Bajta Kšajtni Ostalo Potopisi in foto-pisi Potopis ZDA (3. del): Z zahoda na vzhod proti Washingtonu in New Yorku

Kulturniški profili znanih Korošcev

Majda Ravnikar, nekdanja smučarka in pisateljica
Majda Ravnikar

Majda Ravnikar, nekdanja uspešna smučarka, je pred kratkim izdala svoj književni prvenec “Koroška, moj mali veliki (smučarski) svet”, s katerim je na najboljši način izrazila svojo dolgoletno ljubezen do Koroške, smučanja in literature.

Leposlovne objave

  • Primož Karnar - Slovenc naj bo!


  • Simon Orgulan - Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla - 3.del


  • Nina Retko - O grehu in pokori
  • Katja Martinčič - Č-B ples

Bajta hodi po sv(e)to

Pasica
Potopis ZDA (3. del): Z zahoda na vzhod proti Washingtonu in New Yorku PDF natisni E-pošta
Prispeval Jure Lesjak   
Četrtek, 22 November 2012 13:02

Tako. S Pudgarjevim sva uredila. Vse je premišljeno in predebatirano, zadnji del potopisa je v večji meri spisal gospod Drago, saj je bilo nujno potrebno, da tekst pridobi na zanimivosti in dinamičnosti. Drugi del je skušal povedati preveč, se je govorilo, takrat ko me ni bilo zraven. Zato nič dolgovezenja, preidimo takoj na bistvo. Avtomat v garažni hiši je ravnokar pojedel petindvajset zelencev, iz San Francisca se bova po strmih in ozkih ulicah, enkrat celo po enosmerni (v napačno stran), odpeljala na široko cesto, ki jo vseskozi spremlja številka 580.

Prvi in drugi del potopisa.

Pomembna opazka: v Združenih državah Amerike so ceste odlično označene, na vsaki so ob strani vseskozi postavljene table, na katerih so zapisane številke (enako kot na primer vsem dobro znana Route 66), tako da se je relativno težko izgubiti. Ta dan se odpravljava v kalifornijski Yosemite National Park, ki se nahaja blizu Nevade, zvezne države, kjer je doma Las Vegas, sicer največje mesto, ki pa ni prestolnica. Glavno mesto je Carson City.

Yosemite National Park

Do omenjenega nacionalnega parka bo potrebno prevoziti dobrih tristo kilometrov. Pot je zanimiva, pokrajina izredno lepa, malo sicer nagaja vreme, a kaj moremo. Kasneje se bo zjasnilo, še kasneje pa bo divjalo neurje. Ob cesti prodajajo pite, ustaviva in vzameva jabolčno. Čez nekaj kilometrov se je lotiva blizu nekega ranča, med obrokom naju zmoti neki model s pickupom, ki misli, da tam kupujeva posestvo. Sprašuje po ceni, po kontaktih in teh stvareh. Vpraša me, koliko stane. Seveda sem mislil na pito, saj se mi ni niti sanjalo, da ga zanima cena ranča. Rečem, da deset dolarjev in da jo lahko dobiš le nekaj minut nazaj. Ne vem, kaj si misli, a še danes je verjetno prepričan, da sva zdaj na tistem kosu zemlje doma midva. Le kako bi ti lahko sporočil, da nisva? Ja, težko.

ZDA, 3. del

Lonely planet malce pretirava, ko priporoča, da je treba pred vstopom v Yosemite napolniti rezervoar. Vseeno upoštevava navodilo, saj v parku, ki meri prek tristo tisoč hektarjev, ni bencinskih črpalk. Smo v juniju, a vseeno je pri vhodu Big Oak Flat malce snega, saj se nahaja dva tisoč metrov nad morjem. Tako imenovani Tunnel View z daljine prikazuje presunljive naravne lepote, ki si jih bova ogledala čez dobro uro, ko bova prispela v dolino. Zdi se, kot da je James Cameron tukaj dobil idejo za postavitev prostora in oblikovanje narave v filmu Avatar. Pa je ni, četudi ga še vedno malo sumim, da ni vsega pobral v kitajskem nacionalnem parku Hunan Zhangjiajie.

Yosemite ponuja ogromno, zato si je tam vredno vzeti nekaj več časa. Tudi več dni, če vam znese. Glavne naravne znamenitosti: El Capitan, Mirror Lake, Bridalveil Fall, Vernal Fall in Glacier Point, kjer naj bi se šestindvajseti ameriški predsednik Theodore Roosevelt (1901–1909) in znani ameriški naravoslovec John Muir na trodnevnem kampiranju leta 1903 zmenila, da je potrebno Yosemite vrniti zvezni vladi, kar se je čez tri leta tudi dejansko zgodilo.


