Bajta Kšajtni Ostalo Leposlovne objave Simon Orgulan - Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla (16. del)

Kulturniški profili znanih Korošcev

Majda Ravnikar, nekdanja smučarka in pisateljica
Majda Ravnikar

Majda Ravnikar, nekdanja uspešna smučarka, je pred kratkim izdala svoj književni prvenec “Koroška, moj mali veliki (smučarski) svet”, s katerim je na najboljši način izrazila svojo dolgoletno ljubezen do Koroške, smučanja in literature.

Leposlovne objave

  • Primož Karnar - Slovenc naj bo!


  • Simon Orgulan - Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla - 3.del


  • Nina Retko - O grehu in pokori
  • Katja Martinčič - Č-B ples

Bajta hodi po sv(e)to

Pasica
Simon Orgulan - Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla (16. del) PDF natisni E-pošta
Prispeval Simon Orgulan   
Četrtek, 21 Julij 2011 17:18

Simon OrgulanSimon Orgulan - Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla

Mnogo zgodb se tako trudi opredeliti čas, prostor dogajanja, natančno navesti kaj je kdo rekel in kako. A ne ta zgodba. Nas zanima samo, kaj ima za povedati. Ne vem kdo sem, vem le, kakšno vlogo imam. In to vlogo bom zavzel z vsem, kar premorem.


Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla



(To je zgodba, ki bo objavljena po delih; vsaka sledeča objava je poglavje, ki bo nadaljevalo zgodbo od prej.)


16. del
PONOVNO ROJSTVO
 
1. del - TUKAJ
2. del -
TUKAJ
3. del - TUKAJ
4. del - TUKAJ
5. del - TUKAJ
6. del - TUKAJ
7. del - TUKAJ
8. del - TUKAJ
9. del - TUKAJ
10. del - TUKAJ
11. del - TUKAJ
12. del - TUKAJ
13. del - TUKAJ
14. del - TUKAJ
15. del - TUKAJ

Odločno je zakorakal naprej. Na ladji je bilo dovolj prostora za en konkreten sprehod. Pa poglejmo, kdo je dandanes na boljšem, si je mislil. Čas za analizo stanja in iskanje rešitev, drugega ni. Dejansko kljub vsemu obstaja neka majhna procentuaža ljudi, ki si je življenje organizirala tako, da je sploh življenja vredno. Nekateri so ob rojstvu potegnili dobitno srečko in podedovali luksuz, nekateri pa so si svoje položaje prislužili, prigarali, ali jih, tako ali drugače, pridobili. Pravzaprav bi v tem vidiku ljudstvo lahko razdelili na natanko dve kategoriji. Kapitaliste in proletariat. V trenutni kapitalistični ureditvi so taprvi bistveno na boljšem. Ker v primeru, da nimaš kapitala, ki bi ga prodajal, moraš prodajati svojo delovno silo. Kar pa gre na račun kvalitete življenja, če te tvoje delo ne mika, oziroma ti je celo odvratno. Svoje interese združiti s preživetvenimi dejavnostmi je idealno... a bodimo odkriti. Kakšen delež pa je takšnih? V manjšini so.

Delo je torej, z zgoraj omenjeno predpostavko, moderna oblika suženjstva. Pa tudi, če te zadeva slučajno veseli, se še vedno moraš strpati v nek podrejen položaj, v katerem lahko povsem manj kvalificirani in manj inteligentni ljudje prosto razpolagajo s tvojim časom, ti pa jim moraš vedno znova ugoditi. Od klasičnega suženjstva se razlikuje bržkone v stopnji svobodne izbire, ki jo pri vsem skupaj imaš. Ampak takšna 'svoboda' je samo navidezna, kakor tudi tvoja izbira. Te prosta izbira svojega sužnjelastnika naredi kaj manj sužnja, kot bi sicer bil? Morda. Načeloma imaš več pravic, kot si jih imel nekoč. Nad tabo se pritiski izvajajo samo še psihično in v prostem času si lahko sam izbereš, kaj boš počel. Če imaš srečo, si lahko celo izbereš, kje boš živel. A tiste taprave svobode – v polnem pomenu besede – pa sploh nimaš. Ljudje, ki tako mislijo, se slepijo. Še vedno je treba ob točno določenem času biti na točbo določenem mestu, in delati stvari, ki so ti odveč. Gonilna sila, da se kaj takega sploh greš, kaj kmalu postane le to, da je položnice nekako treba plačevati. Resnici na ljubo pa je sistem zastavljen tako, da je preklemano blizu definicije narobe sveta in nepravičnosti. Ti si tisti, ki dela vse najbolj tečne stvari in vse skupaj drži pri življenju, nadrejeni pa tisti, ki ne dela skoraj nič, razen tega, da skrbi za nadzor, sprejema poslovne odločitve in tu pa tam prispeva kakšno idejo. Kdo dobi levji delež plena? Hja, naš omiljeni kravatar, ki si ga je najmanj prislužil. Ampak tako je. Prilagodi se, ali pa umri. Ne podredi, kot si to modrost večina (napačno) razlaga, temveč bodi to, kar se ti v danem času/okolju/sistemu najbolj splača biti. Vsekakor bolj produktivna poteza, kot v neskončnost jamrati, da stvari niso poštene. Saj niso. Verjetno nikoli ne bodo. To ni v interesu tistih, ki jim je trenutno najbolj udobno postlano!

