Bajta PR' NAS Zgodilo se je ... Izdih bo trajal dlje ...
... Izdih bo trajal dlje ... PDF natisni E-pošta
Prispeval Katarina Lodrant   
Petek, 25 Januar 2013 23:50

Katarina LodrantObjavljamo spis osnovnošolke Katarine Lodrant (OŠ Prevalje), s katerim je zmagala na natečaju Lovske zveze Slovenije.

... Izdih bo trajal dlje ...

Življenje. Ravna črta z vzponi in padci. Črta, med bitjem srca ne potuje sama, potuje prepletajoča se s tisočimi drugimi črtami. Ob enem srcu bije tisoče drugih src. Velika srca naših najbližjih in manjša, tista od ljudi iz ozadja. Veliko teh src, ki tolčejo za rebri, pa včasih pozabi, da ob njem niso le ljudje, katerih srca morajo biti, pač pa tudi živali s svojimi srci, ki bijejo za svobodo, za popolnoma običajne stvari, a so večkrat spregledana. Njihova srca za naša ušesa ne bijejo dovolj glasno. Mogoče je le to, da je naš vsakdan preveč hrupen, da bi jih slišal, mogoče pa je to, da jih naša srca nočejo slišati.

Človek. Raztresena oseba našega vsakdana. Teče po zaprašenih ulicah. Hodi iz sestanka na sestanek. Pazi nase, na svoje sorodnike, na druge ljudi. Zaleti se v neznanca in se mu opraviči. A ko gleda na svet, gleda s svojimi očmi. Gleda z očmi, ki vidijo le utripanje človeških src, živali pa so zanj nevidne. Gleda, a ne vidi. Ob koncu dneva srečen pade v posteljo, ker misli, da je osrečil veliko ljudi, a kaj, ko ljudje niso vse, kar hodi po planetu. Kaj, ko ljudje ne štejejo vsega, kar je vredno, kaj, ko ljudje ne opazijo pomembnih stvari.

Žival. Bitje s pospešenim bitjem srca, s čisto dušo, nedolžno bitje, ki se brani pred zunanjim svetom. Bitje, ki opazi vse, a ga drugi ne opazijo. Bitje, ki vidi vse, kar naredim narobe, a tega ne more povedati. Bitje, ki potrebuje pozornost, a je nima. Bitje, katerega srce zdaj bije le še v smrdečih kotih železobetonskih mest.

Narava. Velika skupnost. Ljudje, živali, rastline. Živimo skupaj. Včasih smo opazili drug drugega. Skrbeli smo drug za drugega. Spoštovali smo drug drugega. Zdaj pa je meglena mrena zaslepila naše oči. Še vedno smo skupaj. Vsi. A mi, ki smo oslepeli, smo zavladali drugim vrstam. Prepletajoče življenje je ostalo. A vrvi ljudi so se odebelile in dobile ostre robove, ki počasi a nezadržno parajo tanke nitke življenja živali in rastlin. Prepletajoča se pajkova mreža. Tanke, a močne vrvi, ki nas držijo pokonci. A kljub odebeljenim vrvem ljudi, je v določenih trenutkih le malo potrebno in nit se strga. Mi pa pademo. Pademo v globino in šele takrat spoznamo, kaj vse smo naredili narobe. Pademo, ker nismo opazili, ker nismo odprli ušes za bitje drugih src.

Travnik. Mehka sončna zaplata zelene trave. V očeh ljudi odličen prostor za novo trgovsko središče. V očeh živali … dom. Vrvež žužkov, ki lezejo po listih. Mravlje, ki že dneve nosijo hrano kraljici, pikapolonice, ki v skupinah letajo iz cveta na cvet. Gosenice, ki se počasi spreminjajo v prečudovite metulje. Čebele, ki za nas nabirajo med, krti, ki se pod zemljo v rovih igrajo skrivalnice. Vsaka majhna žival ima svojo zgodbo. Svojo preteklost. Svoje želje. Svoje neustrašno srce. A kljub temu dela za nas. Vsaka žival kriči nam na ušesa, dere se in tuli, naj jo pustimo pri miru, naj jo pustimo tam, kjer je, vsaka žival milo prosi, naj se usmilimo njenega neprecenljivega življenja. A žal kljub temu, da ji ob prošnjah pojenja glas, za naša ušesa ne kriči dovolj glasno. S pogumnim srcem, ki ne bije več, ostane za vedno pokopana pod prgišči zemlje. Travnik pa kmalu postane trgovsko središče.

