Bajta Kšajtni Ostalo Potopisi in foto-pisi Potopis - ZDA (2. del): Surfin' California in veličina San Francisca

Kulturniški profili znanih Korošcev

Majda Ravnikar, nekdanja smučarka in pisateljica
Majda Ravnikar

Majda Ravnikar, nekdanja uspešna smučarka, je pred kratkim izdala svoj književni prvenec “Koroška, moj mali veliki (smučarski) svet”, s katerim je na najboljši način izrazila svojo dolgoletno ljubezen do Koroške, smučanja in literature.

Leposlovne objave

  • Primož Karnar - Slovenc naj bo!


  • Simon Orgulan - Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla - 3.del


  • Nina Retko - O grehu in pokori
  • Katja Martinčič - Č-B ples

Bajta hodi po sv(e)to

Pasica
Potopis - ZDA (2. del): Surfin' California in veličina San Francisca PDF natisni E-pošta
Prispeval Jure Lesjak   
Torek, 19 Junij 2012 16:42

Drugi del potopisa bo namenjen Kaliforniji. Ker vsi seveda zelo dobro vemo, kje se nahaja ta ameriška zvezna država, ne bom izgubljal preveč vrstic o tem, da jo najdemo na zahodni obali. Se je pa potrebno za nekaj stavkov najprej ustaviti nekje na drugem delu sveta. Ja, v Črni na Koroškem. V prvem delu pričujočega zapisa sem v šali zapisal, da sem najslabšo kavo pil nekega dne pri Olvidi. Zdaj, ko imam nekaj več informacij, mi je jasno, da je bila moja izjava nekoliko zavajajoča: izvedel sem namreč, da za ponesrečenem poizkusu priprave pijače sploh ne stoji Olvida, ampak Milan! Ne, Olvida ne kuha slabe kave. Nasprotno, kava je zelo dobra. Kar pa, kot se je izkazalo, niti slučajno ne moremo trditi za njenega partnerja. Tako, zdaj poznate resnico. No, če pa je vse skupaj zopet šala, tega pa še vedno ne veste.

San Francisco, Kalifornija, ZDA

Okej, smo že nazaj čez Atlantik. Z Marušo ravnokar letiva iz teksaškega Houstona v San Francisco. Polet traja kakšnih pet ur. Ker je junij, se čas leta kljub temu ni spremenil. Se je pa zato spremenila temperatura. Drastično. Če je bilo v tem času v Teksasu okoli petintrideset stopinj, jih je bilo v Kaliforniji petnajst manj. Se pravi, kakšna stopinja pod dvajset. Kratke hlače se na letalu spremenijo v dolge, kratki rokavi so še vedno kratki, le da prek njih visi jakna. Ker nimam boljše, sem se moral zadovoljiti z rahlo sprano črno različico. Transport z letališča do centra mesta je ubog, zato se po navodilih bivšega avtobusnega voznika odpraviva na avtobus. Ker je letališče samo ena izmed številnih postaj te linije, je cena resnično ugodna. Komaj dva dolarja po glavi. Šofer gre z nama, avtobus je nabito poln, najini kufri se tiščijo z ostalimi potniki, a tako pač je.

Prvi in tretji del potopisa.

