Bajta Kšajtni Ostalo Potopisi in foto-pisi "Vse poti vodijo v Rim" ...

Kulturniški profili znanih Korošcev

Majda Ravnikar, nekdanja smučarka in pisateljica
Majda Ravnikar

Majda Ravnikar, nekdanja uspešna smučarka, je pred kratkim izdala svoj književni prvenec “Koroška, moj mali veliki (smučarski) svet”, s katerim je na najboljši način izrazila svojo dolgoletno ljubezen do Koroške, smučanja in literature.

Leposlovne objave

  • Primož Karnar - Slovenc naj bo!


  • Simon Orgulan - Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla - 3.del


  • Nina Retko - O grehu in pokori
  • Katja Martinčič - Č-B ples

Bajta hodi po sv(e)to

Pasica
"Vse poti vodijo v Rim" ... PDF natisni E-pošta
Prispeval Jure Lesjak   
Petek, 29 Maj 2009 19:17

... je vsem znan, sicer že rahlo obrabljen stavek, toda ob nekaterih priložnostih še vedno akutalen in veljaven. Tokrat mu moramo priznati veljavo v povezavi z nogometom, saj se je finalno poglavje letošnje Lige prvakov zgodilo prav v Rimu, kjer sta se pomerili trenutno najboljši ekipi na svetu - španska Barcelona in angleški Manchester United (na koncu te reportaže bomo sicer morali govoriti samo še o enem najboljšem moštvu). Pot do vrhunca nogometne sezone je bila lažja za angleške predstavnike, toda tudi Barcelona je finale dosegla bolj kot ne brez večjih težav, če odštejemo dramatično srečanje v Londonu proti Chelseaju, kjer je v sodnikovem podaljšku Iniesta Kataloncem prinesel finalno vstopnico.

Ko smo že ravno pri vstopnicah - kako sem dobil oziroma bolje rečeno kako sva s prijateljem in hkrati možem moje sestre (ne poznam krajšega imena te sorodstvene relacije, ker mislim, da ni potrebe) dobila vstopnici za finale Lige prvakov v Rimu, ki se je odvilo v sredo, 27.5.2009? Bogdan Tušek, očitno mojster internetnih žrebanj za vstopnice, je bil po veliki sreči (in znanju?) izžreban na uradni strani evropske nogometne zveze (UEFA), da lahko kupi dve vstopnici za finalno tekmo. Kar je brez pomisleka seveda tudi storil. Cena ostaja skrivnost.In tako sva šla v Rim. Z avtom, letalom, vlakom, podzemno železnico, peš.

Prometi kaos v večnem mestu
Prometni kaos v večnem mestu.
 

Sprva sva sicer celotno pot mislila prevoziti z avtom, dokler nisva dan pred tekmo opazila dokaj poceni leta iz Benetk v Rim (v sredo tja in naslednji dan nazaj). Kar je bilo nedvomno bolje, saj bi bilo prek osemsto kilometrov vožjne v eno stran zagotovo zelo naporno. Takrat še nisva točno vedela, da tudi izbrana varianta ne bo ravno sprostitvene narave. Toda za takšno finale se splača potrpeti, četudi je treba na koncu spati na tleh. Pa kaj potem.

Rimski Kolosej
Rimski Kolosej, prva postaja pred finalom Lige prvakov med Barcelono in Manchester Unitedom.
 

Po letu z letališča Marco Polo sva pristala dobrih trideset kilomterov iz Rima, do koder naju je pripeljal vlak Leonardo Express, ki je bil ekspresen samo v imenu. Vozovnici do glavnega postajališča - železniška postaja Termini - sta potekli po kakšnih petinštiridesetih minutah, nakar sva se odpravila do rimskega Koloseja, kjer je bilo eno izmed prizorišč dogajanja pred finalom. Že vožnja z metrojem je opozarjala, da je v mestu več pristašev Barce, četudi sem vseskozi govoril, da bo popotnik z majico Barcelone (na sliki spodaj), navijač Špancev, že videl, kaj se bo zgodilo, ko bova zagledala »naše«.

Bogdan Tušek, navijač Barcelone
Navijač v rumeni klubski majici se je med Barca feni počutil odlično. Vseskozi sem upal, da bodo na koncu le dobili svojo "porcijo".
 
 
Navijači Barcelone
Navijači Barcelone so preplavli ulice Rima.


