Bajta Kšajtni Ostalo Potopisi in foto-pisi Potopis: Sardinija

Kulturniški profili znanih Korošcev

Majda Ravnikar, nekdanja smučarka in pisateljica
Majda Ravnikar

Majda Ravnikar, nekdanja uspešna smučarka, je pred kratkim izdala svoj književni prvenec “Koroška, moj mali veliki (smučarski) svet”, s katerim je na najboljši način izrazila svojo dolgoletno ljubezen do Koroške, smučanja in literature.

Leposlovne objave

  • Primož Karnar - Slovenc naj bo!


  • Simon Orgulan - Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla - 3.del


  • Nina Retko - O grehu in pokori
  • Katja Martinčič - Č-B ples

Bajta hodi po sv(e)to

Pasica
Potopis: Sardinija PDF natisni E-pošta
Prispeval Nika Hölcl   
Torek, 08 Julij 2014 08:06

V podzemni garaži Maksi marketa stoji star, bel kombi,

čakajoč na jesensko avanturo.

Oblečen v nove rožaste zavese, 

natovorjen s spalkami, gorilnikom, šotorom, piskrom, kuhlo,

brisačami, plenicami, klobuki, kopalkami,

kajtom, frizbijem, plavutkami, zemljevidi …

 

Pripravljen na enomesečni izlet,

diši po ognjičevi sončni kremi.

Njegova stabilnost je bila preverjena pri dveh različnih mehanikih.

Je v letih, Lisko … ga imenujeta prijatelja - lastnika.

 

Le še v četrti štuk skočim,

tam, kjer je na Aškerčevi fakulteti filozofija doma.

S profesorico Olgo razpravljam o

živalskih strasteh in odgovornosti, fizičnem in mentalnem,

o svobodni volji in determinizmu.

 

Te tedne pred izpitom

se je najaktualnejši primer praktičnega sklepanja glasil:

NHV želim opraviti obveznost.

NHV sem prepričana, da bom dosegla izpolnitev obveze,

če se bom učila.

Torej - NHV se moram učiti.

 

Primer fatalističnega argumenta pa je postavljen čisto drugače:

usojeno mi je, da opravim obveznost.

Ne morem opraviti obveznosti, če se ne učim.

iz česar sledi zabaven sklep:

Usojeno mi je, da se učim.

 

Izpita človek ne naredi, ker se uči, ampak se uči, ker naredi izpit.

Pri fatalizmu namreč ni odgovornosti, volje,

stvari se dogajajo.

Zaradi nespremenljivosti terjajo našo

nedejavnost.

Tu ni prostora za meni ljubo trditev:

 "izbral sem", kaj šele "odločil sem se" …

 

 Ne naslonim se na usodo, izberem izbiro.

Trmasta se učim, opravim pogovor in gremo!

 

Le še kavica pri Nini.

Zaskrbljen je njen pogled, ko na parkirišču Fužin objem.

 

Mediteran je svež v poznem poletju in

za trenutek je misel navihana -

tirensko morje

vse tja do skrajnih tri tisoč sedemsto petinosemdeset metrov

čaka na našo navzočnost.


 

Noč v bližini Benetk.

Na tleh kombija zviti v en velik klobčič polni pričakovanja

hitimo v sanje,

da je štiri zjutraj čimprej.

Budilka zazvoni v jesensko raziskovanje italije.

 

Ko proti dnevu vozimo Padovi nasproti,

tema ni dovolj temna, da ne bi videli velikega belega oblaka,

ki se bohoti za našo ritjo.

 

Servis, kjer nam želijo zaračunat velike denarje

in celotedensko čakanje na novi del,

je prva naša postaja.

 

Kličemo slovenijo.

Strasten je bivši lastnik kombija, ko nam daje navodila za popravilo

oziroma uničenje turbo kompresorja.

 

Cinque terre

zahodne obale Apeninov je bil naš cilj drugega dne,

obljubljenih pet nas preseneti dan prehitro.

naša Padova je namreč razdeljena na prav toliko vasic – postankov.

 

Volkswagnov delavec Federico in ponujen tisoč dvesto evrov drag del,

odpad in angleško govoreči Romun, ki nam posodi orodje in internet,

zona industriale in balkan kamionarji, kjer popravilo s pomočjo kuhle in Nininim

tobakom za pomiritev,

mirno pokopališče sredo črne industrijske cone,

kjer se sprehajam s prazno baterijo telefona

s spečim Štefanom v culi in željo,

da je David kjerkoli drugje kot pa na policiji.

