|
Sedeži na letalu, ki je ravnokar vzletel z londonskega letališča, niso tako udobni, kot se človeku zdi, ko gleda kakšen brezvezen film, ki se odvija na tem prevoznem sredstvu. Celo nasprotno: prostora je manj kot na občutno manjšem letalu. Okej, že res, da ne letim v prvem razredu, a glede na to, da je do pristanka še deset ur, bi pričakoval vsaj malo več udobja. Nič ne de, tako pač je. K sreči je pred mano miniaturen ekran, kjer lahko potnik izbira med filmi in glasbo. Spremlja lahko tudi pot letenja oziroma trenutno lokacijo, ki pa se bo nekje nad Atlantikom ustavila. Nismo strmoglavili. Nimam pojma, da bi se v kasnješih urah zgodilo kaj presenetljivo pomembnega, zato se selim kar v Združene države Amerike, kamor je letel Flight FTG3410 (številko sem si gladko izmislil).
Texas, The Lone Star State, kjer ljubijo smrtne kazni.
V Houstonu me čaka moja punca Maruša, ki v maju opravlja vaje iz medicine v tamkajšnji bolnišnici. Texas Medical Center (TMC), ogromen kompleks, kjer je zaposlenih skoraj sto tisoč ljudi. Pri vstopu v obljubljeno deželo me neprijazen možakar sprašuje tisoč in eno stvar, a na koncu me le spusti prek meje. Ni dovolj, da moraš izpolnjevati številne obrazce, brez katerih ne moreš vstopiti v državo, vprašanja o tem in onem sledijo tudi na meji: "Ali imaš v Varšavi zaposlitev?" vprašuje birokrat. "Nimam zaposlitve v Sloveniji," odgovarjam. Sicer pa, kot da mi pa vemo, kje se nahaja zvezna država Illinois. Ja, Chicago in to. Glavno mesto. Ni. Springfield je. Ko oddam vse prstne odtise, ko me fotografirajo iz enega metra, ko povem vse, kar jih je zanimalo, lahko prečkam mejo. Meje, jebene meje! Zaradi njih sem malo slabe volje.
Na ameriških tleh se prvič srečam z Marušo, ki jo je z mrliškim avtomobilom (vsaj tako je izgledal; ali je dejansko služil tudi temu namenu, ostaja nerazkrito) do letališča George Bush International (gre za prvega izmed ta pametnih predsednikov) pripeljal dr. Chan. Kitajec, predstavnik klera, ki v največjem mestu v Texasu oddaja stanovanja. Cena je ugodna, namestitev nadpovprečna (nekaj fotografij lahko vidite v spodnji fotogaleriji). Skratka, četudi je človek dokaj smešen in mora od časa do časa prileteti popravit kakšen odtok, kar tam predstavlja večni problem, mu moram vseeno podati visoko oceno. Malo mu jo sicer zbije pokvarjena klima, saj je v Texasu svinjsko vroče. Petintrideset stopinj in več je bilo v tistem času.
Houston, četrto največje mesto v ZDA, v bistvu ni nič posebnega. V mestu se ne dogaja prav kaj presenetljivega. V nebo zrasle stolpnice samevajo. Center je bolj kot ne prazen, vse se odvija okoli TMC-ja, kjer sva večino časa preživela tudi midva. Bolnice so večinoma privatne, kakopak. Zgledajo kot hoteli. Če se ti za trenutek zazdi, da temu ni tako, te na to spomni klavir v avli. Morda te spomni tudi na kaj drugega. Ne vem ... Maruša je bila dopoldne na vajah, jaz sem delal druge stvari. Naj vas ne bo strah, da kaj zelo pomembnega.
Drugi in tretji del potopisa. V bolnišničnem centru je kar nekaj restavracij, ki se jih splača obiskati. Predvsem Chipotle, ki ponuja mehiško hrano, je zelo okej. Porcije so v Texasu nenormalno velike, praktično vse po vrsti so XXL. Tudi pijača, ki skoraj nikoli ni 0,5l, ampak 0,75l. Ko jo spiješ, imaš možnost, da greš brezplačno po novo dozo. Zgolj kot zanimivost in premislek: v večini restavracij vam strežejo temnopolti in drugi državljani, ki ne predstavljajo "prave" Amerike. Enako velja za javni prevoz, saj boste na avtobusu težko našli klenega belca, "pravega" Američana.
