Alfa samca iz lova po urbani džungli poglavarju ljudožerskega plemena pripeljeta Boruta Pahorja, ministrskega predsednika Republike Slovenije. Poglavar, naveličan dostavljanja vedno bolj koščenih meščanskih ljudi, ga brez večjega zanimanja začne preučevati.

Začne pri glavi in sam pri sebi mrmra »dobro, dobro, veliko masla ima na glavi - vsaj nekaj, da bo šlo lažje dol po grlu.« Na usta se mu prikrade prvi nasmešek, ki ga le stežka prikrije pred nadvse zadovoljnima lovcema.

Nadaljuje pri trupu in ves vzhičen sedaj že čisto na glas reče: »Poglej si ga no, tudi hrbtenice nima! To bo pa že prava poslastica, fanta moja!« Ob tem malce pokroviteljsko potreplja lovca po hrbtih, češ, takšne sem jaz v mladosti lovil za šalo, ampak naj vama bo.

Nato pa iznenada na ves glas zavpije, da pri miru iz čiste nejevere, ker poglavar velja za umirjenega človeka, obstoji skoraj celotna vas: »NEVERJETNO, IZVRSTNO, ODLIČNO, IZVENSERIJSKO, FENOMENALNO, PA TO JE NARAVNOST ČUDOVITO!!!«

Iz Pahorjeve riti je namreč prav v tistem trenutku krmežljavo pogledal Dimitrij Rupel in se nalahno nasmehnil, da bi se morda malce prikupil novemu Gospodarju.

»... POGLEJTE, ŠE EDEN, IN TO ČISTO ISTI JE!!!«