Bajta PR' NAS Šport Korotan vs Fužinar: Ana in Liza o tekmi
Korotan vs Fužinar: Ana in Liza o tekmi PDF natisni E-pošta
Prispeval Jure Lesjak   
Nedelja, 24 Marec 2013 22:30

Preambula. Poimenovali so ga celo koroški el clasico. Derbi med Korotanom in Fužinarjem. Okej, pa naj bo koroški el clasico. Nanj so se v obeh taborih pripravljali mesece. Že res, da so se eni in drugi pripravljali predvsem na spomladanski del prvenstva, seveda pa je tudi res, da so derbiji zelo pomembni. Včasih celo bolj kot celotna sezona. Če v enem letu ne dosežeš kaj prida in zmagaš dva derbija proti svojemu največjemu nasprotniku, je to lahko dovolj, da so tvoji navijači zadovoljni. Kaj pa vi veste o naših navijačih, pravijo. Hm, kaj pa vemo, nekaj malega že. 

Koroški El Clasico

Nima veze. Zdaj je pomembno nekaj drugega: Ali lahko Korotan premaga ravenski Fužinar in tako zmanjša zaostanek za vodilno ekipo lige? Pred tekmo bi brez slabe vesti lahko rekli, da je to možno. Zakaj pa ne? Prevaljčani igrajo doma, stadion bo zagotovo poln, potrebno se je oddolžiti za hud poraz v jesenskem delu, ko je Fužinar slavil s 5:1, prvo mesto je še vedno dosegljivo. In tako dalje, bi zapisal Kurt Vonnegut.

In še vice versa: Ali lahko Fužinar premaga Korotan in zbeži na (neulovljivih) osem točk prednosti? Lahko. Toda Ravenčani bodo pred sabo zagotovo imeli mnogo težje delo kot pred pol leta na Ravnah. A vseeno: glede na dobro formo in (včasih celo pretirano) samozavest lahko s Prevalj odnesejo tudi vse tri točke.

What happened? Okoli petsto osemsto navijačev – prek palca bi rekli, da jih je bilo pola-pola (morda celo kakšen Ravenčan več) – je videlo zanesljivo zmago Fužinarja, ki je dvoboj dobil z rezultatom 0:2 (polčas 0:1). Poglejmo, zakaj je Fužinar zmagal in zakaj je Korotan izgubil. Pri tem nam bo pomagala analiza treh ključnih primerjav oziroma bojev, ki so odločili sicer ne preveč kvalitetno, a vseeno solidno srečanje. Ni treba biti veliki mislec, da človek ugotovi, komu so pripadli. Korotanu? Ah.

Prvič. Plesec vs Podvinski 0:1

Sicer smo zelo nenaklonjeni tezi, da cilj opravičuje sredstva, a v nogometu to vseeno nekako drži. Seveda govorimo o sredstvih, ki so znotraj dovoljenega. Saj veste, nogometna pravila in te zadeve. Iz tega izhodišča že prehajamo na večne debate o tem, kaj nogomet je in kaj nogomet ni. Ko sta igrala Barcelona in Inter, so se Italijani večino časa branili z vsemi enajstimi igralci v šestnajstmetrskem prostoru. Ko so dobili žogo, so jo enostavno brcnili čim dlje od svojega gola. To je bilo to. Vsi so govorili, da je to antipropaganda nogometne igre. Tako se ne igra in te reči. Kljub vsemu se je Inter uspešno ubranil in slavil skupno zmago na dveh tekmah. S taktiko so uspeli. Cilj (napredovanje) je opravičil sredstvo/sredstva.

Da ne bi zašli predaleč, preidimo na bistvo: v nogometu, sploh nižjeligaškem, je pač tako, da moraš izkoristiti to, kar imaš. Če iščeš in hočeš tisto, česar nimaš, si v večini primerov bitko gladko izgubil. Banalizirajmo: če je neka ekipa sestavljena iz igralcev, ki so slabo fizično pripravljeni, potem je jasno, da nasprotnika ne boš premagal z veliko teka, ampak s tem, da se boš poizkušal čim bolje postaviti in disciplinirano držati dogovorjene pozicije. In tako naprej. 

