Janez je vsako soboto igral golf s svojim kolegom Marjanom. Skoraj zmeraj je bil doma do druge ure, žena je dobro poznala njegov urnik, saj si je v tem času skoraj vsakič na hitro privoščila vrtnarja. A to nedeljo je bila mimo tretja, nato že četrta ura. Končno, okrog petih, se Janez ves izmozgan prišeta domov, za sabo pa vleče torbo s palicami.

»Moj bog, tako me je skrbelo dragi, kje pa si bil?,« ga takoj napade žena. »Ma, zelo slab dan je bil na igrišču,« ji reče Janez. »Marjana je ruknil infarkt na četrti lukni, katastrofa.«

»Kaj, o jej, pa to je ja res strašno, naravnost grozno,« mu odvrne žena.

»Ja, ni kaj, zelo jebeno je bilo,« odgovori Janez. »Vžgati žogico ... vleči Marjana ... vžgati žogico ... vleči Marjana ...«

Trije bratje prihitijo iz zgornjega dela hiše v kuhinjo in se hitro posedejo okrog mize, kajti čas je za večerjo. Mati jih vpraša: »Torej, dragi otroci, kaj bi radi jedli? Povej ti najprej Marko«, reče najstarejšemu.

»Ma, veš kaj, jaz bi en kurčev popečen kruhek.«

Mati je zgrožena nad jezikom najstarejšega sina in mu primaže klofuto, da se sinu kar zavrti, ko se ekspresno spravi nazaj v sobo.

Ko se končno malo pomiri, vpraša drugega otroka, kaj bi on rad za večerjo: »Torej Darko, dragi sin, povej mi, kaj bi imel za večerjo.«

»Jah, očitno to pomeni, da bo ostalo malo več kurčevih popečenih kruhkov zame, kajne?«

Vsa iz sebe mu mati čisto avtomatično prisoli zaušnico in ga pošlje spat, tokrat pač ne bo jedel, kaj se pa to pravi.

Mati je že čisto na koncu z živci, vsa je bleda in izmučena. Nato vpraša še najmlajšega sina Janka, kaj bi jedel on.

»Res ne vem, več,« reče najmlajši pohlevno in ponižno, »ampak teh kurčevih popečenih kruhkov zagotovo ne bom.«