 

Posije sonce na to od onesnaženosti in oblačnosti

temačno mesto.

prepevamo si melodijo, ki jo poimenujemo

"Padova dust".

 

Sledi pa šesta vasica, žal.

ko vstopimo v Toskano, na prelaz hribov,

kjer se je najbrž dogajal Bocaccio,

se spet pokadi.

vse do teme David eksperimentira s plavutkami v turbo mašini.

 

Kam?,

je neizrečen a vseprisoten.

Po posvetu izrečemo hitri in soglasni "domov"!

Koliko vasic nas čaka še do doma?

Čeprav mirna, težko zaspim,

ko pomislim na sedemsto kilometrov proti severu.


Črni prsti, trdi živci.


 

Ko se kilometri do doma manjšajo,

smo vedno bolj razposajeni in zgovorni,

ko pa zagledamo vrh mislinjskega klanca, Uršljo,

zapojemo s Kamnikom, kot to znajo le njegovi največji feni.

 

Prestavimo karte za trajekt, skrčimo prtljago v naš avto,

vrnemo kombi.

Končno toplo jemo in se umijemo,

na mrzlem Danijelu.

 

V nedeljo, ko gredo ljudje lepo oblečeni po maši in trgovini

volit spremembo,

se upajoč, da tokrat ne obstanemo že kje sredo Apeninov,

zapeljemo preko meje.

 

Cesta je hitra in je drugačna kot je bila predvčerajšnjim.

Drevesnica nekje med Firencami in Piso

je v svojih simetrični postavitvi perfektna,

drevesa celega sveta izgledajo zdrava,

čeprav nasajena skorajda sredi velike sive avtoceste.

 

Uspe nam vse do Livorna.

Na pomolu ligurskega morja

v avtu prespimo čakanje na ladjo.

 

Na stotine jih poleg nas čaka jutranji izplov otoku nasproti.

Sanjam strešni kovček, ki se raztegne v šotor.

Centimetri za razteg nog so dragoceni,

Štefan v svoji majhnosti pa velik car svoje spalne košare.

 

Zbudijo me strankarski procenti v sms-u iz Slovenije.

Zamenjala se bo vlada, razberem.

 

Sredi zemlje sem.

Tako desnica kot levica sta svetlobna leta oddaljeni

od skladnosti tega brezčasnega jesenskega jutra.

 

  

Velikanka popelje do otoka.

Tirensko morje nas obdaja, v daljavi pa slutnja

Apeninov, Korzike, Sicilje, Afrike.

 

Najin sopotnik zacumpra sopotnike turiste.

Veselje imajo stari mlademu kazati jezik, oponašat avto,

ga ščipnit v lica in vzklikat molto bello.

Seveda sodeluje. Za stik in nasmeh ni potreben skupni jezik.

Je iskanje kratkočasja.

 

Sama bi lahko na krovu sedela celo življenje.

Morje je skrivnostno in globina globino izvabi.


 
Jesen je poletje,

pokrajina je divja, cesta nas vije do severne Santa Tereze,

kjer najdemo odrinjen kemping,

ki je na izi in ekološko ozaveščen in šotor stoji poleg

negovanih oleandrov, kaktusov in cvetočega grmičevja.

 

Feels like India!

Zaslišim lastno vznemirjeno misel,

ko v večeru pod živo modrim nebom

za nizkimi oranžnimi zidovi tušev

umivam popotniško telo.

 

Med mano in modrino pa svetlo zeleno rastje.

Topla voda, topel večer, topla sedanjost

in mehkoba pričakovanja.


Capo testa.

Je glava glave, sever severa.

Narava je v kamen narisala samo sebe.

Z vetrom, soljo in časom.

Kamnita obala je nezemeljska, valobran so ptice,

otroci plezajo visoko pod markanten svetilnik.

 

Dolga in prazna je peščena obala sprehoda v roza svetlobi.

Ljubi(m) mir.

 

Mi in le dva starejša Nemca

se sproščamo z nogami namočenimi v večerni ocean.

Ona piše, on igra na strune.

 

Naša kitara je ostala doma.

Zvečer ob vinu in piru in sveči in besedah

večerjava panine in pekorino.

 

Loreni plačamo skromen denar za prenočišča.

Črna starejša ženska je trdna in odločna, heavymetalka.

Se razneži, ko pošilja otroku poljube.

Name? Old? Does he sleep at night?

 

Ja, v šotoru nam je lepo.

Spimo kot polhi.

Ko ne spimo, pa se igramo, kot se to znajo le mali otroci,

ki si iz vseh mogočih odej ustvarijo šotor.

In rada imam spanje v spalki. Že od kar pomnim.

