Joža je bil izredno navdušen nad svojo najnovejšo pridobitvijo – lovsko puško. Odločil se jo je stestirati in imel je srečo, kajti že kmalu je v gozdu naletel na majhnega rjavega medveda in ga ustrelil.

Ko se je ravno zamišljeno sklanjal nad trofejo in jo v mislih že videl nad domačim kaminom, je začutil lahen udarec po ramenu

Obrnil se je in za njim je stal velik rjavi medved, ki ni ovinkaril: »Joža, dam ti dve možnosti. Ali te raztrgam na kosce ali pa boš nastavil svojo zadnjico.«

Čeprav izbira ni bila ravno rožnata, se Joža vseeno odloči živeti. Več kot dva tedna ni mogel normalno sedeti, a si je opomogel in ves gnev, ki ga je nabiral v sebi,  je sprostil šele ko je ponovno odšel v gozd, našel velikega rjavega medveda in ga ustrelil.

Toda ravno v trenutku zmagoslavja je ponovno začutil lahen udarec po rami. Za njim je stal velik črn grizli, ki je Jožana ponovno soočil z izbiro med smrtjo ali pa izredno grobim seksom.

Joža si tokrat več kot pol leta ni opomogel, toda s pomočjo družino mu je uspelo. Maščevanje je koval vse dni, ki jih je preležal v bolniški postelji in ko se je počutil dovolj vitalnega, se je odpravil v gozd ter poiskal in ustrelil krvnika svoje zadnjice.

V tem trenutku je za svojim hrbtom zaslišal globok glas. Za njim  je stal ogromen polarni medved in dejal: »Joža, ti pa ne hodiš v gozd lovit, kajne?«

Vojni veteran prve Zalivske vojne na svojem nostalgičnem potovanju po krajih kjer se je nekoč bojeval opazi nenavaden sociološki preskok. V spominu je namreč imel, da so ženske vedno hodile nekaj korakov ZA moškimi.

Ob tokratnem obisku pa je upokojeni vojak videl, da so ženske vedno hodile dvajset korakov pred moškimi.

Iz radovednosti ustavi domačinko ter jo povpraša o vzrokih za to nenavadno a hvalevredno zamenjavo vlog v družbi.

Kuvajtsko dekle je v svoji razlagi kratko in jedrnato: »Mine.«