Mnogi o tem nikoli ne razmislijo, ampak vse vodi do tega, da sta čas in svoboda (ali kar svobodna poraba časa) bistveno večji vrednoti, kot denar. Slednji je le instrumentalna komponenta, preko katere ju lahko dosežeš. Problem nastane, ko ljudje ne razumejo, da (kot delavec) svoj zaslužek plačaš še z nečim bistveno dragocenejšim; ravno prej omenjenimi temeljnimi življenjskimi vrednotami, ki mu dajejo smisel. In čas je največje bogastvo, bistveno večje, kot vsi dragulji in zelenci na svetu. Če si zapornik svoje službe, tako ali tako vsega skupaj ne utegneš niti porabiti, pod pogojem, da ti sploh kaj ostane! Če pa slučajno dobiš kak trenutek zase, pa si do takrat že tako zbit, da lahko samo padeš v posteljo. To ni življenje, ampak slaba šala. S katero se je proletariat bil primoran sprijazniti. Del vsakdanjika je, da s tabo delajo kot s potrošnim blagom. Jim ne služiš dobro? Zlahka te nadomestijo z nekom, ki je mlajši, bolj motiviran in morda celo manj uporniški. Ljudje se povezujejo v proizvajalne odnose, četudi drug do drugega ne čutijo ničesar. Zato, ker nimajo izbire. Kapitalizem si je, med drugim, uspel podrediti znanost. Koliko 'ved' in novih študijskih smeri se izumlja iz tenkega zraka, samo zato, da bi odprli nova delovna mesta za učiteljsko stroko? Pa smo pri ironiji obstoja fakultet, od navadnih, pa vse do Oxforda. V redu, po dolgih letih klestenja jajc in prisilnega ugajanja ljudem nad tabo, ti končno uspe dobiti svoj prekleman zlati list papirja. Kaže, da se je trud obrestoval in da je tvoj cilj dosežen. Vendar... a je res? Kaj pa je naslednje na meniju dogodkov v tvojem življenju? Zapakirati se v delavski razred in početi pravzaprav isto, kar počnejo ostali. Prodajati kvaliteto svojega življenja zavoljo golega preživetja. S slabim izgovorom, da je bolje plačano in da so delovni pogoji boljši. A skozi oči velike slike še vedno počneš prav to; prodajaš se kot ena prostitutka, vse metafore obstran. Si na boljšem, kot nekateri, a še vedno daaaaleč na slabšem od kapitalistov. Družba se je vedno delila na razrede in vedno se bo. Neglede na to, koliko si kdo zasluži biti tam, kjer je. Kako zelo se zavedamo, da to ni prav, sploh ni pomembno. Ljudje smo sebična bitja in čudilo bi me, da bi bilo kakorkoli drugače. Direktno rečeno: čudilo bi me, če bi stvari bile pravične. Bil bi najmanj šokiran.