Na Prevaljah smo v tem primeru videli nekaj v tem smislu. Plus še nekaj drugega. Začnimo s prvim: Fužinar je tekmo odigral z liberom (Šteharnik). Mnogi pravijo, da je libera že davno povozil čas. Morda ga je res. Vendar je potrebno vedeti, da če ekipa bolje funkcionira z zadnjim igralcem, potem pač postavitev enostavno prilagodiš temu. Zastarel sistem gor ali dol. Če funkcionira, ni niti star niti nov niti čuden niti smešen, ampak preprosto ustrezen in pravi. Nadalje: če na tekmi potrebuješ zadnjega veznega igralca, ki celo tekmo ne bo stopil na nasprotnikovo polovico, potem na to mesto postaviš takega igralca. Skratka: Podvinski je takšno postavitev (modificirana oblika 3-5-2) izbral zaradi tega, ker ima v ekipi pač takšne igralce, ki najbolje igrajo točno na takšen način. Zakaj bi poizkušal z nečim popolnoma novim, če pa ima na razpolago staro preizkušeno varianto, ki deluje? Odgovor je samo eden: tega ne bi storil v nobenem primeru.

Na drugi strani je bilo jasno, da bo Korotan igral s štirimi igralci v zadnji liniji, štirimi vezisti in dvema napadalcema (4-4-2). Seveda s tem ni nič narobe. Problem se pojavi, če se na tekmi pokaže, da na tak način ne boš mogel premagati nasprotnika. Okej, seveda vsaka ekipa igra svoj sistem, ampak ni slabo, če imaš poleg plana A pripravljen tudi plan B. Težko je biti pameten in ugibati, ali je imel Fužinar pripravljen tudi drugi scenarij, v primeru, da bi povedli Prevaljčani. Lahko pa smo pametni in trdimo, da Korotan ni imel pripravljenega rezervnega načrta. Vsaj videli ga nismo. Zdelo se je, da so bili Prevaljčani (preveč ozko) osredotočeni zgolj na svojo igro, ki pa nikakor ni stekla, saj so bili nogometaši Fužinarja dobro postavlejni, organizirani in predvsem konkretni – konkretni pred golom, konkretni v dvobojih, konkretni pri podajah, konkretni pri tem, kar so želeli storiti.

Vsega tega pri Korotanu ni bilo. To jim je – poleg Fužinarja – onemogočal lastni pristop, za katerega se je že po dvajsetih minutah izkazalo, da ni ustrezen. Vendar so Prevaljčani vztrajali, kar se je izkazalo za napačno potezo oziroma strategijo. In ravno to je tisto, kar je v grobem v odločilo taktično bitko med obema trenerjema, ki jo je brez dvoma dobil Podvinski. Naj se sliši še tako kruto in malce preveč radikalno, ampak jasno je, da ne smeš vztrajati z načinom igre – ki ga sicer zagovarjaš in z vso legitimnostjo gojiš –, ki/če se že po četrt ure pokaže kot napačen. Seveda to ni nobena revolucionarna ugotovitev, bila pa je ključna za (ne)osvojitev včerajšnjega derbija. Fužinar je na igrišču stal dobro in ni mu bilo treba spreminjati ničesar, Korotan je na igrišču stal slabo in bi moral spremeniti vsaj nekaj. Ker, kot rečeno, tega ni storil, se tekma ni mogla končati drugače, kot se je. 

Drugič. Petrič vs Podvinski 0:1

Vse taktične zamisli je seveda treba potrditi in udejaniti na terenu. Osredotočimo se na obe vezni liniji in ugotovimo, kje so dvoboj v tem pogledu dobili Ravenčani. Postavitev igralcev Korotana bi bila dobra v primeru, če bi Korotan narekoval ritem. Na tak način bi bilo vse odvisno od tega, kaj lahko naredita napadalca oziroma napadalca s pomočjo tretje špice (Sonjak). Tekma ni potekala na tak način, saj so se Prevaljačni mučili z organizacijo igre, zelo redko so tudi odigrali kakšno konkretno, dobro podajo. Kar glede na potek srečanja ni bilo niti malo presenetljivo. Fužinar jim je namreč enostavno vsilil svojo igro, na katero vezna linija Korotana ni imela odgovora, ker v svojih vrstah ni imela igralca, ki bi v osrednjem delu na terenu lahko naredil “tisto nekaj več”.

