Za potovanje po Japonski sem se odločila povsem naključno, saj o tem, da bi deželo kdaj obiskala, sploh nisem razmišljala. A ker sem se že drugo leto zapored na pot odpravljala sama, sem izbrala varno državo in tako pomislila tudi na Japonsko. Ko sem uspela rezervirati še ugodne letalsko vozovnico za osemsto evrov, sem že bila z mislimi na poti v zame takrat še zelo skrivnostno deželo. Za potovanje sem namenila dva tedna v avgustu, precej hitro sem potovala iz kraja v kraj, saj sem si želela videti precejšen del Japonske.

Japonska ali Dežela vzhajajočega sonca je država, ki leži ob vzhodni obali Azije. Sestavljena je iz niza velikih otokov s 127,5 milijoni prebivalcev in sodi med največje in najbolj razvite države. Državo sestavljajo štirje glavni otoki, od severa proti jugu so to Hokkaido, Konshu, Šikoku in Kyushu.

Najugodneje z Japan rail pass

Ko sem po kratkem letu iz Benetk do Rima ter nato še po 11 urnem letu iz Rima do Tokya pristala na precej znanem Tokyjškem letališču Narita, sem ugotovila, da so mi izgubili prtljago. Seveda takrat noben ni vedel kje bi se lahko moja prtljaga nahajala, niti niso vedeli, kdaj bo prispela itd., se nisem pustila motiti in že se je začelo moje potovanje po želežniških tirih Japonske z najugodnejšo varjanto potovanja – Japan Rail Pass (45.100 YEN-ov = 335 €)  (http://www.japanrailpass.net/). Japonska je znana tudi po tem, da ti bo skoraj vsaka oseba ob vprašanju „Do you speak english?“ odgovorila z „yes, yes“, ob enem pa imaš občutek, da te sprašuje „kateri jezik sploh govoriš?“. Kljub neznanju tujih jezikov so zelo prijazni in ti pomagajo, četudi morajo risati ali kot mi je en gospod pomagal preko treh povezav na podzemni železnici, da mi je tako na eni postaji pokazal kam dalje… Pravtako sem na prvi želežniški postaji v Tokyu debelo gledala v vozovnico, na kateri so bili neki japonski znaki ter številke. Nato mi je očitno po moji vizualni zmedenosti le nekdo pristopil na pomoč ter mi raztolmačil njihove znake.

Z vlakom do vznožja gore Fuji

Nakar doživiš naslednji šok – na peron z veliko brzino pripelje shinkansen (hitri vlak) in kar naenkrat se v manj kot 5 min zamenja približno 500 potnikov in vlak že tudi odpelje z neverjetno brzino dalje. Kar se tiče cen vlakov na Japonskem je tako, da cena vlaka raste z njegovo hitrostjo. Najcenejša varjanta pa je že zgoraj omenjen Japan Rail pass.

Kot prioriteto sem si za Deželo vzhajajočega sonca določila priti na najvišji vrh – Fuji (3776m), na katerega sem se odpravila že takoj drugi dan. Z vlakom sem se zapeljala do vznožja Fujija, nato del še z avtobusom, od koder pa sem se nato povzpela na vrh njihove svete gore Fuji.

Japonska je dežela na robu planeta, povsem drugačna, eksotična, zapletena, skrivnostna in lepa… Težko je zajeti vse vtise, saj jih je enostavno mnogo preveč. Delček Japonske sem sama spoznavala v dveh tednih.

Sapporo, Osaka, Nagoya

Naslednji dan sem klicala na letališče, kateri so mi povedali veselo novico, da je iz Italije priletela z naslednjim letom tudi moja prtljaga (torej je ostala že v Italiji). Tako sem nato, ko sem prejela prtljago nadaljevala potovanje proti severu po otoku Honshu do otoka Hokkaido, kjer sem si ogledala večje mesto Sapporo, katero ima kot večina vseh ostalih večjih mest na Japonskem v centru visok razgledni stolp, na katerega se da z manjšim plačilom povzpeti z dvigalom. Poleg tega velikega mesta sem si ogledala še ostala, kot so Nagoya, Kyoto, Hiroshima, Osaka, Tokyio itd. V vseh mestih sem imela predstavo, da izgledajo kot mravljišče, saj je povsod neverjetno veliko ljudi. Poleg navedenih večjih mest sem se seveda podala tudi v naravo v nacionalne parke, kjer sem lahko videla, da ima Japonska na svojem ozemlju tudi zelo lepo naravo.

Spanje v komorah in "plastična" hrana

Prenočevala sem v hostlih, ker je to najugodnejša možnost prenočitve (okoli 20 € ali več). Eno noč sem prespala v njihovih tipičnih prenočiščih nižjega sloja – hostel imajo urejen v tem stilu, da lahko turistom pokažejo tudi ta način življenja. Torej, spala sem v nekakšnih komorah, ki izgledajo kot 2 m dolga luknja v steno, v kateri je samo jogi ter tv in lučka. Za prtljago pa sem dobila samo ključ za manjšo omarico na hodniku. Kar se pa tiče ostalih hostov, smo v večini spali na tleh, kakor je na Japonskem navada

Vpliv v njihovo tradicijo pa ima že tudi hrana iz drugih koncev sveta, katera pa še zdaleč ne prevladuje, saj je največ še vedno njihovih tradicionalnih restavracij. Tako je na vsakem vogalu dostopna fast food hrana, kar predstavlja najpogosteje hitre sushi in sashimi restavracije, kjer se dobi hrana za precej malo denarja. Za turiste najboljša varianta naročevanja hrane je po fotografijah, saj imajo skoraj vse restavracije jedilne liste z opisi v njihovih znakih ter fotografije. Poleg tega imajo še nekatere restavracije pravo hrano ali plastično, ki zgleda kot prava prezentirano kar pred vhodom v restavracijo, tako da si lahko gosti že na takšen način izberejo hrano. Seveda pa to ne pomeni, da boste vedno vedeli kaj jeste. Njihovi jedilniki so najpogosteje sestavljeni iz tofuja, riža, morske hrane in seveda sushi, ki je na Japonskem najbolj priljubljena jed.