Je (varljiv) občutek zaščite, varnosti in samozadostnosti.

 

Ko zapuščamo Sveto Terezo nas pouči grafit tunela:

"Tourists remember you are not in Italy".

 

Sardinija je odločna gospa.

 

David nama med dolgimi obalnimi vožnjami pripoveduje

ljubavno zgodbo o spojitvi in ločitvi

med Sardinijo in Korziko.

 

  

Obala Mimoza - sramežljivka.

Le zavoj z obalne ceste, korak čez sipine in skok v ocean.

Odprta je proti vzhodu in ni nič kaj sramežljiva.

Le osamljena v svoji velikosti.

S Francijo si delita valove, ki so nežni in vztrajni.

Mi in ona smo goli.

 

Nato Castelsardo.

 

Na skali je mesto - grad Sardinije.

Antona zvonik štrli v nebo, po ulicah nemir,

dežne kaplje nas usmerijo do hostla,

ki ga preimenujeno v hišo duhov.

Vila je ogromna, v njej pa le mi in dva motorista.

(septembra praviloma ljudje hodijo v službo in ne po svetu)


"Chi appartiene alla natura sa sempre dove la sua casa"

je slogan naših najemodajalcev.

 

Kdor pripada naravi, vedno ve, kje je njegova hiša.

 

In v skladu s tem se

v jutru po polžje odpravimo proti vzhodu.

Do otoka oslov.

 

Pot do tja je v znamenju obcestnega blejanja.

Mimo vasice Tergu in Sedini,

kjer so ljudje iz skale naredili hišo.

(zaželim si hišo, kjer bi bila navzoča otroška igra

enakih ...

To veliko misel poimenujem "Sedini želja")

 

Jasno postaja -

v prihodnjih tednih bodo naše zveste spremljevalke

ovce, vetrnice in plutovci.

 

Žival, veter in drevo.

  

 

Na rtu Sivega sokola se sprašujem

ali otok - isola Asinara, ki nasproti mene štrli iz oceana

kljub idiličnem izgledu, nosi težo preteklosti.

 

Biti nacionalni park in zapor hkrati …

Zavetje svobodnim živalim in kaznovanim ljudem.

Borba za gradbena dovoljenja je edini trenutni interes.

Turistične hiške so lepe a gosto(m) postavljene.

 

Mimo opuščenega rudnika srebra

v vasici z imenom rudnik srebra -

Argentiera vse do

rta lov(c)a - Capo caccia v večeru.

Mogočen klif nas ustavi pred prihodom v želeno mesto,

v stenah drobni plezalci, na robovih skale radovedni turisti,

pod nami pa jama rimskega Neptuna.

 

Bilo bi res čudno, če bog morja ne bi vandral

po teh prostranih kotičkih Mediterana …

  

Na vzhodni obali otoka smo, mahamo daljni Španiji.

V mestu, ki ga imenujejo mala Barcelona.

Alghero.

 

Tu postavimo šotor, tik ob obali.

V kempu so mlade družine,

študentje z malimi šotori in penzionisti z velikimi avtodomi.

Štiri minute se človek lahko tušira na evrski žeton,

če je namiljen, mu preostane skok v

sardinijsko morje.

 

Valobran je galebji, vonj večera poletni,

v daljavi juga pa nočni lesket mesteca jutrišnjega sprehoda.

 

 

Pri sidrišču mesta parkiramo in iščemo na zemljevidu

sveto Marijo.

Stavbe so barvite a obrobne. ljudje me privlačijo.

 

Opazujemo šolarje, v razigranosti

brezskrbnega začetka šolske jeseni in modnem izgledu

so podobni vsem najstnikom Evrope.


Opazujemo starce,

v brezdelju so strastni in univerzalne besede, ki jih vzklikajo

so vsekakor politično obarvane.

 

Ko v marketu iščemo

za otok značilen kruh s krompirjem

in oljke v rožmarinu in lovorju,

se gospe ustavljajo in želijo vedet vse o najinemu sopotniku

v kenguruju.

  

"Tako majhen človek je prišel k nam čez tako veliko morje",

znajo počaščeni pozdravljat.

 

Lonely planet pravi, da je tako zaradi nizke rodnosti.

In odmaknjenosti.

 

Dolge kilometre obalne ceste, se le čudim.

Samotnost je prisotna. Tista, ki jo najbrž občutijo ribiči.

Okroglost planeta ni le slutnja,

ko je črta horizonta ukrivljena in blizu

brezmejnega.

 

Nato v vročem popoldnevu

pijemo kavo pod zastavicami mesta,

bosa,

ob jarku reke Temo.