To pa so poteze, ki gredo onkraj “klasičnih” igralcev v vezni liniji. Korotan je imel s Petričem (kot glavnim igralcem na sredini), Lakovnikom in Prelogarjem premalo idej in preveč nepogumnih, “ziheraških” potez (dolge žoge), ki v nobenem primeru niso dale tiste dodane vrednosti, ki so jo domači nujno potrebovali, če bi želeli biti konkurenčni. V soboto nihče izmed naštetih igralcev ni bil sposoben narediti višek igralca, saj igre ena na ena praktično ni bilo. Seveda je ključno vprašanje, ali so našteti vezisti to na derbiju (in morda tudi na drugih težjih tekmah) sploh bili v kakšnem trenutku sposobni narediti. Zaradi tega se je zdela igra Petriča, ki je sicer nedvomno kvaliteten igralec, napačna. Morda se sliši čudno, toda prevaljski kapetan je na igrišču delal preveč stvari in zaradi tega ni dobro opravil tistega, kar bi moral delati. To pa je razigravanje ekipe (in ne razigravanje samega sebe). Kar je bil eden izmed ključnih problemov, saj je bila igra Korotana popolnoma neprepoznavna.

Na drugi strani lahko povsem nasprotno kot za Petriča trdimo za Podvinskega, ki je kljub vsemu še vedno glavni igralec Fužinarja v vezni vrsti. Na igrišču ni delal veliko, je pa tisto, kar je moral, delal kvalitetno. Bil je dobro postavljen, kontroliral je svoj položaj na zadnjem veznem, razigraval z dovolj hitro oddanimi, konkretnimi podajami. Igral je tisto, kar lahko igra in ne tistega, kar ne more (več). Ob dobri pomoči soigralcev v vezni vrsti Korotanu ni dovolil, da bi lahko postal nevaren. Naj se bere še tako Podvinskemu naklonjeno, toda bivši prvoligaški igralec je imel včeraj zelo lahko delo, saj mu je dobro igro omogočila prav vezna linija Korotana, ki je bila tako zelo predvidljiva in lahko berljiva. Nogometaš s takšnimi izkušnjami je vse to seveda s pridom izkoristil in ekipi dal točno to, kar je od njega pričakovala. Sicer bi bilo zanimivo videti, kako bi se Podvinski znašel na drugačni, predvsem hitrejši tekmi z večjim tempom, vendar lahko govorimo zgolj o hipotetični situaciji, ki jo je Fužinar uspešno izbrisal že v začetnih minutah tekme in njen potencial za vselej pustil popolnoma neizkoriščen.

Tretjič. Sonjak-Zavolovšek-Pečnik vs Stočko-Ovčar-Juraja 0:3

Na koncu seveda ostane tisto, kar odloča. Jasno, v ekipnem športu resda odloča celotna ekipa, ki pa je nenazadnje sestavljena iz posameznikov. Odnos je torej v vseh primerih vzajemen: ekipa potrebuje (dobrega) posameznika in posameznik potrebuje ekipo. Eno brez drugega ne more delovati. In to je nedvomno izjemno pozitivna lastnost nogometne igre: igralcu dopušča, da razvija lastne potenciale, hkrati pa je vedno vpet v doseganje kolektivnih uspehov. Preneseno na teren: res je klišejsko in marsikdo ob tej izjavi zavija z očmi, ampak v nogometu štejejo samo goli. Tako pač je. Vse drugo ne šteje. Čeprav je treba dodati, da kljub vsemu ni čisto tako. Kaj zdaj hočete reči? opominja pozorni bralec, ki v tej tezi vidi tudi pridihe nesmiselnosti. Ne teži, ti samo beri dalje, pravimo mi. Konec prepira (ki to ni bil).

Torej, naša poanta gre v tej smeri: ekipa vedno potrebuje posameznike, ki izstopajo na različne načine (nekateri so dobri v skoku, drugi močni v duelu, tretji odlično tehnično podkovani itd.), najpomembnejši pa so vseeno tisti, ki s svojimi potezami ali dosegajo zadetke ali pa le te pripravljajo z vrhunskimi podajami. Na Prevaljah je slednje izpolnila naveza Stočko-Ovčar-Juraja, ki je v tem pogledu povsem zasenčila navezo Sonjak-Zavolovšek-Pečnik. Najprej Fužinar: Stočko je s podajo pri prvem zadetku (dosegel ga je Mirko Juraja) in nekaj lepimi potezami dokazal, kar smo vseskozi vedeli. Da zna igrati nogomet in pametno izkorišča svoje zelo dobro tehnično znanje. Ovčar sicer ni bil preveč razpoložen za igro, vendar je dosegel, kar se je od njega pričakovalo. Zabil je (fenomenalen) zadetek, ki je dokončno potrdil zmago gostov. Odlično tekmo je odigral Mitja Juraja, verjetno najboljši posameznik na derbiju, za katerega domači niso našli rešitev. Na trenutke je s svojo borbenostjo, močjo, zavzeto igro in predvsem s koristnim preigravanjem v pravih trenutkih Fužinarju dal tisto, kar prevaljska trojica Korotanu ni uspela.