Po Highway One do Big Sura

V Kaliforniji je ostal še en dan, ki ga bosta zaznamovali cesta in obala. Zjutraj je bilo vreme obupno. Močan dež, ki je svoj pohod začel že prejšnji dan, je oviral promet, tako da smo se bili iz San Francisca primorani voziti po polžje. Nekako se vseeno prebijeva do obale, kjer teče cesta Highway 1 vse do Los Angelesa. Panoramska vožnja je vredna vsakega metra, obala in morje sta na tem koncu Kalifornije zares dih jemajoča. Predvsem od turističnega Montereya in penzionističnega Carmela naprej proti Big Suru, kjer so ustvarjalni navdih iskali mnogi ameriški umetniki in pisatelji – od Jacka Kerouaca, ki smo omenili že v prejšnjem delu potopisa, do Henrya Millerja, Robinsona Jeffersa in Hunterja S. Thompsona.

ZDA, 3. del

Med Montereyem in Big Surom se nahaja tudi zelo znani most Bixby Creek (imenovan po Charlesu Henryu Bixbyu), ki so ga odprli pred osemdesetimi leti. Nasploh se okoli teh krajev splača ustaviti skoraj na vsakem ovinku, od koder so vidne čudovite peščene plaže in razgibana obala. Izpustite lahko morda Santa Cruz, ki je bolj tako-tako.


Washington, prestolnica ZDA

Zopet rentgen! Tokrat na letališču v San Franciscu, kjer so, tako kot drugod po Ameriki, še vedno en dan po enajstem septembru leta 2001. Vse za »varnost«. Sto in en pregled, sto in eno dvojno čekiranje, rentgenska slika telesa, rentgen prtljage, detektorji, skratka, vse v imenu »national security«. Kar je malo moteče, a tako pač je, če hočeš človek leteti z zahoda na vzhod Združenih držav. Cena letalske karte zelo ugodna, zgolj nekaj več kot sto evropskih. Letalo sicer ni nič posebnega, malenkost boljše kot Ryanairovi avtobusi zrakoplovi. Washington, zgodaj zjutraj: hotel The Allen Lee, ki leži v predelu Foggy Bottom, je dokaj ubog, a za eno nočitev bo čisto okej. Temperature se v glavnem mestu spet dvignejo na petintrideset in več (v SF-ju je bilo občutiti samo dvajset stopinj), tako da naju ta dan čaka peklenska vročina. To potrdi tudi starejši možakar, ki se je na tek podal zgolj v spodnjicah z vzorcem ameriške zastave.

ZDA, 3. del

»Lačni, lačni, ribiči smo lačni,« bi v neverjetno bedasti pesmi zapel Jože Potrebuješ. A imel bi prav. Odpraviva se na hot dog, na vrata restavracije so zapisali, da so tukaj doma najstarejše hrenovke v prestolnici. Upava, da mislijo na starost restavracije. Čistilka, polno zaposlena s sesalnikom, malce pretirava, saj že skoraj vozi po nogah gostov. Hot dog je dober, pomfri malo manj, pijača je gazirana in sladka. Klima dela, zunaj nabija sonce, ki naju spremlja vse do Bele hiše, kjer trenutno domuje zdajšnji ameriški predsednik Barack Obama. Kot kažejo današnji rejtingi, bo tam verjetno do leta 2016, če ga ne bo zrušila republikanska naveza Romney-Ryan (*ni ga zrušila). Glede na to, da je upanje z Obamo že zdavnaj ugasnilo, ne bi bilo nič tako zelo presenetljivega, če bi v Belo hišo, ki jo lahko človek vidi samo iz daljave, plus: sploh ni kaj posebnega, prišla (še bolj) konservativna opcija.

Naprej proti Constitution Avenue in levo v park, kjer so združene vse glavne znamenitosti mesta. Začneva pri kipu Abrahama Lincolna, šestnajstega predsednika ZDA, ki se je zapisal v zgodovino predvsem zaradi odprave suženjstva in vodilne vloge v ameriški državljanski vojni (1861–1865). Na stopnišču tega spomenika je leta 1963, ko je 28. avgusta potekal tako imenovani Pohod na Washington za delovna mesta in svobodo, pred več kot tristo tisočimi ljudmi z enim izmed najpomembnejših govorov dvajsetega stoletja, naslovljenim z »I have a dream«, nastopil vodja gibanja za državljanske pravice Martin Luther King, Jr. in med drugim izrazil upanje, da bosta nekega dne postali enakost in enakovrednost slehernega posameznika povsem samoumevni, kot so na čelu s tretjim ameriškim predsednikom Thomasom Jeffersonom zapisali v Deklaraciji o neodvisnosti, ki je nastala leta 1776.