Pokal Lige PrvakovŽal sva jih srečala bolj malo, saj so se Angleži zbirali v bližnjem kampu, mesto so v popoldanskih urah pustili na čakanju do poznih ur, ko bodo po rimskih ulicah slavili pričakovano zmago. Tudi to se na koncu na žalost ni zgodilo. Ko sva si le nekaj korakov stran od Koloseja ogledala strogo varovan in zaščiten zmagovalni pokal (na sliki desno), ki ga bo v zadnjem videu v zrak prvi dvignil kapetan Barcelona Carles Puyol, naju je pot pod nogami vodila proti samem centru večnega mesta, pri čemer sva na vsakem koraku ugotavljala, da je promet v Rimu praktično popolnoma kaotičen, brez vsakega reda, ki ga vseskozi spremlja hupanje avtomobilov, avtobusov in motorjev.

V srcu mesta gneča in pol, vse v znamenju nogometnega obračuna. Mestne oblasti so v času finala sicer prepovedale točenje alkoholnih pijač, kar so se prodajalci delno držali, a bili so tudi takšni, ki so prepoved seveda kršili. Okoli Piazze di Spagna sva beležila nekaj več angleških navijačev, vseeno pa je bilo mnogo več Špancev oziroma tistih, ki jim je v finalnem obračunu srce bilo za Barco. Tudi velika večina domačinov je po mojem mnenju navijala za Katalonce, nenazadnje sta si Rim in Barcelona tudi dokaj podobna, vsekakor precej različna od Londona ali Manchestra.

Center Rima so preplavili navijači
Piazza di Spagna je bila v popoldanskih urah v znamenju nogometnega obračun v finalu Lige prvakov.
 
 
Navijači na Piazzi di Spagna
Wayne Rooney je pred tekmo držal v zrak oba palca, ki sta svojo vsebino spreobrnila v dva zadetka v mreži Manchestra.
 

Okoli pol sedme ure je bil čas, da se odpraviva proti prizorišču nogometnega finala. S postaje Piazza del Popolo sva se s tramvajem številka dve odpravila proti Piazzi Mancini, ki je od stadiona Olimpico oddaljena samo za dvesto metrov dolg most. Na tramvaj nisva čakala sama, saj se je na in pred stadion odpravljajo ogromno navijačev, ki so jih spremljali do zob opremljeni carabinieri. K sreči sva v kakšnem četrtem ali petem poizkusu po zaslugi Bogdana in nekega Avstralca, ki je sicer nosil nek avstrijsko-avstralski dres iz nižje lige, le prebila na tramvaj, potem ko sta le-ta naredila živi ščit za manj robustnega navijača Manchester Uniteda. V tramvaju neznosna vročina, k sreči so vožnjo krajšale pesmi angleških navijačev, ki so se prav tako odpravljali pred stadion.

Gneča pred vstopom na tramvaj
Gneča pred vstopom na mesti tramvaj številka dve, ki je vozil do stadiona Olimpico.
 

  Prepevanje angleških navijačev na tramvaju.


Tudi pred stadionom Olimpico so bili bolj spevni Angleži, tako da se je navijaška tehtnica, ki je sprva kazala na stran Barcelona, obrnila proti Manchestru. Pred igriščem sva pojedla tudi najslabša sendviča v življenju. Za nekaj dni star kruh z neukosno salamo in mesom je bilo treba odšteti pet evrov. Kot tudi za coca colo, ki se je na to ceno podražila s štirih evropskih. Pred prizoriščem finala so domačini prodajali ogromne količine šalov, majic, zastav ... Cene artiklov so bile čisto solidne - šal 5 eur, majica 10 eur.

Gneča pred vstopom na tramvaj
Prepolne rimske ulice so strogo varovale številne policijske enote.
 
 
  Navijači Manchester Uniteda pojejo hvalnico svojim nogometašem pred stadionom Olimpico.
 

Dobro uro pred tekmo sva stopila na mogočni Olimpico, ki sprejme nekaj več kot sedemdeset tisoč gledalcev. Ko sem opazil, da sediva na strani Rdečih vragov, sem si mislil, da je praktično vse idealno pripravljeno za novo trofejo najboljšega kluba na svetu. Stadion je bil v tem času že skoraj nabito poln, čakali smo samo še igralce, ki bodo pritekli na odlično pripravljeno travnato površino. Prvi priletijo fantje iz Manchestra. Navdušenje na angleški tribuni je bilo nepopisno. Že se je slišalo »United, United, United ...« in seveda »Champions of England, champions of Europe«, »Glory, glory Man United«, kot tudi takšne pesmi, ki s finalom niso imele neposredne povezave »Such a shame to be a City fan« ... in skandiranje posameznim nogometašem (prvi je pritekel vratar Van der Saar). Ko so se na Olimpicu pojavili še nogometaši Barcelone, se je veselila tudi druga stran, sicer manj glasno in izvirno, a vseeno izjemno. Vzdušje je bilo skozi celotno srečanje zelo dobro.

