Uroš Zavodnik je režiser in scenarist, ki mu tudi druge oblike umetnosti niso tuje. V kratkem (natančneje v sredo 11.11. 2009 ob 21.30h na TVSLO1) bodo na TV Slovenija predvajali njegov film z naslovom Tolažnik, za katerega je dobil nagrado za scenarij.

Pod pojmom kulture razumemo mnogo stvari od filmov, glasbe, knjig, gledališča, pa vse do vizualnih umetnosti in drugih oblik kreativnega izražanja. Nas pa zanima katera vrsta kulturne dejavnosti vam je najbližja in zakaj.

Kot režiserju in scenaristu zagotovo filmska umetnost, ki pa združuje vse ostale umetnosti, od glasbe, literature, vseh vrst upodabljajočih umetnosti,… Vsako bolj podrobno poznavanje katerekoli umetnosti je zato prednost filmskega ustvarjalca, saj lahko svojo vizijo skupaj še z ostalimi avtorji-umetniki, ki jih združi njegov projekt-vizija, toliko bolj prepričljivo inscenira. Filmsko ustvarjanje je lahko tudi logična posledica avtorjevega predhodnega večstranskega umetniškega izražanja. V mojem primeru nadaljevanje umetniške poti, na katero sem stopil skozi glasbo, saj sem obiskoval Glasbeno šolo na Ravnah, igral v Mladinskem orkestru glasbene šole ter Pihalnem orkestru ravenskih železarjev. Z igralstvom sem se intenzivno soočal v Koroškem mladinskem gledališču, likovno ustvarjanje pa me je v osnovni šoli popeljalo na Grafični bienale v galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki.

Se aktivno kulturno udejstvujete oziroma ali ste se kdaj?

S kulturo se ukvarjam profesionalno, kot filmski ustvarjalec. Pred leti sem bil aktiven kot glasbenik. Moj zadnji igrani filmski projekt, režiserja in scenarista, nastopim tudi v eni stranskih vlog, je v letošnjem letu realizirala Televizija Slovenija. Gre za moj leta 2007 nagrajen scenarij na scenaristični delavnici v organizaciji mednarodnega filmskega festivala LIFFE, evropskega filmskega programa MEDIA (Media Desk Slovenija), študentske založbe in Televizije Slovenija. V Avstriji sem nazadnje pozornost vzbudil s socialno angažirano tematsko fotografsko razstavo »Arbeit-Altag-Armut«, katere iniciator sta bila Armutsnetzwerk Kärnten in Abeiterkammer Kärnten. Kot literat sem aktivno vključen v združenje literatov avstrijske Koroške »IG Autorinnen Autoren Kärnten«.. 

Kakšne knjige berete, kako pogosto in ali bi lahko izbrali vašo najljubšo knjigo?

Če bi se znova osredotočil na svoje filmsko ustvarjanje, potem moram povedati, da sem za svoj zaključni kratki igrani film, ki je del moje disertacije iz filmske umetnosti oz. filmske režije, adaptiral roman Franca Kafke »Proces«. Pravzaprav sem takrat adaptiral še roman Raya Bradburya »Fahrenheit 451«, nato pa se odločil za Kafko kot idejno predlogo mojega film. Njegovo delo je namreč že prosto za adaptacijo, hkrati pa gre za vselej aktualno temo nemoči posameznika nasproti vsemogočnemu institutu države in sodržavljanov, ki se gredo oblast v imenu države. Tudi moj zadnji film v produkciji Televizije Slovenije je adaptacija kratke zgodbe, ki je v letu 2007 zmagala na festivalu FABULA v organizaciji študentske založbe. Literatura je pač ključni del filmskega ustvarjanja – pri filmu gre vselej za pripovedovanje »zgodb«, nabitih s čustvi, ki tako ali drugače nagovarjajo gledalca. Vsako človeško življenje je avtentična »zgodba« zase – če svoje življenje ne znamo strniti v pripoved, potem bo nekdo drug zelo težko doumel naše življenjske izkušnje, naj bodo še tako zanimive, vesele ali tragične.

Katera zvrst glasbe je vam najbolj pri srcu? Kupujete originalne CD-je ali poslušate MP3-je? Kateri koncert ste obiskali nazadnje?

Izmed vseh zvrsti »rock« in rockovske klasike velikih svetovnih rockovskih ikon, ki jih zagotovo ne rabim naštevati. Zadnji koncert je bil Tinkarin, ko je gostovala na Koroškem - Tinkara Kovač ni samo izjemna pevka, je tudi izjemna virtuozinja na flavti. Zvok njene flavte koketira z zvokom flavte Iana Andersona iz skupine Jethro Tull, s katero je sodelovala. Jethro Tull pa je še ena ikona v svetu rocka. Morda pa bi kot zares zadnji koncert lahko štel celo inscenirani koncert logaškega pihalnega orkestra, katerega vizualizacijo trenutno pripravljam za Televizijo Slovenija – gre za orkester, ki igra koncertni program, v njihovem repertoarju pa se zato znajdejo tudi skladatelji kot Šostakovič ali Vangelis. Lahko bi rekel, da je ta produkcija zame tudi nekoliko nostalgična, vračanje v mojo glasbeno preteklost. Tako se pač začne – v širšem slovenskem prostoru ni nič neobičajnega za glasbenike, da so svojo glasbeno pot tako ali drugače začeli v različnih orkestralnih zasedbah.