Jeste lahko tudi v samih bolnišnicah, kjer na kardiološkem oddelku najdete, reci in piši, McDonald's. Tako to gre v Ameriki. Okej, bodimo pošteni, v Houstonu najdemo tudi nekaj drugih zanimivih stvari: izpostaviti je potrebno Hermann Park, kjer se nahaja Miller Outdoor Theater, se pravi, gledališče na prostem. Tam se odvijajo koncerti, predstave in druge reči. Vse zastonj. Obiskovalcev je ogromno, mnogi izmed njih prireditev izkoristijo za piknik, saj med množico obračajo meso na žaru, ki so ga bili prinesli s seboj. Otroci nabijajo žogo, odrasli pijejo pivo, plešejo in pojejo.
Pivo se je pije tudi v Rice Village, verjetno najlepšem delu Houstona, kjer najdemo številne pube, restavracije in tudi, kot povsod, trgovine. Mimogrede, javni prevoz je obupen, zato boste izgubili kar nekaj živcev, preden boste uspeli priti do The Cheesecake Factory, kamor se splača zaviti, če ste ljubitelji velikih tort na sto in en način. Ne smete pozabiti niti na lokal Wild West, kjer lahko obiščete pristno teksaško zabavo. Rangerji, klobuki, škornji in te fore.
Proti prestolnici. Proti Austinu. Proti Texasu.
Če sva hotela še kam drugam po Texasu, sva potrebovala avto. In sva si ga izposodila za dva dni. Dokaj poceni zadeva, sploh če upoštevaš, da bencin stane samo okoli 0,7 eur na liter. Je sicer avtomatik, ki od začetka povzroča nekaj težav, a se človek kaj hitro navadi na to spremembo. Peljeva se v Austin, prestolnico Texasa. Cesta okoli Houstona je presneto široka, ponekod osempasovna. Tudi to čez čas ne prestavlja kakšnih večjih težav. Mimo naju se vozijo velikanski avtomobili, skoraj poltovornjaki, ki so na tem koncu Amerike običajna prevozna sredstva. Voziva se mimo klasičnih rančev, ki se od časa do časa pojavljajo ob cesti. Austin je dosti manjši kot Houston, stolpnic tudi tukaj ne manjka.
Ko boste nekega dne tam hodili po aveniji Cesar Chavez (gre za delavskega aktivista, ki je z Dolores Huerta v šestdesetih ustanovil National Farm Workers Association, kasneje imenovano United Farm Workers), se spomnite na dvoje: prvič, na Chaveza (lahko tudi na Huga), ki je tako kot mnogi v takratnem času bojeval bitke za večje pravice posameznikov in marginaliziranih skupnosti; in drugič, da morate prek mostu in malo naprej mimo parkov ob glavni cesti, če želite zaplavati v Barton Springs Pool, naravnem bazenu z zelo mrzlo vodo (če ste gledali film Drevo življenja, potem ste ga morda že videli).
V Austinu lahko na južnem koncu doživite tisti pravi utrip Texasa, ki se še posebej pristno pokaže v večernih urah. Glasba v živo, cup cake v prikolicah, chicken v prikolicah, vse ostalo v prikolicah. Skratka, tisti Texas, ki ga lahko vidite v filmih. Za trenutek nama postane žal, da se morava odpraviti proti avtu. A tako pač je. Austinu sva namenila en dan in ničesar več. Morda je bila ta odločitev napačna. Morda.
Na poti proti severu mesta se ustaviva pod mostom Congress Avenue Bridge, kjer gruča ljudi čaka na prihod netopirjev, ki vsak dan ob mraku poletijo v nebo izpod mostu. Ljudje so navdušeni, malo manj sicer starejši moški, ki vse od začetka drema na stegnih svoje izbranke. Kakšna dva metra pred nama. Morda še izvirnješa zgodba: meter in pol levo od naju tri leta star otrok fotografira svojega očeta. Ne, ni bilo obratno. Netopirji so odleteli, najin dan pa se je tudi bližal koncu. Sledila je le še dvesto kilometrov dolga pot nazaj proti Houstonu. Maruša spi, jaz samo malo dremam. Na trenutke. Dokler se ne ustaviva v McDonald's-u ob cesti, kjer nama postrežejo z eno najslabših kav na svetu. Slabšo sem pil samo še pri Olvidi. Enkrat poleti pri grabnu. (Šala).