Spomin na navdihujoče besede kaj hitro zbledi, ko pred sabo vidiš spomenike z imeni in priimki padlih vojakov v neštetih ameriških vojnah. Sredi parka stoji tudi sto sedemdeset metrov visoki spomenik, ki je posvečen prvemu ameriškemu predsedniku Georgu Washingtonu, ne manjkajo spomini na Thomasa Jeffersona in Franklina Delana Roosevelta, lanskega oktobra pa je park postal bogatejši tudi za kip že omenjenega Martina Luthra Kinga, Jr. Najrazkošnejša stavba v tem predelu glavnega mesta je zagotovo ameriški kongres, ki stoji na vrhu Capitol Hilla.

V New York. Tja, kjer se tudi spi hitreje.

Skozi Lincoln Tunnel se človek pelje pod vodo. Tako se je tudi najin avtobus, ki je v nekaj urah pripeljal iz prestolnice na 34. ulico New Yorka. Že ko smo izstopili, se je dalo slutiti, da tukaj čas zares teče hitreje. Neverjetna gneča, polno ljudi, polno avtomobilov, yellow cab, hot dog stojnice na vsakem vogalu, burgerji na ulicah, slab zrak, hrup, miličniki s sirenami, zmeda, stolpnice pod nebom. Vse skupaj je stlačeno v premajhno embalažo. Kljub vsemu, če bova želela spati pod streho, morava priti na vzhodni del 28. ulice, kjer se nahaja hotel Latham, ki leži na odlični lokaciji. Tudi cena je primerna (morda za kakšen cent previsoka): 60 dolarjev na noč.

ZDA, 3. del

V New Yorku je mnogo stvari, ki jih človek pač moraš pogledati. Ena takšnih je zagotovo Empire State Building, skoraj 450 metrov visoki nebotičnik, s katerega sta v celoti vidna Manhattan in Brooklyn ter številni okoliški kraji oziroma predeli. V 86. nadstropju, kamor vodi ekspresno hitro dvigalo, se stavba včasih rahlo zaziba, a vseeno se zdi, da se ne more kaj zgoditi. Oči vidijo vse velike stavbe v mestu, hkrati pa opazijo, da je zrak zelo onesnažen in da je slika neba dokaj nejasna. No, kaj drugega tako ali tako ne gre pričakovati, saj je v NYC več kot osem milijonov prebivalcev na relativno majhnem prostoru. Nekaj kilometrov od Manhattna se nahaja Liberty Island, kjer je pozicioniran vsem dobro znani Kip svobode, ki ga je ustvaril Francoz Frederic Bartholdi (kot vemo: kip so Američanom leta 1886 podarili Francozi). Tja pelje manjša ladja, pred vstopom se mora človek seveda prebiti preko nekaj varnostnih točk, da le ne bi prišlo do kakšnega »terorističnega« dejanja.

Kot se je to zgodilo enajstega septembra pred skoraj enajstimi leti, ko sta se po letalskem napadu zrušila dvojčka WTC-ja. Danes so tam sicer že zrasla nova poslopja, najvišja sta One World Trade Center in Two World Trade Center. Prvi, ki še ni popolnoma dokončan, v višino meri skoraj 550 metrov. Na območju prejšnjih dvojčkov se danes razprostira ploščad v spomin na vse smrtne žrtve tega dne (vsa imena umrlih so tam tudi zapisana), ki je na nek način kar drastično spremenil svet. Nedaleč stran se nahaja tudi famozni Wall Street, za katerega lahko rečemo zelo podobno: tudi ta institucija je kar drastično spremenila svet. In ga še vedno spreminja. Na bolje? Daleč od tega. To so vedeli in še vedno vedo v nekaj ulic oddaljenem parku Zuccotti, kjer se je v lanskem letu »uradno« rodilo gibanje Occupy, ki protestira proti diktatu finančnega kapitalizma in neoliberalne ideologije (če to definiramo malo bolj površno; vsekakor pa je omenjeno gibanje treba razumeti bolj široko).

Prvi in drugi del potopisa.

