Tajska, dežela tisočerih templjev, kipcev Bude, peščenih plaž, prostitucije in političnih prevratov je slavna tudi zaradi orjaškega lignja, ki kraljuje v skrivnostnih vodah Andamanskega morja.

Na Tajskem so se politične intrige, ki so eksplodirale v zadnjih dneh, kuhale že maja, vendar nikakor niso motile turistov in vsakdanjega življenja. Dežela tisočerih templjev, kipcev Bude, peščenih plaž, prostitucije in političnih prevratov pa je slavna tudi zaradi orjaškega lignja, ki kraljuje v skrivnostnih vodah Andamanskega morja. Uloviti orjaškega lignja je cilj vsakega ribiča. In če je pretkani ligenj pred leti izigral Johna Lurieja in Dennisa Hopperja, še ni razlog, da ga ne bi poskusil na limanice ujeti turist iz Slovenije. Toda zagodel jo je monsun Nargis. V času mojega potovanja je pustošil po sosednjem Mjanmaru ter na zahodno obalo Tajske prinesel močno deževje in visoke valove. Poznavalcem pa je znano, da se orjaški ligenj v času monsuna umakne v svoj brlog v globokih vodah.

Rahlo razočaran, priprave na lov so šle v nič, sem po osemurnem letu stopil v soparo Bangkoka. Na pločnikih in ulicah se drenjajo prodajalci hrane, kramarji, postopači, berači, prihuljeni psi, artisti neznanega izvora. Turisti se držijo preverjenih con. Najraje se nastanijo na Khao San Road. Gre za dobrih 500 metrov dolgo ulico, polno lokalov, restavracij, nočnih klubov in nadležnih domačinov, ki ti poskušajo po desetkrat na dan prodati vžigalnik. Hostli in hotelske sobice so poceni. Čisto in spodobno opremljeno sobo s posteljo za dva in kopalnico ter klimo dobite že za štiri evre na dan na osebo.

Khao San je tudi ugodno izhodišče za potepanja po osemmilijonskem velemestu. Pol ure je do bahave Kraljeve palače, ki se blešči v soju subtropskega sonca in pozlačenih zgradb. Blizu je univerza in na bližnjih zelenicah študenti v popoldanskih urah poskušajo brcati žogo, a jim ne uspeva veliko bolje kot mačkam, ki se igrajo s klopčičem volne. Ko osvojite konfuzen sistem semaforjev in se odločite, da boste šli za domačini kar čez rdečo luč (zelena se ponekod pač ne prižge, tudi če morate prečkati petpasovno cesto), lahko skočite do Zlate gore, vmes pa prigriznete v kakšni majhni restavraciji (priporočam Arrawy) ali pa kar pri uličnih prodajalcih.

Spomenik demokracije je leta 1939 izdelal italijanski kipar s tajskim državljanstvom Corrado Feroci.


Kako se prebiti čez zelo prometno šestpasovnico brez pomoči semaforja?


Khao San Road - 24 ur živahna ulica, središče tujih turistov in backpackerjev.


Tajski študentje imajo na zelenici v bližini univerze težave z osnovnimi veščinami nogometa.

Prejšnja - Naslednja >>