Ostareli duhovnik se je naveličal stalnih spovedi faranov o prešuštvovanju in je nekega dne oznanil, da če bo samo še eden prišel k njemu in omenil besedo prešuštvo, bo odšel iz župnije.

Ker je bil sicer priljuden in spoštovan gospod, so se ljudje zmenili, da bodo namesto prešuštvo uporabili novo besed in tako je naneslo da so od takrat ljudje v župniji zelo pogosto »padali«.

Duhovnik je tako zadovoljno služboval še kar nekaj let do svoje smrti. Kmalu zatem je v kraj prišel mlad župnik in tako je nekega dne ves zaskrbljen potrkal na vrata župana.

»Pozdravljeni gospod župan, veste, zelo me skrbijo pločniki v našem mestu. Vsak teden prihajajo ljudje do mene in med spovedjo pravijo da so padli. To je nekaj neverjetnega koliko se jih je že moralo poškodovati na teh pločnikih. Boste kaj ukrenili?«

Župan je seveda takoj prepoznal besedo po njenem resničnem pomenu in spoznal da mladega duhovnika očitno nihče ni podučil kaj točno  beseda »padati« predstavlja v lokalnem žargonu. Začel se je na glas krohotati, kar pa na duhovnika ni naredilo vtisa.

Rahlo ogorčeno je ta dejal: »Gospod župan, ne vem kaj vam je tako smešno, ko pa je samo vaša žena ta teden že trikrat padla!«