Bajta Kšajtni Ostalo Potopisi in foto-pisi Potovanje na Poljsko: Evropsko prvenstvo v košarki 2009

Kulturniški profili znanih Korošcev

Majda Ravnikar, nekdanja smučarka in pisateljica
Majda Ravnikar

Majda Ravnikar, nekdanja uspešna smučarka, je pred kratkim izdala svoj književni prvenec “Koroška, moj mali veliki (smučarski) svet”, s katerim je na najboljši način izrazila svojo dolgoletno ljubezen do Koroške, smučanja in literature.

Leposlovne objave

  • Primož Karnar - Slovenc naj bo!


  • Simon Orgulan - Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla - 3.del


  • Nina Retko - O grehu in pokori
  • Katja Martinčič - Č-B ples

Bajta hodi po sv(e)to

Pasica
Potovanje na Poljsko: Evropsko prvenstvo v košarki 2009 PDF natisni E-pošta
Prispeval Jure Mlačnik   
Sreda, 16 September 2009 14:00

Utrinki Eurobasketa 09, predtekmovanje:

Nedelja (9. 6. 2009), pozno popoldan (okoli devetnajste ure) ...

Konec nogometne tekme med NK Fužinarjem ter NK Seatrans Pesnica

Vsi mirno, a s kančkom žalosti zapustimo stadion, saj je bila tekma izgubljena. Odpravljamo se proti slačilnici, nakar zaslišim sestrin glas: "Jure, Jure ..." Začudeno se obrnem, saj sestre nisem pričakoval ... "Bi šel na Poljsko na Evropsko prvenstvo?" me vpraša, jaz pa jo začudeno gledam. Sprva mislim, da je vse šala, nato pa si sam pri sebi začnem ustvarjati mnenje in vprašanje, zakaj bi sestra (ki zelo poredko obiskuje naše tekme) sploh prišla pred naš stadion.

Postavim ji par vprašanj, kako in kaj, zakaj, kdaj? Kar ni in ni mi bilo jasno, da bi lahko šel na Evropsko prvenstvo. To je bil namreč že celo poletje moj glavni cilj. "Spravi se hitro, čez pol ure potuješ," kriči sestra za menoj, "s seboj pa povabi še dva prijatelja, zastonj!" Začudeno se še enkrat obrnem, misleč, sedaj gre pa res za kakšno šalo... Vendar me njen pogled prepriča, da se ne heca.

"Izi, izi!", zavpijem v slačilnici, "na Eurobasket greva!" Tudi njemu ni nič jasno, vendar mu v par besedah pojasnim, da ne gre za šalo. S seboj vzameva še tretjega prijatelja, Blaža, ki prav tako ni okleval ter takoj začel pakirati. (p.s. časa za pakiranje in podobno je bilo le 15 minut). Nato je prišel čas za vožnjo ...

Dan 1 (Nedelja):

20.00

Po menjavanju razpoloženja (beri: iz žalosti do evforije), hitrem pakiranju ter prihodu na glavno avtobusno postajo Ravne na Koroškem se poslovim od mame, ji dam poljub v slovo, nato pa se odpravimo na kar šestnajsturno vožnjo proti glavnemu mestu Poljske - Varšavi. 

Blaž in Jure na začetku potovanja
Blaž in Jure na začetku potovanja

Sprva nekoliko zadržani, nato že bolj zgovorni, se odpravimo na avtobus, kjer so bili večinoma odrasli ljudje. Že čez nekaj časa ugotovimo, da bo družba tista "ta prava", zato postajamo vse bolj sproščeni. Živce so nam popolnoma umirili sinovi vseh teh "neznancev", katere smo že poznali (če ne drugače, na videz). Kot sem že rekel, je bila pot naporna, od evforije kar nismo in nismo mogli zaspati. Pot nas je vodila mimo Avstrije, Češke ter Poljske do Varšave - našega glavnega in končnega cilja.