Novi kolega pravi, da moramo izstopiti na Market Street. Tam, kjer to cesto prečka 4th Street. Upoštevava navodila. Ko poveva, da bova naslednji teden dni domovala na O' Farrell Street, ni preveč dobre volje, saj naj bi bil ta del San Francisca dokaj nevaren. Temnopolti moški v zrelih letih je hkrati malo razočaran, ker je Dallas izgubil prvo tekmo proti Miamiju v finalu lige NBA (ki je, mimogrede, vedno bolj nezanimiva). »Sedemdeset odstotkov mesta je varnega, ostalih tridesetih odstotkov se raje izogibajta,« dodaja (neki dan sva res hodila po ulici, kjer ne bi smela. In res je bilo strašljivo, saj se nama je zdelo, da je v zraku nekaj neprijetnega. Ne samo v zraku, tudi na pločnikih so se nahajali prekleto sumljivi modeli, ki jih je ameriška družba enostavna zavrgla in odvrgla na cesto – v tej obljubljeni deželi tako povsem razumljivo ne vidijo več nobene prihodnosti, zato imajo na voljo dve možnosti: prvič, da životarijo in se za svoj obstanek od časa do časa prepuščajo kriminalnim dejanjem; in drugič, da čakajo do trenutka, ko bo vsega za vselej konec ... Mimogrede, policija v San Franciscu tuli na vsake deset minut. No, malo pretiravam: na vsake pet minut). Potem ko mu dava kakšnih pet dolarjev drobiža, se razidemo. Hotel Orange Village najdeva v prvo, plačava kakšnih štirideset dolarjev na noč, soba je solidna, vse skupaj je popolnoma okej. Nisva ravno v luksuznem Hiltonu, ki ga vidiva skozi okno. Oziroma – popravek: k sreči nisva v zlivatorskem Hiltonu, ki ga vidiva skozi okno. Tako, formalnosti so urejene, San Francisco čaka.


Mesto je na nek način seveda tipično ameriško, saj tudi tukaj ne manjka stolpnic in nebotičnikov. Jih pa ni ravno zelo veliko, večji del mesta je sestavljen iz nižjih stavb in hiš, ki se vzpenjajo po triinštiridesetih hribih oziroma gričih ali pač kakorkoli že imenujemo te vzpetine (»hills«, bi rekli Američani). Človek resnično hodi malo navzgor in malo navzdol. Teren predstavlja problem tudi za javni promet, večina avtobusov je tako veznih na električno napeljavo, ki je nad vašo glavo speljana skoraj po vsem mestu. V samem centru mesta, ki šteje nekaj več kot osemsto tisoč prebivalcev, je neizmerna gneča: veliko turistov, veliko domačinov in veliko brezdomcev, ki potiskajo nakupovalne vozičke z vsem svojim imetjem po cestah sem ter tja. Ta prizor, če odrežemo spremljajočo kuliso v ozadju, spominja na očeta in sina iz apokalipske v filmu The Road, ki je sicer nastal na podlagi izstoimenske knjige Cormaca McCarthya. Sicer pa moram na tej točki nujno opozoriti, da bom San Franciscu na nek način delal (pre)veliko krivico, saj mi omejeni prostor onemogoča možnost, da bi zgodbo tega »velikega« mesta opisal in interpretiral veličini primerno. Nekatere pomembne zadeve bomo tako zgolj omenili, nekatere bomo na žalost morali izpustiti. Frisco, kot ga tudi imenujemo, je v zgodovini uporništva, ideje in prakse libertarnosti, »radikalnih« družbenih gibanj, progresivnosti, odprtosti za mnogotero različnost posameznikov – in še bi lahko naštevali – prispeval zelo pomemben delež.