 

Dantejev trg in Gramscijeva ulica so vsakdanjik vseh mest,

kjer potepamo naš september.

 

 

Preko železnega gorovja v notranjost.

Ob poteh iz pokrajine dvignjeni

kamniti stolpiči - nuraži.

Je to tempelj starodavnih otočanov

ali le hiša poglavarjev,

se ugiba.

Dejstvo je, da so strateški in da jih je na tisoče.

Trenutno na izbranih in urejenih lokacijah prinašajo denar

v turistično blagajno.


V nasadu oljk stoji starodavna Santa Cristina,

romarjem cilj.

 

In vasica nuražev,

v kateri so že tri tisočletja pred nami hodili do izvira vode,

po skrbno načrtovanih stopnicah,

ki ponudijo dostop do vode ne glede na njen nivo.

 

Skrivnostno je na teh krajih zgodovine.

Vsa ta simetrija in matematično skladje

s soncem in nebom nasploh.

 

V Santu Lussurgiu je kava ob cerkvi.

Prvič vidim poroko z bogom, ne pred njim.

A prav tako kot pri običajni poroki je v zraku riž

in po novomašnikovi praznični obleki.

 

Ljudje so katoliki in njihovo najljubše pivo se imenuje

Ichnusa,

kot so mikenski osvajalci poimenoval otok pred tisočletji.

Pomeni stopinjo,

na katero spominja oblika njihove domovine.

 

Tu v notranjosti so naše sledi odtisi obutih popotnikov.

Na jugu otoka pa je otok,

kjer bomo bosonogi oblikovali

začetke oktobra.

 

 

Preko Oristana, rudarske Masue in Nebide, ob zeleni obali …

Vse do tajnega zaliva na svetem Antioku -

četrtega največjega italijanskega otoka.

 

Kempi so zaprti, obale so divje,

mi pa potrebni tuša in elektrike.


Žehtamo in poležavamo v skoraj praznem

Campeggio Tonnara - tunolovka.

Mir je in kljub imenu kempa si težko predstavljam,

da tudi tu potekajo stari ribiški rituali imenovani

mattaza - masaker.

 

Zgodovino imena otoka berem …

Pripeljan pred dvema tisočletjema s severne Afrike

kot suženj v rudarski jug Sardinije,

je sveti Antioko junaško zbežal in v katakombah

postal del krščanske sekte, kasneje mučenik.

 

Štefan, najin sinke in tovariš, je v teh dneh ponosen mož.

Med popoldansko igro na ležišču šotora v zadnjem dnevu

septembra prvič dojame, kako samostojno sedeti.


V trenutkih takih podvigov

vse prebrane zgodbe o prostorsko bližnjih,

a časovno in čustveno oddaljenih feničanskih junaštvih

zbledijo.

 

Spoznamo soseda, malega francoza.

Ime mu je Bella.

 

Ja,

vse se vrti okoli lepote.

Le-pot …

 

 

Dremam - kot človek drema le kot sovoznik -

in med sanjanjem in potapljanjem v globine spanca

zaslišim vzklike, ki se čudijo.

 

Odprem oči in pred mano orjaki,

v notranjosti katerih človek delavec kot mravlja majhen

in uslužen služi.

 

Ogenj bruhne iz dimnikov, strašljivi so ti tovarniški stolpi,

Pokrajina je blaga, obmorska …

V teh tednih je turkizna čistost postala nekaj vsakdanjega.

 

Narava - lepotica tam preko in človek - družba tu pred nami.

Človek gradi in je ugrajen v naravo.

Način je nespoštljiv, neroden in nikoli premišljen.


V glavnem mestu otoka Mirte nosim sina v rukzaku na prsih,

Luciferjev padec Mirta pa na hrbtu …

po ulicah svetega Luciferja

nas pozdravi ženička z vzkliki: complimenti!

 

 

Referendum nagovarja, ob kavi na vrhu starega mesta

smo obzidani z izbranimi besedami politikov,

prepričljivo in preko zvočnikov so zatrjeni lebdijo v zraku velemesta.

 

Veter naznanja nevihto, nebo preglasi človeka,

pesek pometa listje uličic.

S Štefanom zavitim v ruto hitimo proti parkirišču pristanišča,

ko padejo prve debele kaplje smo že na poti proti Villasimiusu.

 

Villasimius je preprosto mestece,

kjer spoznavam na kavi gospo Montessori,

v kafiču De sorgente komuniciramo s svetom.

  

Dnevi poletni!

V valove skačemo in pišemo imena v peščeno zemljo.

 

Lotzorai je vetroven in srečen.