Dan 2 (Ponedeljek):

12.30

V Varšavo smo prispeli v zgodnjih popoldanskih urah. Kolone na cesti so bile dolge, zato nas je vse bolj in bolj mučila nestrpnost in radovednost, kakšna je Varšava "od znotraj." Končno prispemo v sam center mesta, kjer smo presenečeni nad čistočo ter urejenostjo mesta, kar je bilo meni osebno zelo všečno. Malce utrujeni, a nabiti z različnimi čustvi in emocijami se odpravimo v hotel Metropol (3/5*) v centru mesta. Prvo mnenje o hotelu je bilo zelo pozitivno, istega mnenja smo bili tudi, ko smo videli še njegovo notranjost. Vsi smo bili zadovoljni. Prijazno osebje je veselje in radost le še nadgradilo.

Soba hotela Metropol
Soba hotela Metropol

Pogled iz hotelske sobe
Pogled iz sobe hotela

Sobe so bile urejene, vse s televizijo, Wi-Fi jem, delovno mizo, sobno strežbo, telefonom, pa tudi postelje so bile dokaj udobne. V pritličju hotela je Casino ter Bar pa tudi prostor za zajtrk, ki je bil glavni vzrok za naše zgodnje vstajanje. Hotel je le 10 minut hoda oddaljen od t.i. starega dela Varšave. Časa za namestitev ni bilo prav dosti, saj smo imeli rezerviran ogled »Varšave skozi okno avtobusa.« Vodička nas je čakala, medtem ko smo se mi veselo pripravljali na odhod na tekmo (iz ogleda Varšave  smo nato odšli direktno na tekmo).

Jure in Blaž v hotelu navijaško razpoložena
Jure in Blaž navijaško razpoložena v hotelu

Okoli štirinajste ure se odpravimo na ogled po mestu. Sledilo je prvo manjše presenečenje – vodička (sicer zelo prijazna gospa) je govorila le hrvaški jezik. Kljub temu nas to ni zmedlo, prisluhnili smo njenim besedam ter si skušali vsaj na eno uho kaj zapomniti. Tekma Slovenije proti Veliki Britaniji je bila pač na prvem mestu. Med vožnjo ter razlago vodičke se peljemo mimo bara BrowArmia, t.i. slovenskega bara. Samo pokazali smo slovensko zastavo skozi okno avtobusa, že se je cel bar obrnil proti nam ter začel glasno vpiti: »Slovenija, Slovenija!«

Jure in Blaž po izstopu iz avtobusa pred barom BrowArmia
Jure in Blaž po izstopu iz avtobusa pred barom BrowArmia

Kar smo videli, nas je pozitivno presenetilo. Slovenci na kupu sredi Varšave vpijejo »Kdor ne skače ni Sloven'c«. Ni lepšega, kot slišati glasove Slovencev, katerih srce bije za eno – košarkarsko reprezentanco Slovenije.

Komaj sem čakal, da izstopimo iz avtobusa ter odidemo v BrowArmio.  Občutek je bil res fenomenalen. Dogovorjeno smo imeli kosilo v sosednji stavbi v restavraciji. Nismo in nismo pa si mogli pomagati, da ne bi takoj odhiteli v bar ter spili »kakšen kozarec.« V notranjosti je odmevala tokratna slovenska košarkarska himna izvajalcev Joške v'n – Dvignimo pest v nebo; ljudje so skakali ter se veselili, prav tako pa tudi mi. Vzdušje je bilo enkratno.

Kaj pa cene na Poljskem? No ja, če jih primerjamo s slovenskimi, bi lahko rekli, da so cene sorazmerno enake (vsaj v obdobju evropskega prvenstva). Na primer, za en »pir« smo odšteli 6-8 zlotov, kar je približno 2€.

Po krajšem popivanju in ogrevanju naših glasilk je bil čas za vrhunec dneva – prva tekma med Slovenijo in Veliko Britanijo. Ker je naš avtobus že odpeljal okoli pol četrte ure popoldan, mi pa smo naše pitje raztegnili čez časovni limit, smo najeli taksi, do katerega v Varšavi ni težko priti. Dvigneš roko in te že čaka. Cena? 2 zlota za 1 km na osebo (nekateri so bili seveda dražji). Vožnja skozi mesto je trajala okoli 10 do 15 minut, pa čeprav je razdalja med BrowArmio in Torwar hali (hala, v kateri so bile košarkarske tekme skupine C) sorazmerno majhna, vendar se je gneči na Varšavskih cestah težko izogniti.