San Antonio. Ko se združita Amerika in Mehika.
Okej, Toyota Corolla (spodaj med fotografijami), najin avto, mora zopet na pot. Tokrat je na vrsti San Antonio. Mimogrede, v Sloveniji je bilo potrebno pridobiti mednarodno vozniško dovoljenje, ki je brezvezen in hkrati prevelik list papirja. Zanj je treba odšteti prek trideset evropskih. V tem času, ko pišem te vrstice, je usoda evrskega območja dokaj nejasna, zato pretvarjam nazaj v tolarje: dobrih osem tisočakov. Nazaj v San Antonio. Ko se boste pripeljali v to mesto, bodite pripravljeni na nekaj stvari, ki vas utegnejo navdušiti. Ne pozabite na The Alamo, zgodovinsko pomembno zgradbo, ki je odigrala eno ključnih vlog v teksaški revoluciji oziroma borbi za neodvisnost. Mehiški vpliv je pravzaprav viden po celotnem mestu, za trenutek celo razmišljate, ali je San Antonio bolj podoben Mehiki ali Ameriki.
Druga pomembna zadeva, ki je ne smete spregledati, je tako imenovan Riverwalk. Sprehajališče, ki se nekako razteza pod nivojem mesta, se ponaša s številnimi restavracijami in bari. Ker boste tam zagotovo v času kosila, vam priporočam, da si naročite kakšen tipičen teksaški steak. Zraven paše Lone Star pivo. Ob strani bo igral improviziran mariachi bend. Gre sicer za nekaj kilometrov dolgo pot, tako da boste zlahka našli prostor, ki vam bo najbolj všeč. Opažam, da že nekaj časa pišem v drugi osebi množine, zato se vračam k predhodni obliki pisanja.
Vračava se nazaj na mestno nadmorsko višino, pri tem si ogledava še majhno vas, ki ji pravijo La Villita. V bistvu gre za nekaj sto metrov dolgo in široko mestece, kjer se nahajajo majhne trgovine in bari. Prijetno in zanimivo, sploh manjše old school hiše, ki so prepoznavni znak te vasi v velemestu (San Antonio je sedmo največje ameriško mesto s skoraj milijon in pol prebivalci). Največ mehiškega pridiha je vsekakor čutiti na Market Square, tržnici, ki se nahaja na zahodni strani mesta. Aquas frescas, osvežilna pijača, bo v pasji (že druga žival, ki jo omenjam v povezavi z visokimi temperaturami) vročini gladko stekla po grlu.
Iz San Antonia se je po Highway 10 potrebno vrniti v Houston, ki ga že v naslednjem dnevu zapuščava. Če si lahko vsaj za konec prvega dela tega potopisa drznem pisati nekoliko predrzno in šaljivo, bom zapisal, da je bilo ob odhodu čutiti, da se oči malo solzijo, ker se poslavljava od dr. Chana, človeka, ki nama je v Houstonu oddajal stanovanje. Okoli tretje ure zjutraj se odpraviva proti letališču Hobby, kjer bova kmalu sedla na letalo za San Francisco.
Na poti do letališča oko (četudi zaspano) opazi tudi drugo zgodbo realnosti takšnih ogromnih mest. Če se v centru bohotijo ogromni nebotičniki in elegantne stavbe, je na obrobju mesta moč videti nekaj povsem drugačnega – hiše, če jih sploh lahko tako imenujemo, ki jih odpihne že nedolžen veter in odplakne še tako nenevarna voda. Tukaj so doma tisti, ki so v obljubljeni deželi zapravili svojo priložnost, da bi uspeli. Kar je seveda navadna laž. Te možnosti nikoli niso imeli. Za njih bodo ameriške sanje ostale zgolj večna prevara, ki se vseskozi želi predstaviti kot nekaj, zaradi česar je vredno živeti. Žalostno, a še kako boleče resnično ... Tako, sva že na letalu. Pred nama je Kalifornija, kjer se najino potovanje šele dobro začenja ali pa nadaljuje. Kot tale potopis.
Drugi in tretji del potopisa. Drugi del potopisa najdete tukaj.
|
Kšajtni 