Iz najinega hotela je pot hitro zavila na opevani Broadway, ki ga nekje na sredini prekine središče New Yorka. Times Square, okoli katerega je tisoč in ena stvar, tudi dobro znani Broadway Theater, je nabito poln vsako sekundo. Pravijo, da ga domačini sovražijo. Bolj kot ne imajo prav, saj je na tem trgu preveč vsega. Ponoči je zaradi tisočerih luči skoraj enako svetlo kot podnevi, barvna paleta reklamnih monitorjev in projekcij zajema vse odtenke. Na trenutke se ti zdi, da bi se ti lahko zmešalo. Na trenutke se ti zdi, da ne moreš verjeti, kako lahko vse skupaj sploh funkcionira. Na trenutke se ti zdi, da je vse skupaj na nek način vseeno edinstveno in mogočno. Kaj pa vem … Težko je reči, ali ima človek tam dober ali slab občutek. Verjetno oboje hkrati. Zvečer je NYC pričakovano živahen, predvsem pa, kot že rečeno, izredno svetel. Takrat se splača povzpeti tudi na najvišji nebotičnik centra Rockefeller, od koder se vidijo impresivne slike New Yorka ponoči.

Toliko je še o New Yorku … Seveda je treba v Central Park, seveda je treba pogledati, kako kaj gre bogatašem v predelu Upper East Side, seveda je treba prek brooklynskega mosta, ki povezuje Brooklyn in Manhattan (žal sama zaradi močnega dežja nisva šla čezenj, sva pa šla v Brooklyn s podzemno), nujno je poizkusiti hot dog z zeljem (odlična zadeva!), obiskati je potrebno vse od italijanske, portoriške (za časa najinega obiska se je na peti aveniji odvijala The Puerto Rican Day Parade, ki je letno na sporedu vsako drugo nedeljo v juniju; spremlja jo okoli dva milijona ljudi), indijske … do kitajske četrti. Pogledati se splača tudi elegantno Central Station, izjemno ozko Flatiron Building in še številne mogočne stavbe, ki jih premore največje ameriško mesto. New York Public Library je ena izmed teh.

Ostaja pa ena stvar, ki je razočarala: od leta 2008 na 55. ulici človek ne more več vstopiti v Soup Kitchen, da bi lahko naročil juho pri Soup Naziju iz znane ameriške nanizanke Seinfeld. Žal so jo zaprli. Kot so pred vzletom iz letališča JFK zaprli vrata letala British Airwaves. Zdaj bo osem ur letelo proti Londonu. A ne prehitro, še prej bo potrebno popraviti krilo, saj se je pilot pri obračanju zaletel v ograjo. Krila ne moremo popraviti, pravijo. Okej, potem pa drugo letalo. Čakali boste več ur. Očitno res. Hvala za voucher, Big Mac je bil fenomenalen, Sprite še nikoli tako dober. Po petih, šestih, sedmih … urah le gremo. Vse štima. Ameriška glasbena skupina R.E.M je včasih pela »Leaving was never my proud, leaving New York, never easy«. So morda hoteli opozoriti na tehnične težave in zamude? Ne. Lahko pa malce priredimo interpretacijo. Kolikokrat so jo že drugi. Kaj dodati za konec? Z eno besedo: Združene države so vsekakor nekaj posebnega, vsekakor se tja še splača vrniti, vsekakor sta tam prisotna tako blišč kot tudi beda, nedvomno gre za zanimivo in neverjetno raznoliko državo (sicer sva obiskala samo štiri zvezne države), nedvomno o njej ostaja še nešteto odprtih vprašanj, nedvomno sem jo z »eno besedo« opisal zelo slabo. Tega ne gre početi, saj se na to ne da odgovoriti. Morda kdaj drugič na kakšnem drugem mestu, morda nikoli … eee … »And God bless the United States of America« (saj ne).

 

Naključno iz Kšajtnih

Colour Haze - All (2008)
Rubrika: Muzika
Ker živimo v času, v katerem vlada zmotno prepričanje, da je za ustvarjanje kvalitetne glasbe potrebno na oder in v studio...
Frank Darabont - The Mist (2007)
Rubrika: Film
Frank Darabont, ki je na velika platna v odličnem slogu spravil že Shawshank Redemption in The Green Mile, zdaj ponovno preseneča...
Šoderplac: Po sledeh Soške fronte (Krn, Batognica, Vrh nad Peski)
Rubrika: Potopis
"Zakaj tja gor?" To vprašanje je po vsej verjetnosti prečkalo um tudi fantom, ki so se napram nam, ki v gore hodimo...
Vse pravice pridržane Pravno obvestilo O Bajti in avtorjih Uredništvo Oglaševanje F.A.Q Vaše nastavitve zasebnosti