Rešitev potemtakem veli, da se uspeš prebiti v trenutno vladajoč sloj populacije. Ni se mu sanjalo, kako. Pa saj niti ni važno. Časa za raziskavo in razmislek bo še dovolj. Zaenkrat je glavna prioriteta poznati svojo naslednjo potezo ali pa vsaj okvirno smer, v katero se premakniti. Še isti trenutek se mu je v mislih porajala ena zanimiva hipotetična situacija: kakšen bi bil svet, če bi glede tega vsi bili enakega mnenja? Sistem namreč rabi žrtve, da deluje. Če izkoriščanega sloja ne bi bilo, bi se vse skupaj sesulo. Podobna situacija je vsa scena z volitvami, tam prav tako rabimo sodelujoče... v primeru, da bi vsi tako razmišljali, kot midva, pa ne bi nihče več volil. Je pa hec. Če bi volitve lahko karkoli spremenile, bi jih tako ali tako prepovedali. To je jasno vsakomur, ki vsaj malenkost vidi izven škatle. Ampak no, v vsakem primeru se lahko vedno zanašamo na dejstvo, da gre množice enačiti z neumnostjo. Vseeno je, kaj misli en; v vidiku vsega, kar leze in gre, je le mikro delček zrnca. Morda niti o tem ne moremo govoriti. Vsekakor pa, dokler bodo množice, tako dolgo bo konformizem in dokler bo slednji, se bo redko katera zadeva podrla. Hipotetične situacije so vedno zanimiv predmet filozofskih razprav. A ravno zaradi prej omenjenih fenomenov, povezanih z množicami, so skrbi popolnoma odveč. Le hraniti jih je treba s tistim, po čemur hlastajo. Tega se dobro zavedajo predvsem voditelji. Ljudstvo je vedno vzklikalo „kruha in iger!“ - Fenomen, ki ga je moč opaziti še danes. Zato jim redno nudijo prav to. Karkoli drhal zamoti, da ne razmišlja o svoji situaciji, je za njih koristno.

Odgovor je zatorej na dlani. Prebiti se v višji sloj družbe, kakorkoli bo to že mogoče izvesti. Gre se za vse ali nič.

...

Minili so dnevi, minili so meseci, postopanje po krovu pa je postala navada. Ko se sprehajaš, se sprehajajo tvoji možgani, in res je tako čutiti. Misli letijo, čas mineva kot blisk, počutiš se dobro. Ni mu bilo žal, da je na nek način svoje oceanske dni preživel kot zapornik, ki mu je gibanje omejeno. Glava je imela bistveno več svobode kot kdajkoli prej. Pa še našel je dolgoročno rešitev za svoj bivanjski problem. Počutil se je kot nov človek. Kmalu je prišel dan, ko mu bo dana nova priložnost. Noč je izgledala kakor vsakršna dotlej. Pusta in brez karakterja. Ob svojem dnevnem sprehajalnem ritualu je lenaril in gledal v nebo. V žepu je imel še nekaj ukradenega sadja. Ulegel se je in si ga privoščil. Prav nič mu ni manjkalo in bil je mnenja, da bi tako lahko živel večno. Temu navkljub, se je tam daleč naprej nekaj postopoma bolj svetlikalo, kar je bržkone še najbolj spominjalo na snop svetlobe, ki ga oddajajo svetilniki. Nekaj nestrpnih pogledov in skakljajev urinega kazalca naprej, so se pokazale še manjše lučke. Kopno! A smo res že prispeli? Prav, pa naj bo. Tudi to mu je ustrezalo. Le upajmo, da mu bo novi svet kaj bolj usojen.

(se nadaljuje)

Vsi že napisani deli so objavljeni tudi TUKAJ.
 

Naključno iz Kšajtnih

František Čap - Ne Čakaj Na Maj (1957)
Rubrika: Film
Po uspešni distribuciji Vesne, prvega Čapovega slovenskega filma, je bil Branimir Tuma, takratni direktor Triglav filma, že bolj zaupljiv do češkega...
Clint Eastwood - Gran Torino (2008)
Rubrika: Film
Živa legenda Hollywooda, Clint Eastwood, se za enkrat na (predvsem) našo srečo še ni odločil za zaslužen pokoj. Igralec, ki bo...
David Fincher - The Curious Case of Benjamin Button (2008)
Rubrika: Film
Naprej je bila zgodba. Kratka. Iz dvajsetih let prejšnjega stoletja, izpod rok F.S. Fitzgeralda. Nato je prišel film, lansko leto. Iz...
Vse pravice pridržane Pravno obvestilo O Bajti in avtorjih Uredništvo Oglaševanje F.A.Q Vaše nastavitve zasebnosti