Hoi An se je izkazal za daleč najprijetnejše mestece najinega potovanja. Z živimi barvami prepleskane fasade ozkih hišic (v Vietnamu je najpomembnejše, da ima hiša izhod na ulico, saj lahko tako pred vrati svoje hiše Vietnamci vodijo svoje »popoldanske« obrti, za katere ne potrebujejo dovoljenja – tako nekateri stiskajo in prodajo sadne sokove, krofe, sladkorni trs, spet drugi pa popravljajo motorje, klešejo nagrobne kamne ali imajo brivnice) ter čolnički in ladje z obveznim narisanim očesom za srečno vrnitev domov, ponujajo popotniku poleg odlične lokalne hrane čudovito podobo nekoliko mirnejšega, manj kaotičnega Vietnama.

V Sapi sva se odločila za tridnevni individualni treking v tri manjšinske vasi. Vodič, mali poskočni Vietnamec, naju je suvereno vodil mimo vodnih bivolov na paši, vietnamskih pujskov in številnih potokov. Spali smo pri domačinih, z njimi kuhali, jedli ter pili pivo in  riževo žganje. Pri igri biljarda sva opazovala lokalne mladeniče, učenje vožnje z motorjem v »avto šoli«, poskusila sladico, polnjeno s fižolom (ja, tudi kakšna čudna jed se je našla), razdelila mali milijon pisal v prvem razredu majhne šole, opazovala lov na kobilice (lovijo jih v plastenke, najboljše pa so menda ocvrte!), imela neprespano noč zaradi pogreba, na katerem se je zbrala cela Sapa s turisti vred, obiskala tržnico Bac Ha, na kateri prodajajo vse: od pujsov, kokoši, psov, mačk, doma narejenih izdelkov, pregrinjal za posteljo, nakita, rut in šalov, zelenjave, sadja, hrane…

VIETNAM - MAVRIČNA DEŽELA - 2.DEL