Sveta Trojica se odloči, da bo končno počitnikovala na modrem planetu, ki ga ljudje imenujemo Zemlja. Bog Sin, v katerem je kar nekaj anarhista in tudi kanček komunista, predlaga, da bi odšli v Ljubljano. »Zelo dolgo časa bi si že rad ogledal Metelkovo, o njej slišim zanimive stvari in res bi rad videl ali trditve o altruizmu in ljubezni držijo ali pa so le plod domišljije ...«

Ampak Bog Oče ni pretirano navdušen nad predlogom, njegova konservativnost vendarle prevlada in ta predlog po nekaj kregarije zavrnejo. Nato pride na idejo sam: »zakaj pa vendar ne bi obiskali Jeruzalema, to se zdi daleč najbolj smiselna opcija?«

»Kaj, si zmešan? Ne morem iti na počitnice tja, tam so me vendar ubili. Ne morem verjeti kaj slišim iz tvojih ust!?!,« ogorčeno odgovori Bog Sin.

Začne se velik prepir in Bog Sveti Duh nad tem ni niti najmanj navdušen. »Grem ven na čik, če se ne zmenita do trenutka, ko pridem nazaj, na samem sebi prisežem, da ne gremo nikamor!«

Dobrih petnajst minut kasneje se Bog Sveti Duh vrne in v sobani vidi Očeta in Sina, ki se zadovoljno trepljata po ramah in smehljata. »No, vidim da so bila pogajanja uspešna, kako sta se odločila,« vpraša Sveti Duh. Oče in Sin v en glas veselo odgovorita, da bi rada šla v Vatikan, nato pa ga vprašujoče pogledata, če se strinja s predlogom.

»Hm, Vatikan, kaj?«, odgovori Sveti Duh. »Ja to je pa res odlična ideja, bravo! Tam sploh še nisem bil!«