Eno izmed takšnih stvari simbolično predstavlja že ulica Jacka Kerouaca, enega izmed vodilnih predstavnikov beatnikov (The Beat Generation), ki je med številnimi deli sicer najbolj poznan po kultni knjigi On the Road (pred kratkim je bil po tej zgodbi posnet tudi film). Kupite jo lahko v knjigarni City Lights, ki se nahaja za vogalom in na kateri so naslikani člani Zapatistične vojske narodne osvoboditve (EZLN – Ejército Zapatista de Liberación Nacional), ki so pred skoraj dvajsetimi leti začeli bojevati boj proti mehiški vladi v pokrajini Chiapas. V njej boste lahko med drugim prebrali in hkrati, glede na situacijo v naši prelepi deželi in drugod po svetu, kontekstualizirali naslednji dialog: »Fant, kup denarja bomo dobili! Nič naj te ne skrbi! /.../ Pri tem smo vsi skupaj!« je vpil Ponzo. »Kamorkoli sem šel, povsod je bilo tako – vedno smo bili vsi pri vsem skupaj.« Kar je iz vidika današnje realnosti povsem absurdno: »Le zakaj bi bilo potrebno karkoli deliti?« bi se spraševal tisti en procent, ki stoji nasproti devetindevetdesetim. Ne, tako zlahka se pa že ne bodo pustili, da bi se odrekli svojim privilegijem. Situacija je pač takšna, da so nujni »varčevanje«, zategovanje pasov, krčenje socialnih in drugih pravic – skratka, ideja enega procenta je tako sprevržena in tako egoistična, da je naslednji paradoks še toliko bolj pomenljiv: vse našteto moramo upoštevati, da bi se pomerili finančni trgi, bonitetne agencije, banke in vsi institucionalni braniki neoliberalnega kapitalizma. Kar je seveda povsem skregano z zdravim razumom – počakajte: ali ne bi bilo bolje, da bi ukrepali tako, da bi ustregli LJUDEM? No, tudi družbenopolitični intermezzo (včasih) ne škodi, ampak vseeno se moram počasi vrniti k žanru, ki je tukaj prvenstven.

Torej, v San Francisco nikakor ne smete pozabiti zaviti v predel Haight-Ashbury, v svobodno mesto (»Free City«, kot so ga v šestdesetih poimenovali v družbenem gibanju The Diggers), ki predstavlja spomenik ameriški kontrakulturi. Tam boste našli številne majhne trgovine, lokale in restavracije, ki bežijo od klasičnega mainstreama. Če ste ljubitelji knjig in povrh tega še anarhistične literature, niti slučajno ne pustite zaprtih vrat knjigarne Bound Together Anarchist Collective. Če pa ste med ljubitelji kave in vam gre Starbucks že malo na živce, potem je The Haight pravi prostor, kjer boste našli malce drugače zastavljen People's Café. V tem delu San Francisca sva z Marušo jedla tudi najboljše ražnjiče, kar jih je do današnjega dne občutil želodec. To se je zgodilo v restavraciji Asqew Grill, ki jo toplo priporočam. Ker je bilo na ta dan najino razpoloženje uporniško naravnano, sva se iz Haight-Ashburya podala tudi v »gejevsko« sosesčino Castro, ki simbolizira aktivizem LGBT skupnosti oziroma kolektivov (LGBT – lesbian, gay, bisexual, transgender). Ta del San Frana lahko vidite tudi v filmu Milk, ki je bil pred nekaj leti posnet po najbolj znanem predstavniku prej omenjenega gibanja Harveyu Milku (leta 1978 je bil, tako kot mnogi voditelji različnih uporniških družbenih gibanj – npr. Martin Luther King, jr., Malcolm X, Huey P. Newton itd. –, umorjen).


Alcatraz je naslednja postaja, ki sva jo obiskala. Do otoka, na katerem se je nekoč nahajal vsem dobro poznani zapor, se je potrebno peljati z manjšo ladjo, vožnja traja samo kakšnih dvajset minut. Po Alcatrazu se je najbolje sprehajati z audio napravo, ki te vodi do vseh ključnih točk te institucije. Ogled je zanimiv, poučen in hkrati postreže s številnimi podatki, ki jih do takrat človek še ni poznal: okej, vsi vemo, da je bil tam zaprt zloglasni mafijec Al Capone, ne vem pa, če vsi veste, da je med tamkajšnjimi štirimi stenami prebival tudi Robert Franklin Stroud, tako imenovani The Birdman of Alcatraz (o njem so leta 1962 posneli tudi film), ki je tako ljubil ptice, da jih je želel imeti celo v svoji celici. Pravilno ste ugotovili, ko ste se spraševali, ali so mu to tudi dovolili. Ekskurzija po Alcatrazu traja kakšne dve do tri ure, z otoka se razkriva tudi izjemen pogled na San Francisco, pri čemer še posebej lepo pridejo do izraza značilne strme ulice in ceste. Morda še to: ko govorimo o Alcatrazu, ne smemo pozabiti, da ga je med leti 1969-71 okupirala skupina domorodcev oziroma tamkajšnjih indijancev (imenovali so se United Indians of All Tribes; večino so sestavljali študentje iz San Francisca). Le ti so se borili proti ukrepom zvezne vlade, ki je v imenu urbanizacijskega programa uničevala staroselske rezervate.