Sonjak je bil popolnoma odrezan, z zelo malo kontakti in brez konkretne vpletenosti v igro. Slabo tekmo sta imela tudi oba napadalca, ki sta celotno tekmo odigrala vsak na svoji strani igrišča. Zavolovšek desno, Pečnik levo. Žal nimamo na voljo statističnih podatkov, vendar bi si upali trditi, da si omenjeni trije med sabo niso podali več kot desetkrat. Način igranja, s katerim sta postregla Zavolovšek in Pečnik, je bil praktično povsem neprimeren. Poizkusi individualnih akcij med petimi nasprotnimi igralci so se v vseh primerih končali neuspešno. Tako se morda lahko igra proti mnogo slabši ekipi, kjer ti nasproti stojijo počasni obrambni igralci, ki so brez osnovnega znanja postavljanja ter detektiranja položaja v prostoru. Ko pa ti nasproti stoji dobra ekipa, so takšni prodori v neizhoden položaj, ki ga povrh vsega spremlja še odsotnost pomoči soigralcev, brez vsakega smisla. Strinjamo se z ugotovitvami, da sta mlada prevaljska napadalca perspektivna in da bosta v prihodnosti igrala pomembni vlogi v svojih klubih, a njuna zadnja tekma je bila slaba. Seveda od časa do časa pridejo tudi slabše predstave, kar si lahko privoščijo tudi najboljši igralci.

Epilog. 0:1 + 0:1 + 0:3 = 0:2 v korist Fužinarja. Po tekmi so se veselili Ravenčani, Prevaljčani so ostali brez točk. Zgornje ugotovitve so seveda odraz dogajanja na derbiju in po vsej verjetnosti ne odražajo povsem splošnih zaključkov o obeh moštvih, nekatere zaključke pa je morda kljub vsemu možno preslikati na raven realnih zmožnosti ekip (tudi dokaj neposrečene in prepozne menjave v ekipi Korotana). Fužinar je dokazal, da je z naskokom najboljša ekipa v ligi, Korotan se bo do konca sezone boril za drugo mesto, ki bo verjetno še vodilo v višji rang tekmovanja. V Štajerski ligi so že Peca, Radlje in Slovenj Gradec, če se bosta pridružila še Fužinar in Korotan, bomo imeli Korošci v naslednji sezoni številne derbije, ki bodo podobni sobotnemu. Kar je dobro za koroški nogomet, navijače in vse vpletene. Je kaj lepšega kot nastopati pred polnimi stadioni in igrati proti svojim največjim rivalom? Lepša od tega je lahko zgolj še zmaga. Je pa res, da če nekdo zmaga, to pomeni, da je nekdo drug izgubil. Tako pač je v športu. Kjer pa navsezadnje še vedno ostajajo nove priložnosti za “maščevanje”  (ki je glupa beseda).

Pod črto. Tekma na Prevaljah je vsekakor opravičila naziv derbi. Zbrali so se številni navijači, vzdušje je bilo tisto pravo, čutilo se je, da tekma vsem udeleženim pomeni veliko. Kar je prav in na to moramo biti ponosni. Ne zaradi tega, ker smo navijači – v tem primeru – Korotana ali Fužinarja, temveč zato, ker nam je mar za ohranjanje in razvoj koroškega nogometa. Jebiga, fuzbal je še vedno fuzbal. Nekaj nam pač pomeni.

P. S. Pohvale glavnemu sodniku Vivodu, ki je dobro opravil težko preizkušnjo.

 

Najbolj brano iz športa

Bajtin referendum

Ste danes dobre volje?
 
Vse pravice pridržane Pravno obvestilo O Bajti in avtorjih Uredništvo Oglaševanje F.A.Q Vaše nastavitve zasebnosti