V soboto, 24. maja, se je izpolnila dana obljuba ČuŽla o organizaciji najatraktivnejšega tekmovanja v skalnem plezanju v Sloveniji, CCCT-ja. Nejc Čuješ in Tomaž Žužel (poročena ČuŽl) sta namreč pred nekaj meseci svečano obljubila, da bosta letos (že drugič) v skalnato osrčje Tople, natančneje v Burjakove peči, poskušala zvabiti čim večje število bolj ali manj mišičastih osebkov, ki bi bodisi poplezavali v skali bodisi poplesavali kasneje na koncertu Ane Pupedan. 

Slavnostna prisega organizatorskega tima ČuŽl, da BO!

 Kdor je v soboto pričakoval neusmiljeno rivalstvo in krvav boj med sotekmovalci, je verjetno odšel domov zelo razočaran. Kri je tekla samo iz morebitnih prask in odrgnin, ki so nastale v boju s skalo. Tekmovalno vzdušje je namreč na CCCT-ju bolj drugotnega pomena, saj rivalstva med plezalci nikakor ni čutiti. To pa ne pomeni, da niso med občinstvom vladali evforija in vznesena občutja sreče, ko se je kateri od plezalcev pognal proti vrhu smeri v skali.

K temu, z energijo nabitemu vzdušju med navijači pa sta gotovo pripomogla tudi Luka Kotnik z mikrofonom v roki in navitim jezikom ter Max, ki je skrbel za to, da so se lahko tekmovalci s steno spopadli v divjih ritmih svojega najljubšega glasbenega komada. In ko je kateri od tekmovalcev ubral prav posebno plezalno tehniko »zgoraj brez« ter ob tem pokazal očitne rezultate vsakodnevnega uživanja špinače, je bila mera radosti, vsaj za ženski del občinstva, polna. Bi si sploh še lahko želeli kaj več?

V Toplo sem prispela okoli druge ure popoldan, čeprav so se kvalifikacije za finale začele že okoli desete ure dopoldan. Plezalci so imeli do treh popoldan čas, da pokurijo vse nabrane kalorije preteklega tedna ter da unovčijo tudi vse skrite zaloge energije in preplezajo čim več  smeri. Pri tem velja omeniti, da so si preplezane smeri točkovali plezalci kar sami po načelu »fair play«. Število točk pa ni bilo odvisno samo od kvantitete temveč tudi od kvalitete, saj so bile smeri točkovane tudi glede na težavnost.

Že sam sprehod ob steni, pod in med plezalci, je bil nekaj posebnega, saj so ga spremljali najrazličnejši sočni vzkliki, ki  so prihajali od nekje zgoraj. Ker pa je šlo večinoma za vzklike, izreke in zareke tujega izvora, bom na tem mestu navedla njihov slovenski prevod. Slišati je bilo torej  jezne plezalske kletve, ki bi se v prevodu glasile nekako takole:''Tristo kosmatih kuščarjev v skali! '', ''Krščen grif!'', ''Saprabolt al bo držalo al ne!'', ''Šment pa taka šalca!'' in podobne.

Te kletve pa so občasno spremljali tudi najrazličnejši komentarji, s katerimi so nekateri plezujoči skušali opravičiti svojo (ne)pripravljenost spopada s skalo. Večina jih je omenjala vpliv lune in pa očitne posledice neprespane noči, ki naj bi povzročile nenadno utrujenost ravno v najtežjem delu smeri, spet drugi so se sklicevali na čezmerno potenje rok in nog, kar naj bi jim onemogočalo trdnejši prijem v skali.

Slišati je bilo tudi tarnanje zaradi bolečin v križu v stilu''pa glih dans! ', padca sladkorja v krvi (organizator ni priskrbel dovolj energijskih tablic) in pa zaradi vpliva čudnega koroškega podnebja, ki naj bi povročilo to da »dans nism v formi«. Seveda, pa se je v soboto našlo tudi par korenjakov, ki so kljub vsem težavam, ki dandanes pestijo plezalce pokazali izjemne gibalne spretnosti in odlično fizično ter psihično pripravljenost, ter tako uspešno priplezali do finala.