Svojo avtonomijo si je v San Franciscu izborila tudi kitajska skupnost, največja v celotnih Združenih državah Amerike. Predel China Town je hkrati tudi največje kitajsko »mesto« izven Azije. Se pravi, Kitajcev je kot Rusov. Tam najdete številne kitajske restavracije in tržnice z izjemno dobrim sadjem in zelenjavo. Cene so nadvse ugodne. To je po vsej verjetnosti vedel tudi neki Kitajec, ki je pred najinimi očmi kakšnih pet minut skupaj tolkel po vseh lubenicah na tržnici, nakar se je le spomnil, da bo na koncu moral eno celo izbrati, če je bo hotel kdaj jesti.


Atrakcij in zanimivosti je v San Franciscu ogromno. Naj omenim zgolj še nekatere, ki sva jih obiskala: Lombard Street, najbolj strma ulica v mestu, ki je zaradi prevelikega naklona speljana »cik-cak«, da lahko po njej sploh vozijo avtomobili; vožnja s Cable car-om, ki ste ga lahko vedno videli v uvodni špici nanizanke Full House. In ja, družina iz te sitcom serije je stanovala v Painted Ladies, od koder se odlično vidi skoraj celotno mesto; seveda sva si ogledala tudi dobro znani Golden Gate Bridge. Še več, čez most sva se peljala z avtomobilom (ki sva si ga izposodila); peljala sva se tudi čez drugi most (Bay Bridge), ki je manj znan, a daljši od svojega brata (ta most vodi tudi do univerze Berkeley, kjer je, zgolj za informacijo, v študijskem letu 1964-65 potekal vplivni študentski protest – Free Speech Movement); splača se zaviti tudi na Union Street, kjer imajo v neki slaščičarni (imena nikakor ne morem priklicati iz globin spomina) odličen frozen yogurt, ki ga lahko sestaviš na x-načinov (bonboni, sadje, čokolada, kosmiči et cetera); eden izmed najbolj turistično obleganih delov SF-ja pa je zagotovo tudi Fisherman's Wharf, kamor se vsekakor splača zaviti, če je človek žejen in lačen. Je pa res, da so cene tukaj malo zasoljene. Za pivo sva plačala dobrih sedem dolarjev, tudi v trgovinah na pomolu številka devetintrideset cene niso ravno ugodne. A tako pač je, turiste je pač nekje potrebno tudi malo udariti po denarnici.

V Sonomo in Napo. V vinograde. V dežele vrhunskega vina.

V Kaliforniji nisva bila zgolj v San Franciscu. Je pa res, da sva si tam izposodila avto, s katerim bova upravljala naslednje tri dni. Na koncu se bo izkazalo, da bova prevozila skoraj tisoč petsto kilometrov. Dollar Rent a Car se je nahajal zgolj kakšnih sto metrov od najinega hotela. Vzameva avto. Če sva se po Teksasu vozila s Toyoto, potem sva po Kaliforniji drvela s Fordom, ki je bil v odlični kondiciji, saj je imel prevoženih samo nekaj tisoč kilometrov. Cena, če se spomnim prav, se je gibala okoli štirideset dolarjev na dan, kakšnih dvajset zelencev dodava še za zavarovanje – v primeru, da bi Focusa prislonil na kakšen avto v San Franciscu, kjer je vožnja zaradi številnih enosmernih in strmih ulic zelo problematična. Končalo se je brez prask. Kot sem omenil že zgoraj, peljala sva se tudi prek mostu Golden Gate, nakar naju je pot vodila v pokrajini Sonoma in Napa.

