Bajta Kšajtni Ostalo Potopisi in foto-pisi Potopis: S kolesom od Baltika do Koroške - prvi del

Kulturniški profili znanih Korošcev

Majda Ravnikar, nekdanja smučarka in pisateljica
Majda Ravnikar

Majda Ravnikar, nekdanja uspešna smučarka, je pred kratkim izdala svoj književni prvenec “Koroška, moj mali veliki (smučarski) svet”, s katerim je na najboljši način izrazila svojo dolgoletno ljubezen do Koroške, smučanja in literature.

Leposlovne objave

  • Primož Karnar - Slovenc naj bo!


  • Simon Orgulan - Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla - 3.del


  • Nina Retko - O grehu in pokori
  • Katja Martinčič - Č-B ples

Bajta hodi po sv(e)to

Pasica
Potopis: S kolesom od Baltika do Koroške - prvi del PDF natisni E-pošta
Prispeval Marko Djordjević, Foto: Matej Golob   
Četrtek, 18 December 2008 00:00

Baltik - Koroška - naslovnicaDandanašnji se vse več ljudi odloča, da bodo dopust preživeli pretežno na kolesu. To ima svoje prednosti, saj je stik z zunanjim svetom pristnejši, človek veliko doživi in vidi skoraj vse podrobnosti pokrajine, skozi katero potuje. S prijateljem sva se letos odločila, da pokukava izven meja naše male "Kure", ki sva jo prejšnje leto obvozila skoraj po meji.

Naključno izbrani cilj je bila severna obala Poljske oz. Gdansk, od koder bi se potem vračala s kolesom nazaj domov. Fizične pripravljenosti in zagnanosti nama ni manjkalo, saj sva doma iz Koroške, kjer je doma že pregovorna koroška trma in seveda razgiban, hribovit relief.

Pred začetkom najine poti sva si določila zgolj tri cilje, vse ostalo pa je bilo plod sprotnega dogovarjanja. Prvi je bil Słowinski narodni park, ki leži na skrajnem severu Poljske, približno sto kilometrov severozahodno od Gdanska. Drugi je bilo mesto Češki Krumlov na jugu Češke, tretji pa vasica Čičmany v hribih zahodne Slovaške. Ker ne obstaja primerna železniška povezava iz naših krajev do Gdanska, so naju najprej zapeljali do Dunaja, od koder sva skočila z vlakom do šlezijske Ostrave. Že to je bila prava majhna pustolovščina, saj sta imeli otovorjeni kolesi vsaj dobrih trideset kilogramov, in ni bil ravno mačji kašelj, ko sva jih med drugim nosila čez stopnice na postaji v Brnu. Ker sva morala iz Ostrave prekolesariti še slabih sto kilometrov do poljske Bielsko Białe, od koder sva imela direktno povezavo z vlakom do Gdynje v bližini Gdanska, sva se odločila, da prenočiva na Češkem.

Peščene sipine v Słowinskem narodnem parku

Ko sva tavala po pokrajini in iskala prenočišče, sva se izgubila ter trikrat, vendar vedno po različnih poteh, zapeljala v mesto Frydek Mystek. Naposled sva našla kamp in jo naslednji dan odrinila proti Poljski. Čeprav je bil šesti september, je bilo čez trideset stopinj in od naju je dobesedno teklo. Od Bielsko Białe, kjer so doma tudi vsem znani Lolek in Bolek ter poljski Fiat, naju je vlak čez noč zapeljal do Gdynje v bližini Gdanska. Razlika v podnebju je bila kar velika, saj ima sever Poljske oceansko podnebje in je podvržen vplivom Atlantika.

Temperatura je bila nižja za deset stopinj in tudi precej bolj oblačno je bilo. Mahnila sva jo proti majhnemu obmorskemu letoviškemu kraju Łeba, ki leži na robu Słowinskega narodnega parka. Na poti naju je tudi rahlo zmočil dež, vendar je hitro ponehal, čeprav je skoraj celotno pot rahlo pršilo. Ceste so bile zelo dobre, skoraj nobenih lukenj ali zakrpanih delov, edino kažipotov je bilo premalo. Nekaj dvojezičnih tabel naju je spomnilo, da se na tem območju govorita poljski in manjšinski kašubski jezik, ki je govorcem poljskega jezika skoraj nerazumljiv, vendar spada med slovanske jezike. Proti večeru sva prisopihala do Łebe, ki je bila kljub septembru še vedno dokaj polna predvsem domačih turistov. Naslednji dan sva preživela v  Słowinskem narodnem parku, ki je prečudovit. Glavna atrakcija so prave pravcate peščene sipine, ki so posledica delovanja morja in vetra, ki rad piha ob Baltiku.

