorji? V prvem razdelku UMETNIK IN REVOLUCIONAR so avtorji sama znana imena. Od literarnih zgodovinarjev, slavistov pa zgodovinarjev in novinarjev naj omenimo Draga Druškoviča, urednika Prežihovih zbranih del, Josipa Vidmarja, pisateljico in Vorančevo kurirko Kristino Brenk, pa Janka Liško in Bogdana Pogačnika. Od politikov se pojavi le Lidija Šentjurc. Od koroških avtorjev so tu dr. Katja Sturm - Schnabl, Janez Mrdavšič, Tone Sušnik in Marjan Kolar.

V drugem sklopu PREŽIHOVA PROZA so vidni slovenski literarni zgodovinarji, slavisti in pisatelji še močneje zastopani. Tu so: France Dobrovoljc, Jože Koruza, Taras Kermauner, dr. Anton Slodnjak, Ivan Potrč, Franček Bohanec in Kristina Brenkova. Tudi domačini so dali pomemben prispevek. O Vorančevi prozi so pisali: Tone Sušnik, Janez Mrdavšič, Mojca Potočnik, Miran Kodrin, Marjan Kolar, Bojana Verdinek in Marija Vačun Kolar.

Tretji razdelek O JEZIKU IN SLOGU je krajši. Ker so avtorji samo štirje, lahko omenimo vse. To so: Marija Lorenci, kasneje poročena Potočnik, Marija Kolar, Taras Kermauner in Vanja Benko.

V četrtem sklopu PRISPEVKI K POLITIČNEMU ŽIVLJENJEPISU je nekaj zgodovinarjev, dva Prežihova sotrpina v taborišču in nekaj domačih strokovnjakov. Tu so: France Filipič, Emil Cesar, Bruno Gerdovič in Mato Utovič ter domačina Avgust Kuhar in Alojz Krivograd.

Peti razdelek PREŽIHOVA PISMA ima samo dva prispevka. Avtorja sta Prežihov brat in takratni urednik Koroškega fužinarja Avgust Kuhar in dr. Franc Sušnik.

V šestem sklopu PREŽIHOVA DELA NA ODRSKIH DESKAH IN V FILMSKI UPRIZORITVI so zgolj trije avtorji s 4 prispevki. Dvakrat pisatelj Marjan Kolar ter France Brenk in Mirko Osojnik.

Sedmi razdelek PREŽIHOV VORANC V PREVODU, PONATISIH IN SESTAVKI O NJEM – BIBLIOGRAFSKI DEL predstavlja v glavnini kar profesor France Dobrovoljc, s po enim prispevkom pa sta se mu pridružila domača strokovnjaka, slavist Tone Sušnik in bibliografinja Marija Suhodolčan.

Po pričakovanju je najobsežnejši osmi sklop SPOMINI. V njem imajo svoje prispevke večinoma Prežihovi politični sodelavci, pisatelji, sorodniki, prijatelji in znanci. Tu so med drugimi tudi: španski borec Ivan Kokal – Imre, brat Avgust Kuhar, ki se je včasih podpisal tudi s kraticama P.G. =/P/režihov /G/ustl; Prežihova žena Marija Kuhar, Vorančev učitelj Franc Aichholzer pa pisatelji France Bevk, Matevž Hace in Kristina Brenkova, založnik Ciril Vidmar, direktor ravenske železarne Gregor Klančnik, slavista Janez Mrdavšič in Silva Sešel pa novinarja Marija Hriberšek in Milan Vogel. Od hotuljskih rojakov naj omenimo še Roka Gorenška.

Predzadnji, deveti razdelek DOLG KRAJA zajema vse tiste prispevke, ki govorijo o našem pisatelju, pa jih smiselno nisem mogel uvrstiti v nobeno od prej naštetih poglavij. Sem sodijo torej vsi v Koroškem fužinarju objavljeni govori ob slovesnostih, posvečenih Vorancu, pa zapisi ob odkritjih spomenikov, spominskih plošč, Vorančeve poti, Prežihove dolenjske poti in Prežihove bajte – spominskega muzeja Prežihovega Voranca, če so bili zasnovani tako, da so v svojem bistvu, četudi posredno, le govorili o Prežihovem življenju in delu. Avtorji so zvečine slavisti in pisatelji: Anton Ingolič, dr. Franc Sušnik, Tone Sušnik, Mitja Šipek, Stanko Kotnik, Marjan Kolar, dr. Matjaž Kmecl, Janez Mrdavšič, Mirko Osojnik in še nekateri.

Zadnji, deseti sklop simbolno zaključuje zbornik kot nekak memento (spominek) njegovega dobrega prijatelja in občudovalca dr. Franca Sušnika. Le kdo še zna tako jedrnato in hkrati vseobsegajoče spregovoriti o prvem lastnem domovanju Kuharjevih in o pisateljevem poslanstvu?

Poudariti moramo tudi, da so vsi naslednji uredniki Koroškega fužinarja Marjan Kolar, Jože Šater pa ponovno Marjan Kolar in mag. Andreja Čibron Kodrin varovali spomin na pisatelja in skrbeli, da so se dokaj redno v glasilu pojavljali tudi članki s tematiko vezano na življenje in delo Prežihovega Voranca. Ko se je zaokrožil zadnji, 57. letnik glasila, je nedvomno ostala v lokalnem koroškem glasilu trajno zapisana tudi neizbrisna sled spomina na prvega pripovednika koroške dežele.

In kakšna korist bo od te izdaje?… Vsi bodoči preučevalci pisateljevega življenja in dela pa tudi osnovnošolci, dijaki in študentje bodo imeli na enem mestu skoraj vse najvažnejše zapise o življenju in delu našega pisatelja, ki so izšli v Mežiški dolini. Ne bo jim treba ponovno prelistavati vseh 57 letnikov Koroškega fužinarja, če se bodo hoteli lotiti tega zanimivega problema in, žal, še vedno ne do konca raziskano Prežihovo življenje in delo poskusili znova in znova raziskati v vseh njegovih razsežnostih.«

»Prežihova zanimanja so daleč presegla lokalne okvire in čas, v katerem je živel,« je povedala prof. Bojana Verdinek in za zaključek prebrala članek o pismih, ki so si jih med seboj pisali dr. Franc Sušnik, Franc Kotnik in Prežihov Voranc. Odstirali so vprašanje, kako je prav: Kotuljci ali Hotuljci.