Iztok pred dvorano Torwar
Iztok pred dvorano Torwar

Bolj ko smo se bližali dvorani, več je bilo videti zelene barve – Slovencev namreč. Kocine se ti kar naježijo. Bilo je še skoraj 2 uri do tekme, nam pa ni bilo dolgčas. Zabavali smo se, kakšno rekli, vpili navijaška besedila, popili kakšno pivo in podobno. Pred halo imajo velik zaslon, ki je vedno vrtel kakšne zanimive posnetke ali pa prenašal tekme v živo, pa tudi košarkarskih košev za nas amaterje ni manjkalo.

Velik zaslon in košarkarski prostor za amaterje
Velik zaslon in košarkarski prostor za amaterje

Končno je bil čas za – vsaj zame – težko pričakovan dogodek. Tekmo med Slovenijo in Veliko Britanijo. Vsaka prva tekma je težka, pravijo. In tudi mi smo bili podobnega mnenja, vendar smo verjeli v našo reprezentanco.

Pred tekmo Slovenija – Velika Britanija
Pred tekmo Slovenija - Velika Britanija

Navijači smo se hitro zbrali v dvorani, slišalo se je slovenske glasove iz vsakega kotička dvorane. Okoli 2500 Slovencev je zapelo himno, nato pa se je začelo glasno navijanje. Tekma, kot sem omenil že prej, je bila težka. Vendar so se Slovenci zbrali ter začeli zadevati predvsem za 2 točki, pomagali pa smo jim tudi glasni navijači. Nekaj malega je bilo tudi angleških, vendar se jih ob bučni podpori, nas »zeleno-belih,« skoraj ni slišalo.

VELIKA BRITANIJA - SLOVENIJA
59:72 (15:27, 20:10, 12:14, 12:21)

Na koncu nam je vendarle uspelo zmagati s kar veliko razliko. Prva zmaga nam je dala dodatne samozavesti, tako navijačem kot seveda igralcem. Dogajanje se je nato preselilo izven dvorane, na že prej omenjeni prostor, kjer so nekateri (tudi mi) čakali na naslednji obračun Španije s Srbi, nekateri pa so proslavili slovensko zmago.

Vzdušje je bilo pred, med in po tekmi z Veliko Britanijo vedno fenomenalno.
Vzdušje je bilo pred, med in po tekmi z Veliko britanijo vedno fenomenalno

Nekateri »naši« so že odšli proti hotelu oziroma proti gostilnam, ostali pa smo si ogledali še tekmo med Španijo in Srbijo. Čeprav Slovenci seveda niso igrali, si je tekmo ogledalo kar nekaj naših navijačev. Tudi med to tekmo so
odmevale številne slovenske navijaške pesmi. Po tekmi smo se skupaj z ostalimi »našimi« odpravili proti hotelu. Peš? Tako je. Pot je bila sicer kar dolga, okoli 50 minut hoda, vendar če si že v Varšavi, je prav, da jo vsaj malce vidiš. Vsi smo kar kipeli od navdušenja zaradi zmage Slovencev. Okoli pol dvanajste ure zvečer smo prispeli v hotel, kjer smo se vsi lepo očedili ter se pripravili za nočno življenje. Tudi če je bil ponedeljek, se je tu in tam našlo nekaj ljudi, ki so bili za »akcijo.«

Pa tudi drugače se znamo sami zabavati, zato nam ni bilo dolgčas. Odšli smo v prvo diskoteko, ki nam je stala nasproti. Moram reči, da imajo Poljaki odličen okus za prirejanje zabav, znajo izbirati glasbo, ki je všeč večini ljudi, ki se zadržuje v njihovem lokalu, tudi osebje je prijazno. Ker pa se je po dobrih dveh urah diskoteka zaprla, smo odšli naprej. Hodimo in hodimo, nakar vidimo napis »Bar; Open 24 hours/7 days.« Temu se je bilo seveda težko upreti. Ob dobri družbi dveh poljskih deklet smo se zabavali vse do devete ure zjutraj, ko se nekoliko okajeni spomnimo, da nas zajtrk v hotelu že čaka. Poslovimo se od deklet ter odhitimo proti hotelu. Sam sem bil že zelo
lačen.