Sonoma, Kalifornija, ZDA

Najprej v prvo, kjer nama je prijazen možakar na turistični postojanki ob cesti predlagal par vinogradov, kamor se splača zaviti. Izbereva Benzigerjevo familijo, ki ni razočarala. »Au contraire«, bi Del Boy Trotter dejal Rodneyu v britanski nanizanki Only Fools and Horses. Že ko sva se pripeljala na posest Benzigerjevih (priimek sicer malo spominja na avstrijskega, a tam niso doma naši severni sosedje), se je videlo, da imajo vse urejeno do potankosti. Parkirava, domeniva se za voden ogled posesti in kleti. Zraven je všteta tudi degustacija vina. Peljemo se s traktorjem, stari Benziger razlaga zgodovino in te reči, ki sodijo zraven. Vinograd je res lep, še posebej, ko ga gledamo z najvišjega hriba. Kleti ogromne, zaloge enormne: »Sodi, sodi, sodi« ... če parafraziram Vonnegutove »zvonove, zvonove, zvonove«. Degustacija na nivoju, poizkusiva nekaj različnih vrst. Maruši najbolj paše Muscat Canelli, letnik 2009, meni, ker baje nimajo ale piva, Pinot Noir, letnik 2008.


Iz Sonome se odpraviva še v sosednjo, turistično bolj oblegano Napo, ki pa je, vsaj po najinih izkušnjah, manj zanimiva in privlačna. Kar pa ne pomeni, da vseeno ni lepa. Nadvse želim si sicer, da bi vam lahko opisal, v kateri trgovini se morate tam ustaviti, če želite nakupiti zelo kakovostne domače pridelke, a žal vas moram razočarati, ker ne vem natančno, kje se nahaja. Maruša ravnokar pravi, da bi se spomnila, če bi jo videla. No shit, Sherlock. Dodajam jaz. Ura je pozna, začelo je deževati, mrak pravi, da se bo kmalu spremenil v noč. In ni se zlagal, zato se po drugi strani zaliva, mimo Valleja in Oaklanda, odpraviva nazaj proti San Franciscu. Parkirava v garažni hiši zraven hotela, zjutraj bova za to storitev odštela petindvajset dolarjev. Toliko hoče parkirni avtomat, če želiva, da naju spusti na dolgo pot do Yosemite National Parka. A ne prehitevajmo: vse to in še več Kalifornije, prestolnica Washington ter New York pridejo na vrsto v tretjem, zadnjem delu. Upam, da je drugi del potopisa, gospod Drago Pudgar, izpolnil tvoja (nestrpna) pričakovanja. No, če ni, pa sem odprt za vse pripombe na enih izmed domačih tekem Pece. Bova uredila. Tako ali tako me vedno sprašuješ, kdo mi je pomagal pri pisanju teksta. Zakaj mi tokrat, za spremembo, ne bi ti?

Prvi in tretji del potopisa.

 

Naključno iz Kšajtnih

Ana Pisar, pesnica
Rubrika: Kulturniški profili
  Ana Pisar, mlada in nadobudna pesnica, trenutno v zadnjem letniku Gimnazije Ravne na Koroškem. V letu 2008 je izdala...
Mladostni knjižni utrinki: Marliese Arold - Živeti hočem (1997)
Rubrika: Knjiga
Na Osnovni šoli Prežihovega Voranca Ravne na Koroškem že drugo leto potekajo, v okviru projekta Zdrava šola,  aktivnosti na temo Zdrav...
Fotozgodba: Na obisku pri istrskih oljkarjih - Stran 2
Rubrika: Potopis
Stran 2 od 2Obrane olive morajo biti po principu čim prej, tem bolje, najkasneje v roku 48 ur pripeljane v oljarno,...
Vse pravice pridržane Pravno obvestilo O Bajti in avtorjih Uredništvo Oglaševanje F.A.Q Vaše nastavitve zasebnosti