Kampiranje v gozdu

Še bolj zanimivo je dejstvo, da je pas sipin dolg kar dvajset kilometrov in da loči morje od sladkovodnega jezera Łeba. Sipine se tudi premikajo, po par metrov na leto, pred nekaj stoletji pa so pod seboj pokopale ribiško vasico. Priča moči sipin sva bila tudi, ko sva zagledala, da pesek sili v bližnje gozdove in od nekaj desetmetrskih dreves ostanejo sčasoma samo še goli štrclji, ki kukajo iz peska. Najprej sva hotela sipine prečkati s kolesi, vendar nama je kmalu postalo jasno, da bi bilo takšno početje precej sizifovsko. Z glavo polno vtisov in nekaj mivke v priboru sva začela poganjati pedala nazaj proti Koroški. Naslednje dni sva gonila po rahlo gričevnati Kašubiji, med neštetimi gozdovi in jezeri.

Vozniška kultura je na severu Poljske vsekakor na višjem nivoju kot pri nas, saj so vozniki veliko bolj strpni in so naju prehitevali  ponavadi po drugem pasu, ne pa se rinili tik mimo naju. Opazila sva tudi, da so bili stari deli mest v centrih ponavadi zelo lepo urejeni kot na primer v mestu Chojnice s prelepo opečnato mestno hišo. Od tu naprej smo potovali lep čas v troje, kajti na enem izmed postankov se nama je pridružil pajkec, ki sva ga poimenovala Fridek. Mrežo si je spletel kar na krmilu mojega kolesa in očitno se je počutil dobro, saj je z nama prepotoval slabih tisoč kilometrov, vse do osrednje Češke. Za več dni sva se nato ustavila v vasici Biskupin, na osrednjem Poljskem. Razlog je bil predvsem v tem, da je bila tam najdena naselbina na naravnem polotoku ob jezeru, ki je svoj vrhunec doživela v 8. stoletju pr. n. št. Naselbina je v celoti obnovljena, imela pa sva tudi srečo, saj se je prav tisti teden tam odvijal arheološki festival, ki je bil zares vreden ogleda. Zanimiv je bil prikaz starih obrti, med drugim kovaštva, pridobivanja smole, brušenje jantarja …


Vasica Biskupin
 
Na festivalu sva poskusila tudi tipične poljske jedi, kot sta žurek (zelenjavna kisla juha z belo klobaso) in bigos (kuhano sladko zelje s krompirjem in govedino). Spoznala sva zanimivega gospoda s krakovske univerze, ki naju je po videzu in pristopu spominjal na Boba Marleya. Medtem ko sva bila v  Biskupinu, pa se je tudi pošteno ohladilo, tako da naju je kljub dobri opremi in toplim oblačilom naslednje dni včasih pošteno zazeblo. Da so Poljaki zelo prijazni, so nama pokazali trije fantiči, ki so nama sami od sebe pomagali zamenjati počeno zračnico ter nama za nameček še nabrali jabolka za popotnico. V enem izmed poljskih mestec je po zraku prineslo plastično vrečko, ki se je zagozdila točno v verigo in menjalnik Matejevega kolesa. Hočeš nočeš sva morala na ulici razstaviti verigo in del menjalnika, da sva lahko odstranila nadležno plastično folijo. Vožnja proti Češki je nato minila brez večjih pretresov, prvič sva noč prebila tudi v najinem šotoru in ponagajalo je moje koleno, ker sem očitno pretiraval pri raztezanju. Omenil bi še mesto Wałbrzych v bližini češke meje, sivo, stereotipno socialistično industrijsko/rudarsko mesto. Tisti dan je bil pošten mraz, v dolinici tik ob meji sva se na srečo lahko pogrela s flaki (vampi) ...

Več fotografij lahko najdete v Albumu.

 

Naključno iz Kšajtnih

Potopis: Irska - drugi del - Stran 2
Rubrika: Potopis
Stran 2 od 6Vozni red avtobusov na tem področju ni idealen, saj se morate v primeru, da greste na Cliffs of...
Luka Novak - Zlati Dež Ali Kaj Hoče Moški (2008)
Rubrika: Knjiga
Luko Novaka (rojen 1963) smo do sedaj poznali predvsem kot založnika, voditelja Založbe Vale-Novak d. o. o. (ustanovila jo je njegova...
Bajtin TV napovednik (od 18.4 do 24.4)
Rubrika: Bajtin TV napovednik
Nov teden nov Bajtin TV napovednik. Nič kaj presenetljivo dobrega ne bo teden na televiziji, vendar smo se vseeno potrudili izbrskati...
Vse pravice pridržane Pravno obvestilo O Bajti in avtorjih Uredništvo Oglaševanje F.A.Q Vaše nastavitve zasebnosti