Bajta Kšajtni Knjiga Sven Lindqvist - Terra Nullius (2008)

Kulturniški profili znanih Korošcev

Majda Ravnikar, nekdanja smučarka in pisateljica
Majda Ravnikar

Majda Ravnikar, nekdanja uspešna smučarka, je pred kratkim izdala svoj književni prvenec “Koroška, moj mali veliki (smučarski) svet”, s katerim je na najboljši način izrazila svojo dolgoletno ljubezen do Koroške, smučanja in literature.

Leposlovne objave

  • Primož Karnar - Slovenc naj bo!


  • Simon Orgulan - Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla - 3.del


  • Nina Retko - O grehu in pokori
  • Katja Martinčič - Č-B ples

Bajta hodi po sv(e)to

Pasica
Sven Lindqvist - Terra Nullius (2008) PDF natisni E-pošta
Prispeval Jernej Prodnik   
Sobota, 06 Junij 2009 21:00

Sven Lindquist - Terra Nullius (2008)Terra nullius oziroma nikogaršnja zemlja je knjiga, ki bi jo po strogih regeljcih le težko označili za potopis. A je prav to, družbeno močno angažiran potopis, ki se preko popotovanja po kolonizirani Avstraliji poglablja v zgodovino tega kontinenta, dosedanje razlaganje njegovih prvotnih naseljencev in predvsem prihod civilizirane ter avtoritarne bele rase.

 »Vsa belska družba je temeljila na predstavi, da je bila Avstralija ob britanski invaziji ''nikogaršnja zemlja''. Vzdolž obale, kamor so Britanci prišli najprej, je bil kontinent seveda poseljen, od tam naprej pa so si predstavljali ogromno nenaseljeno notranjost. Številni raziskovalci so prepotovali Avstralijo po vseh poteh, a zaman so iskali nikogaršnjo zemljo, ki so jo potrebovali, da bi invazijo napravili legitimno.« (154)

Pri vdoru v Avstralijo ni šlo za nič drugega kot za okupacijo ter eliminacijo, oboje pa se je poizkušalo legitimirati na številne različne načine. Glavnina je temeljila v ideologiji socialnega darvinizma, ki je omogočil ''znanstveno'' dokazovanje inferiornosti ljudi, ki tistemu na poziciji moči niso odgovarjali - bodisi zaradi ekonomskih, političnih ali kakšnih drugih interesov. Prvotni naseljenci so tako lahko bili videni kot nekje na linearni poti med živaljo in Homo sapiensom, Beli človek pa je dobil zastopstvo za njihovo ne prav miroljubno razsvetljevanje.

Branje Potovanja po nikogaršnji zemlji, kar je podnaslov knjige, zagotovo pušča tesnoben občutek tudi pri tistih, ki so vsaj delno informirani o namenih ter posledicah kolonializacije. Dejanja v Avstraliji, ki bi jih po današnjih normativnih opredelitvah zapisovali kot genocid, pa nikakor niso osamljen primer, ampak skoraj pravilo trdega imperializma, kamor tudi gre slediti ''korenine genocida'', kot bi dejal avtor Terre nullius, Sven Lindqvist. Zygmunt Bauman bi k temu dodal provokativno tezo, da je bil genocid vpisan v samo bistvo modernega projekta.

Ni presenetljivo, da je ostro kritičen ter provokativen pristop Lindqvista v preteklosti dvigal veliko prahu. V vsakem primeru ni ostal nespregledan, morda pa je celo vsaj malce pripomogel k počasnemu popravljanju storjenih krivic, kar Don kihotovskemu projektu daje vsaj kanček upanja. A Lindqvist se v knjigi, ki je mešanica klasičnega potopisa, zgodovinske analize in sociološko-filozofskega diskurza, ne ustavlja pri razbijanju ideologij zahodne družbe, temveč preko branja različnih teoretikov zavzeto prevprašuje predpostavke, ki so krojile antropološko in še kakšno drugo moderno misel. Od Malinowskega do Levi-Straussa, Lindqvist se ne uklanja pred imeni, katerih kritiziranje bi pri mnogih veljalo za norost. To je pogumno, a velikokrat morda tudi naivno početje, saj mu lahko hitro umanjka hermenevtični uvid.

Knjiga je izšla pri založbi Sanje, zbirka TIGR.

V vsakem primeru se pri Terri nullius odpira množica vprašanj, na katere je težko podati odgovore. Se ima neka družba pravico vmešavati v drugo? Zakaj (ne)? Morajo obstajati posebni pogoji, da se lahko, ali pa te pravice legitimno gledano nima nikoli? Je kdaj mogoče govoriti o univerzalizmu ali se naj ga preprosto strpa na smetišče zgodovine? Kje je potem meja, da ne zapademo v relativizem? Glede na to, da »neokrnjene« družbe že precej časa niti ne obstajajo več, je tudi situacija precej spremenjena; naj se okupatorji (ali ''okupatorji'') tiho umaknejo v izolacionizem, se finančno odkupijo za grehe in odidejo, nadaljujejo z demokratiziranjem (ali ''demokratiziranjem''), molčijo ob kričečih krivicah? Znana vprašanja, na katera so podani odgovori skoraj v vseh primerih dvorezni in nikdar dovolj črno-beli, da bi bili preprosti za odgovarjanje.

Druga raven vprašanj, ki se odpirajo, je pravzaprav povsem osebne narave. Kako reflektirati lastno pozicijo, ali še bolj bazično, kdaj ter kako priznati krivdo, čeprav morda nisi neposredno kriv za storjeno? Kako na pot, ki vodi do iskanja morebitnih razpok v (lastni) Zgodbi, kajti ima jih vsaka? Mea culpa, motil sem se, je pri sebi dovolj težko izreči, da bi te označevali za oportunista, a ignoranca je krivda že sama po sebi; ne prepuščati se komfortu dokončnega sprejemanja ene resnice pa je še bolj peklensko početje vedno vnovičnega sesuvanja lastnih temeljev.


S pretresi vodi v nasilno srce razsvetljene družbe - lep primer, kako bi se morali pisati potopisi.

 

Naključno iz Kšajtnih

Mladostni knjižni utrinki: Aksinja Kermauner - Berenikini kodri (2006) & Bogdan Novak - Lovci na petardarje (2004)
Rubrika: Knjiga
Aksinja Kermauner - Berenikini kodri (2006)Glavna junakinja zgodbe, dijakinja prvega letnika Anina ima zaradi posledic albinizma prečudovite bele lase. Iz vasi...
Nina Retko - Na sprehodu
Rubrika: Leposlovne objave
Nina Retko - Na sprehoduVčasih vdihnem zrak tako globoko vase, da se zdi, kot da ga sredi belega dne poskušam...
Rob Reiner - The Bucket List (2007)
Rubrika: Film
Jack Nicholson kot Edward Cole in Morgan Freeman kot Carter Chambers sta osrednja lika v tej komični drami. Pred kamero ju...
Vse pravice pridržane Pravno obvestilo O Bajti in avtorjih Uredništvo Oglaševanje F.A.Q Vaše nastavitve zasebnosti