Štefan poje, vrti jezik … na plaži se zasvetlikajo enke,

medtem ko oblikuje jezik baba, dada.

Razlaga je raznolika.

Kot pripoved.

 

V visoki borovih krošnjah poje mrzla sapa

ostro pesem oktobra,

katerega jutro je rožnato in boso.

Najdebelejša oljka ima krošnjo večjo kot streha vaške cerkve.

 

Zapustimo obalo in v hribovju Supramonte iščemo steno.

Znamenitost ni visoka ampak dvestoštirideset metrov

globoka jama sredi pustih višav otoka.

Še divje svinje se nam smejijo.


Cala gonone,

nekoč summer meeting place privilegiranih,

danes je v kempu vzdušje jesensko in klajmbersko.

Klifi in gore nad obalo so skrivnostne in nič kaj aristokratske.

Morje je razburkano, moč je slutiti. Smo sredi zaliva orosei.

 

Orgosolo - pobarvano mesto.

Čutiti je uporniški duh grafitarjev

(tudi legendarni marksist Gramsci je bil otočan)

in … turizem.

Pastirji iz De Settovih banditov so se skrili v prejšnjem stoletju.

V Nouru so uličice in je sladoled.


V Sos Alinosu

so hiške alpskega stila, komarji in gugalnica.

Pozdravit grem morje, bosonog medtem Štefan zagleda luno.

 

Po delovni noči neurja

obiskujemo vasice v deževnem dopoldnevu.

Strastna debata je debata o fotografiji.

Ko tišina med nami poje Eddie:

 

"I'm pure in all my thoughts

I'm alive ...

wind in my hair, I feel part of everywhere."

 

Je nekakšna himna tega obalnega kroga, ki ga potujemo.

 

Santa Lucia, La caletta in Posada.

Kaplje pojenjajo, veliko veselje je v naših korakih.

Na Castellu della fava je razgled vse do jadrnic –

pik na turkizni podlagi.

 

Na Capo Cominu, najzahodnejši točki otoka,

srečamo svetilnik in pando.

V Siniscoli na Štefanovem trgu jazz kafe spomne na Daktari.

V marini Oroseia je obala dolga in peščena,

David in kenguru Štefan kajtata.


Iz ljubega Sos Alinosa,

kjer neguje rastlinje in kamenje kempa star belobradati mornar

preko notranjosti dežele,

preko puste in divje pokrajine hrastov

in osamljenega jezera

(Sem videla že kdaj lepše jezero? Nisem.)

do Antenaste monte Limbare.

Korsika na dosegu pogleda proti severu.


Skorje plutovcev so zarezane do gladkega debla.

Vreme je oblikovalo skalo.

Zemlja je tanka, sem nekje prebrala in

pot je potreben, da se obdela, proizvod mogoče niti ni zadovoljiv.

Svetla točka je oljka in je hrastovina.

Gola pokrajina je prebivališče ovc.

Pod kostanji in ob mirti.

 

Olbia.

Spimo v pristanišču.

Ponoči ribiči zaživijo.

V Pomarančnem zalivu posedamo na odhod čakajoči dan,

pod rumeno modro marelo čakamo,

da večer in plutje Italiji nasproti.

Štefan je v nočnem klubu ob oknu skrit pred koncertom Madonne.

Zaspi.

In ko nas postavijo na hodnik v noči,

preberem Uršičevo poletje, medtem ko sopotnika spita

do jutranjih približevanj celini.


Na krovu je tema, luna pušča lise po oceanu, veter je divjak,

majhni smo sredi velike črnine.

 

Sledi

a - Mo - re !

  

 

Naključno iz Kšajtnih

Zora Tavčar - Kroži, kroži galeb... (2008)
Rubrika: Knjiga
Zora Tavčar, rojena 2. oktobra 1928 v Loki pri Zidanem mostu, je pisateljica, pesnica, esejistka in tudi prevajalka. Je dobitnica nagrade...
Tide - Nothing To Lose (2007)
Rubrika: Muzika
Z izzidom albuma Nothing To Lose se je v Dolini Šentflorjanski rodil še en prezir plastičnosti družbe, prezir želje po slavi...
Potopis: Razglednice iz Pariza
Rubrika: Potopis
Petek, sobota. Ljubljana, ob 21h odhod iz Tivolija. Pot nas vodi skozi karavanški predor čez Avstrijo, mimo Salzburga, skozi Nemčijo, mimo...
Vse pravice pridržane Pravno obvestilo O Bajti in avtorjih Uredništvo Oglaševanje F.A.Q Vaše nastavitve zasebnosti