Kako pogosto si privoščite ogled filma? Kakšno je vaše mnenje o slovenskem TV programu? Obstaja v vašem življenju kak film, ki je na vas naredil izreden vtis?

Pogosto … največkrat z očesom filmskega ustvarjalca, včasih tudi kot filmski kritik Radia Slovenija, oddaje Gremo v Kino. Tako kot so režiserji francoskega »novega vala« v šestdesetih prejšnjega stoletja študirali filmsko umetnost, nato pa svoj čut za film pilili s filmsko kritiko, preden so začeli sami uspešno ustvarjati filmsko umetnost, sem tudi sam šel po podobni poti. Četudi je filmska umetnost stara že več kot sto let, se je na Koroškem pojavil svojevrsten absurd, saj so ugasnili skoraj vsi kinoprojektorji, ki so zapeljevali s svojsko subverzijo, ki jo lahko pričara slikanje podob na razsvetljenem filmskem platnu v zatemnjeni kinodvorani. Na avstrijskem Koroškem temu ni tako, zato si filme svetovne kinematografije premierno ogledam v Celovcu. Slovenski TV program, vsaj kar zadeva film, pa po mojem mnenju odslikava podobo naše družbe, njeno skrb za filmsko umetnost na nacionalni in lokalni ravni – pri tem je vzpodbudno, da se »filmska kultura« vrača v kurikulum srednjih šol, zato sem se v zaključenem šolskem letu z veseljem odzval povabilu Gimnazije Ravne s predavanjem o »filmski produkciji«. Kar nekaj pa je filmov in filmskih ustvarjalcev, ki so name naredili vtis – Stanley Kubrick, Orson Wells, Francois Truffaut, Andrej Tarkovski, Sergio Leone,… med novimi avtorji Wong Kar Wai, Tom Tykwer, Quentin Tarantino,… V mojem zadnjem filmu se v nekakšnem svojskem kontekstu dojemanja resničnosti vsakdana pojavi poezija Frederica Garcie Lorce. Igra z resničnostjo je npr. fascinantna v filmu »Abre los ojos« španskega režiserja Alejandra Amenabarja, remake je znan kot »Vanilla Sky«.

Kako ste zadovoljni s kulturno ponudbo na Koroškem in kaj najbolj pogrešate? Kaj so glavne prednosti in slabosti koroškega kulturnega prostora?

Zdi se mi žalostno, da je Koroška ugasnila projektorje oz. zaprla vrata skoraj vseh nekdaj delujočih kinematografov in s tem izpovedala, da zapostavlja »filmsko umetnost«, četudi je prav »film« tista umetnost, kot sem dejal že uvodoma, ki v sebi združuje vse ostale umetnosti. Prednost koroškega kulturnega prostora je gotovo bližina »meje«, ki je več ni, ki odpira možnosti medkulturnega sodelovanja, slabost pa »meja«, ki je v prenekateri vplivnih koroških glav, saj marsikdo na Koroškem težko sprejme, da so med Korošci tudi umetniki, kulturni ustvarjalci in se jih morda tudi zato onemogoča v okolju, ki želi biti predvsem »industrijsko«, zastrupljeno s smogom in hrupom, namesto kulturno razsvetljeno, saj bi potem obstajala nevarnost, da bi se Korošci morda zavedli tudi posledic industrijskega onesnaževanja zase in širšo populacijo. Kakorkoli, kultura je tista in edina, ki je ohranila narodnostno zavest – zato slavimo dan reformacije in podeljujemo Prešernove nagrade. Film kot umetnost in množični medij pa je tisti, ki je npr. ameriško kulturo ponesel prek vseh meja, Amerika sveta ni osvajala z »mečem« kot rimski imperij, četudi jo v kulturnem kontekstu že primerjamo s slednjim … zatorej prisluhnimo zvoku filmskega projektorja, če se ga na Koroškem še spominjamo, morebiti se ob nostalgičnem spominu na »kino« opogumimo in odpremo kakšno sodobno kinematografsko dvorano, vzpodbudimo filmsko ustvarjanje, s tem pa tudi vse ostale umetnosti.

Slika je iz Zavodnikovega filma Tolažnik, ki si ga boste lahko ogledali v sredo 11. 11. 2009 ob 21.30h na TV SLO 1. (foto: Luka Novak)

Za sinopsis omenjenega filma kliknite TUKAJ.