Uradna otvoritev rimskega finala je postregla s spektakularno predstavo.
Uradna otvoritev rimskega finala je postregla s spektakularno predstavo.
 
 
Navijači Barcelone
Navijači Barcelone so pred tekmo v zrak dvignili vrečke s klubsko barvo ...
 
 
Navijači Manchestra
... kar so na drugi strani storili tudi navijači angleškega Manchester Uniteda.
 
 
Ševa pred tekmo
"Ševa" rezervnih nogometašev obeh ekip na segrevanju.

 
Kaj poreči o sami tekmi? Marsikaj je bilo že zapisanega, tako da ne bom izgubljal preveč besed. Barcelona je bila boljši nasprotnik, vsaj za klaso, a tako pač je v nogometu. Poleg neštetih faktorjev odloča tudi dnevna forma, ki so jo Španci izkoristili na najboljši možni način. Manchester je začel dobro, toda zadetek Eto'oja je Angleže popolnoma zmedel, pobrali se niso do zaključnega sodnikovega žvižga. Skratka, kot navijač Uniteda moram na žalost iskreno priznati, da je evropski pokal zasluženo dvginila Barca. So se pa na drugi strani zato bolj veselili navijači Kataloncev (tudi Bogdanova kolega, ki sta za finalno karto odštela po tristo evrov, na dan tekme sem pred stadionom slišal cifre okoli šesto do devetsto evrov, na ebayu so jih prodajali tudi po ceni preko tisoč evropskih).


 Neprestani vzkliki Angležev med tekmo Unitedu niso pomagali do obranitve evropskega naslova.
 
 
Bogdan in navijača Barce
Veselje Bogdana s Špancema po zmagi Barcelone z 2-0.
 

Po tekmi so po mestu pričakovano prevladovali španski navijači. V tem času je nastopila tudi, milo rečeno, industrijska prodaja alkoholnih in brezalkoholnih pijač (domačini so jih vozili kar v velikih skrinjah napolnjenih z ledom in vodo). Naročila sva dva Heinekena, prodajalec je dejal »three twenty«. Misleč da gre za solidno ceno, me je drugi prodajalec kar hitro prizemljil z malo drugačno verzijo prejšnje cene - tri piva za dvajset evrov. Kljub vsemu sva na koncu kupila dva za dvanajst evrov. Tudi prodaja navijaških rekvizitov ni bila nič manjša. Prodajali so celo neke na list papirja sprintane navijaške himne. Manjkali niso peki palačink, koruze in vsega drugega, kar lahko ustvari domišljija.

Slavje Barcelone
Slavje nogometašev Barcelone na zelenici ...
 
 
Slavje Barcelone
... in slavje Barceloninih navijačev na tribunah stadiona Olimpico v Rimu.
 

V centru so prepevali feni Barcelone, spremljala sva jih do druge ure zjutraj, nakar sva se peš odpravila proti železniški postaji, od koder naju bo ob šesti uri zjutraj odpeljal vlak do letališča Fluminico. Tako kot številni drugi navijači, sva tudi midva za nekaj minut zaspala kar na tleh, sledila je nočna kava, nakar zopet krajši spanec, tokrat na vlaku. Ob dvanajstih let proti Benetkam in vožnja z avtom proti domu, kjer so bili vtisi s finala še zelo živi, kot bodo po vsej verjetnosti ostali tudi v bodoče. Skupna ocena potovanja, vsega dogajanja pred, na in po finalu ... je lahko samo najvišja možna. Slišimo se zopet naslednje leto (ko bo evropska trofeja zopet prišla tja, kjer je nogomet doma).


Na koncu se je zasluženo veselila Barcelona ter dvignila evropski pokal.


Več fotografij lahko najdete v Albumu.

 

Naključno iz Kšajtnih

Kšajtni: Izdelava adventnih venčkov
Rubrika: Ostalo
V Sloveniji so se prvi adventni venčki pojavili v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Prevzeli smo jih od severnih sosedov, pri katerih...
Mesec v sliki, maj 2009
Rubrika: Ostalo
Tudi v maju smo bili aktivni. Na sporedu so iz družbeno-političnih ter geografskih razlogov bile predvsem komemoracije za krepitev narodne identitete,...
Jon Avnet - Righteous Kill (2008)
Rubrika: Film
Ko sem slišal, da se bosta pred kamero spet srečala Al Pacino in Robert De Niro, se mi je zasukalo od...
Vse pravice pridržane Pravno obvestilo O Bajti in avtorjih Uredništvo Oglaševanje F.A.Q Vaše nastavitve zasebnosti