A včasih na koncu vse le ni tako slabo. Nekatere živali živijo pri ljudeh. Srečne. Srečne, ker imajo nekoga, ki jih ima rad. Nekoga, ki jih vsak dan razveseli s pogledom, hrano, s tem, da jo popraska za ušesi. Žival ne potrebuje veliko, da je srečna. Zanjo je dovolj že to, da nekdo vsak dan iz srca zakliče njeno ime.

Včasih pa je na koncu le še slabše. Ljudje izkoriščajo svojo premoč. Zapirajo jih v kletke, injekcije in tablete, ki se vsak dan pojavijo v majhnih trebuščkih mišk, praske, ki se pojavljajo na telesih živali iz dneva v dan. Vse zaradi človeka. Nedolžne živali, ki sploh ne vedo, kaj so storile narobe. Ki ne vedo, zakaj je tako. Ki nimajo moči, da bi se uprle, ki ostanejo nam podrejene za vedno. Vsaka žival je kot tujec v drugi državi. Ne govori našega jezika. Ne pozna naših navad. Nima zemljevida, da bi našla pot v raj. Brani se, brani z vso voljo, a ko ugotovi, da ne more nikamor, omaga, kot bi omagal vsak človek. A žival se ne maščuje. Žival se le brani, medtem ko človek z nenadzirajočimi čustvi, z belimi rokavicami pod svojimi rokami ustavi nedolžno majhno krhko, a pogumno srce. Mogoče se ga človek ne bo spomnil, a spomin na ritem, v katerem je bilo, bo za vedno ostal zapisan nekje ali v nekom. Vsaka stvar ostane za vedno in ne more biti izbrisana. Vsako stvar, ki smo jo naredili narobe, bo nekdo odkril.

Obstajajo pa tudi redki trenutki, ko na naše oči posije pravi žarek sonca. Žarek sonca, ki osvetljuje dan vsakega živega bitja. Sonca, brez katerega nas sploh ne bi bilo. Žarek za nekaj časa odstrani megleno kopreno izpred naših oči in nam dovoli spregledati. Dovoli nam videti stvari v pravi luči. Ljudje in živali, vsi smo na svetu z razlogom in nihče od nas ni nepogrešljiv. Živeti moramo v sožitju drug z drugim, ker lahko samo tako preživimo. Skrbeti moramo drug za drugega, boriti se moramo tudi za pravice manjših src okoli sebe, vedeti moramo, kaj lahko storimo in kaj ne. Če iztrebimo živali, posledično iztrebimo same sebe. Vsi moramo poskrbeti za boljši jutri vsakega, tudi tistih z majhnimi srčki. Razmisliti moramo, zakaj je tako, zakaj potrebujemo živali in ko najdemo pravi odgovor na to vprašanje, lahko vdihnemo in začnemo živeti znova. Kajti, če bomo skrbeli drug za drugega, bo izdih trajal dlje in bitje našega srca bo še dolga leta vlivalo upanje dušam, ki so izgubile zaupanje vase in v druge, a ga bodo s svojim in našim pogumnim, utripajočim srcem uspele zopet utrditi.

Sonce bo počasi zašlo in žarek, ki je pregnal kopreno, bo ugasnil, le-ta pa bo zopet prekrila naše oči. A naše spoznanje bo ostalo zapisano v našem srcu. Uprli se bomo svoji želji do vladanja vsem bitjem na svetu in skupaj z naravo odstranili slepoto. Na včasih pust in črno-bel svet se bomo zazrli z novimi očmi in skupaj z živalmi začeli tlakovati skupno pot. Pot pa bo ena sama, na isti ravni in ne tako, da bomo mi više, da bomo mi šefi, ter dovolj široka, da bomo lahko v novo življenje zakorakali vsi ljudje in živali skupaj, z roko v roki.

-----

LOVSKA ZVEZA SLOVENIJE, LITERARNI NATEČAJ ZA UČENCE III. TRIADE OŠ: KAJ BI LJUDJE BREZ NARAVE, NARAVA BREZ ŽIVALI, ŽIVALI BREZ LJUDI? KATARINA LODRANT, 7. b razred (mentorica: Maja KOLEŽNIK, prof.),  OŠ FRANJA GOLOBA PREVALJE, Polje 4, 2391 Prevalje, Na Prevaljah, 24. 10. 2011.

 

Najbolj brano iz Zgodvo se je

Bajtin referendum

Ste danes dobre volje?
 
Vse pravice pridržane Pravno obvestilo O Bajti in avtorjih Uredništvo Oglaševanje F.A.Q Vaše nastavitve zasebnosti