V finalu so se pomerili le najbolj vzdržljivi plezalci, ki pa so bili razporejeni v več kategorij. Pri ženskih članicah sta si prvo in drugo mesto razdelili Tjaša Župančič (kot prva) in Iša Marot (kot druga), bili pa sta žal tudi edini predstavnici ženskega spola med tekmovalci (člani). Pri otrocih do štirinajst let, si je zmago priplezal koroški pob Grega Vezovnik, ki si za vzgled jemlje kar očeta, masterja med mastersi (beri veterani), Braneta Vezovnika. Vezi je dokazal, da leta nikakor niso ovira, ko gre za boj s skalo (in to s precej mlajšimi soplezalci). Pri otrocih sta se na stopničke povzpela še Darko Lačen in pa Anja Šerbinek.

Najrazburljivejša tekma se je gotovo odvijala med veterani, ki so se upravičeno preimenovali v MASTERSE in pa med člani, mladeniči na vrhuncu življenjske moči, ki sami zase pravijo, da so ELITA. V elitni kategoriji je zaradi izjemnih sposobnosti in mladostnega videza tekmoval tudi Brane Vezovnik - Vezi.

Najprej so se Mastersi v finalnem poplezavanju pomerili v hitrostnem plezanju po platki, pri čemer so pokazali celo več spretnosti, kot pa kasneje Elita. Do najvišje stopničke je tako (na lojtri) prilezel Robi Jamnik, znan  tudi kot organizator jazz večerov v Kompleksu, drugo mesto je zasedel Branko Maček, tretje pa Lojze Mulec.

V elitni kategoriji pa so se mladci, z mladim po srcu (Vezijem) na čelu, najprej pomerili v izredno težavni smeri Luli, ki je v soboto ni uspelo preplezati nobenemu izmed finalistov. Tej smeri je sledil šprint po platki. Največ navijanja je gotovo požel Vezi, saj je postavil tudi prvi hitrostni rekord, ki pa ga je nato izboljšal Rok Klančnik, najelitnejši med elitneži. Slovenjegradčan, je namreč edini suvereno preplezal zadnjo finalno smer, Kombinacijo in si s tem priboril absolutno zmago. Drugo mesto je pri mladcih osvojil hiperaktivni Jernej Kruder, tretje pa Luka Tamše (prav tako Uršlje gore list). Odlični so bili tudi Gorazd Hren, Miha Britovšek in seveda Brane Vezovnik.

Kot gledalko in predstavnico ženskega spola me je gotovo najbolj fasciniral pogled na mišičasta telesa nekaterih plezalcev, ki so se v skalo podali brez sončno rumene majčke, ki so jo drugače po navodilih oragizatorja Čužla s ponosom nosili udeleženci CCCT-ja 2008. Eden izmed razgaljenih je bil tudi zmagovalec Rok Klančnik, ki pa je bil v ''skalni striptiz'' skorajda prisiljen, saj se je občinstvo skoraj ''steplo'' za njegovo prešvicano majico. Že med Rokovim plezanjem je namreč potekala licitacija, dražba pa se je nadaljevala v Kulturnem domu Črna, ko je majica z vsemi opojnimi vonjavami vred dosegla magično ceno: 400 evrov (srečni kupec želi ostati anonimen).

V Kulturnem domu Črna je po podelitvi nagrad zbrano publiko, ki je zvečer postala še številčnejša, razmigal in obnorel koncert odlične rock zasedbe Ana Pupedan. Kdor se ni prepotil čez dan, je tako dobil odlično priložnost, da vloži svoje energijske zaloge v divji ples, ki je pritegnil še tako neplesoče  posameznike.

CCCT – Cahn Climbing Competition Topla 2008 je bil nedvomno tudi letos dogodek, ki ga lahko brez slabe vesti označimo kot pr(a)vi festivali plezanja in dobre volje; ali kot pravijo ''alpikorjevci'': ''Zmagovalcev je toliko kot udeležencev, saj je prireditev prej namenjena druženju kot pa tekmovanju!''  Organizatorja Nejc Čuješ in Tomaž Žužel pa si gotovo ob tako uspešno izpeljanem dogodku zaslužita resnične pohvale (pohvale pa tudi kuharjem za izvrsten mesni oz. vegi golaž)!

Malo je prireditev na Koroškem, ki bi pustile pri meni tako dobre vtise kot ga je letošnji CCCT. Poleg tega, pa menim, da gre za precej dober primer plodovitega sodelovanja med mladimi iz različnih koncev Koroške, ki jih / nas družijo skupni interesi. Žal, je takih prireditev na Koroškem še vedno premalo, želja po druženju pa ostaja ...

Več fotografij lahko najdete v Albumu.