Na Forumu so poved'li
"kura ej! prašičja gripa v moji bajti!oziroma zej čakamo na simptome... tk da pohod po koroški se je očitno ž pričel!" šajša is back se je tudi ustrašila letošnje "epidemije" gripe.
|
|
Potopis: Osrednje kraljestvo - Stran 3 |
 |
 |
 |
|
Urban Osvald, foto: Urban Osvald, Urška Borko, Matjaž Vidmar
|
|
Sreda, 10. junij 2009 14:00 |
|
JPAGE_CURRENT_OF_TOTAL
Ampak otok Hainan ni samo ena velika obala. Z malo iznajdljivosti in poznavanjem kitajskega jezika se lahko podaš čez vrh otoka, ki je v primerjavi z ostalimi turističnimi kraji na otoku, še vedno zelo nerazvit. Krasijo ga male vasice narodnih manjšin Li in Miao, riževa polja, gosta džungla ter zelo prijazni ljudje. V takšnih delih sveta domačini ne vidijo veliko tujcev, zato so še toliko bolj presenečeni in radovedni, sploh ko spoznajo, da govoriš njihov jezik. Šele v takšnih okoliščinah lahko začneš razumevati, kaj dejansko je Kitajska.
Ker časa in denarja ni neomejeno, sva po približno enotedenskem tavanju morala zapustiti otok in se odpraviti dalje. Tokrat naju je pot vodila v provinco Yunnan (云南).
Yunnan je dom eni izmed najbolj slikovitih, raznolikih in magičnih pokrajin v vsej Kitajski. Poleg tega okrog 50% vseh kitajskih narodnih manjšin živi na območju te province in nekatere od teh manjšin so se dobro branile pred vplivi mogočne Han kulture. Tako lahko še danes vidimo zelo tradicionalen način življenja le teh.
Po dolgem premišljevanju, kateri del province bi obiskala najprej, sva se končno odločila: Xishuang Banna (西双版纳). Območje neposredno meji na Burmo in Laos, kar ji daje prav poseben občutek. Domačini so zelo sproščeni in prijazni ljudje. Velika razlika se občuti v vsakodnevnih pogovorih, saj lahko začutiš, da imajo domačini nekoliko drugačne poglede kot na primer njihovi kolegi iz severa. Drugačnost se odraža tudi v hrani, tradicionalnem načinu gradnje ter seveda v jeziku in pisavi.
Po skoraj enem tednu raziskovanja džungle, obiskovanja malih in odročnih vasic ter okušanja izvrstne ne-kitajske kuhinje sva sklenila, da je čas, da odpotujeva dalje. Ponovno sva se vkrcala na letalo in poletela do znamenitega Lijianga (丽江). Sedaj sva se nahajala v severozahodnem delu province Yunnan, ki je predvsem med kitajskimi turisti zelo znano in popularno turistično območje.
Lijiang slovi po svojem, več kot 800 let starem mestnem jedru, ki je prav tako na seznamu Unescove svetovne dediščine. Dragulj tega dela Kitajske pa so ljudje, narodna manjšina Naxi (纳西).
Na obrobju province Yunnan leži od civilizacije odmaknjeno jezero Lugu (泸沽湖). Med domačini je kraj poznan kot kraljestvo žena (女儿国). Poimenovanje ima tudi svoj razlog, saj tukaj prebiva na svetu še zadnja, matrilinearna družba. Gre za podskupino manjšine Naxi, imenovano Mosuo (摩梭).
V zelo veliki družini (20-30 članov) imajo glavno vlogo ženske. Vsa dedovanja socialnih nazivov, priimkov in dobrin potekajo po ženski strani. V matriarhalni družini ni dejanskega biološkega očeta, ki bi vzgajal svoje otroke, ampak to vlogo prevzame ujec (o.a. materin brat, stric po materini strani).
Po skoraj 3000 letih obstoja takšnega načina življenja se danes pripadniki manjšine Mosuo srečujejo s številnimi težavami in zunanjimi vplivi. Zaradi pritiska modernih družb je predvsem po leto 1974 prišlo do dokaj velikih sprememb znotraj njihove družbe. Nekateri se že odločajo za monogamijo, ustvarjajo družine po Han vzorcu (o.a. več kot 95% Kitajcev je Han).
Najbolj znana praksa njihove družbe je »WALKING MARRIAGE«. Ženska si lahko izbere moškega, ki jo bo ponoči obiskal. Izbranec pride na dom ženske, ko se stemni, in mora njen dom zapustiti, preden se zdani. Če ženska rodi njegovega otroka, moški nima nobenih obveznosti do le-tega, ampak kot prej omenjeno, to funkcijo prevzame ujec. Ravno ta praksa je ključnega pomena za poligamično družbo kot je Mosuo.
Na žalost je ravno ta praksa pripomogla k napačnemu razumevanju njihove družbe. Danes se v te kraje valijo horde turistov z upanjem, da bodo izbrani od ene izmed Mosuo žena. Vendar tudi ta zgodba ima dve plati. Po eni strani je to pripomoglo k razvoju bordelov, prostitucije ter izgub tradicionalnih navad in praks. Po drugi strani pa je danes manjšina Mosuo najbogatejša narodna manjšina na kitajskih tleh. Uživajo številne privilegije s strani države, lažje se šolajo v zelo dobrih šolah, itd… Vendar to je spet druga zgodba, ki ima spet več kot eno plat …
Tako se je moje, skoraj dva meseca dolgo potovanje po jugu »Osrednje dežele«, počasi zaključilo. Na predavanja sem zamujal že več kot en teden, zato sem se po hitrem postopku spravil na letalo in odletel nazaj v Jinan.
Sedaj, po skoraj enem letu zdoma, se na kitajskih tleh počutim zelo domače. Veliko k temu pripomore poznavanje jezika, kulture in splošnega razumevanja, kako tukaj stvari potekajo. Veliko tujcev pride na Kitajsko in vse povprek kritizira tukajšnji način življenja, tukajšnji standard življenja. Po mojem mnenju je to najslabši in najenostavnejši način, kako se spoprijemati s kulturnim šokom. Brez dvoma gre za veliko razliko, ampak prav to je čar vsega. Izkusiti nekaj tako unikatnega je res nepopisno doživetje, ki brez dvoma spremeni lastne poglede na svet ter poglede na druge, sebi drugačne ljudi.
Dober mesec pred vrnitvijo v Slovenijo imam na Kitajskem še nekaj obveznosti, ki jih moram opraviti. Na srečo tudi veliko časa za sproščanje in tavanje po svetu. Kljub temu da se tukaj počutim zelo udobno, še vedno pogrešam svoj pravi dom, svojo družino, prijatelje, domačo kuhinjo, nacionalno pivo itd.
Vsem skupaj en lep in prisrčen pozdrav iz tisoče kilometrov oddaljene Kitajske!
|
|
|
Kšajtni 
