Peter, razočaran v ljubezni in življenju, se odloči, da se bo pridružil enemu izmed najbolj strogih samostanov v Evropi. Svečano se zaobljubi, da bo na sedem let spregovoril le dve besedi, nič več, nič manj. Takšna so pravila za mlade, ki se pridružijo, in so krhkih nazorov.

Po sedmih letih redovnika Petra pripeljejo k starešinam samostana, da jim pove svoji dve besedi. »Mrzla tla,« spregovori premišljeno. Starešine pokimajo in ga pošljejo stran.

Mine novih sedem let in Petra zopet pripeljejo pred starešine. Malce pokašlja, da si očisti grlo, ki ga zadnja leta za govor ni uporabljal, in reče: »Slaba hrana.« Starešine zopet samo pokimajo, in ga pošljejo nazaj v svojo čumnato.

Sedem let je zopet mimo in Peter je pripeljan pred starešine še tretjič. Hladnokrvno reče: »Zapuščam samostan.«

Starešine se malce spogledajo, nato pa mu najmodrejši reče: »Veš, mladenič šibke vere, ne čudimo se tvoji odločitvi. Odkar si prišel, se samo pritožuješ.«