Dan 3 (Torek):

Po zajtrku smo seveda bili zelo utrujeni. Ni nam ušlo šest uric spanja. Ostali so odšli še na en ogled znamenitosti Varšave, mi pa smo »potegnili« spanec vse do pol tretje ure. Izi je potegnil še dlje, midva z Blažem pa sva odšla v casino hotela Metropol. Njemu se je nasmehnila sreča, zadel je okoli 100 zlotov ali 25€ (kdor z malim ni zadovoljen, velikega ni vreden), jaz pa sem zapravil okoli 50 zlotov. Po izkušnji več (Blaževa je bila bolj pozitivna, moja žal ne) sva odšla zbuditi Izija, ki je še trdno spal. Ura je bila že okoli četrte. Hitro smo se spravili, dvignili roko za taksi, ga dobili ter se odpeljali proti Torwar dvorani. Vzdušje? Še boljše kot prejšnji dan. Tekma s Srbi je seveda še bolj motivacijskega pomena, saj nas zgodovina vse pogosteje ponovno povezuje.

Torwar arena
Torwar arena

Saj ni potrebno posebej omenjati, da je bilo tudi na tej tekmi vzdušje noro? Seveda ni treba. Tisti, ki ste tekme spremljali na malih zaslonih, ste morda lahko začutili atmosfero v dvorani, seveda pa ne tako, kot smo jo začutili mi.
Slovenija je odigrala še eno odlično tekmo, ki smo jo z velikim veseljem in navijanjem spremljali do konca.

SLOVENIJA - SRBIJA
80:69 (22:15, 17:14, 21:15, 20:25)


Takoj po tekmi se je nadaljevalo dobro vzdušje pred velikim zaslonom pred dvorano, mi pa smo odšli na drugo stran stavbe, kjer so prihajali/odhajali igralci. Seveda smo si zaželeli podpise naših, pa tudi kakšna slika ne bi bila slaba. Glede na to, da imajo igralci dokaj zahteven ritem tekem ter treningov, ni bilo treba dolgo čakati na prihod igralcev. Trajalo je okoli 15-20 minut.

Boštjan Nachbar
Mi in Uroš Slokar

Po zbranih podpisih smo si ogledali še tekmo med Španijo in Veliko Britanijo. Tudi na tej tekmi so se slišali slovenski glasovi. Tekme je bilo konec, mi pa smo se ponovno odpravili v nočno življenje. Tukaj smo se srečali s prvo neprijetno izkušnjo. Zavili smo v isto diskoteko kot prejšnji dan, naleteli pa smo na vsiljive Poljake, ki so kar kipeli od navdušenja nad nogometom. Konstantno so nas spraševali o tekmi med Slovenijo in Poljsko, kakšen bo izid in podobno. Sicer so bili zelo prijazni do nas, vendar pri tujcih nikoli ne veš, kaj hočejo od tebe. Ostali smo previdni in zdi se mi prav, da je bilo tako. Znebili smo se jih, nato pa nadaljevali naše avanture vse do zgodnjih jutranjih ur.

Dan 3 (Sreda):

Blaž po naporni noči
Blaž po naporni noči

Ponovno je sledil zajtrk, ki je napolnil naše prazne želodce, razmočene od alkohola. Sledilo je pakiranje stvari, ker smo morali (naš zadnji dan) s seboj vzeti prtljago, da bi lahko po tekmi pot nadaljevali proti Sloveniji. Ker smo bili trojica Blaž-Jure-Izi že dodobra brez denarja, si raznih muzejev nismo mogli ogledati. Odšli smo po svoje ter se podali po ulicah dva milijonskega mesta. Smo se izgubili? Seveda. Pa nič zato, ohranili smo mirne živce, se smejali ter zabavali. Vprašali smo kar nekaj Poljakov, kako se pride do dvorane in moram priznati, da sem bil nad znanjem angleščine Poljakov zelo navdušen. Nek mladenič nam je razložil, kako se da priti do avtobusne postaje, in najti avtobus, ki vozi natanko do dvorane. Nismo imeli kaj izgubiti, zato smo se podali po njegovih napotkih. Imel je prav. Na avtobusu je pisalo Torwar, hitro smo se vkrcali ter se podali na vožnjo po mestu v upanju, da bo naš cilj prav pred dvorano. Treba je priznati, da med vožnjo opaziš marsikaj zanimivega, nekaj je tudi revščine, drugače pa so stavbe zelo dobro ohranjene ter izjemno zanimive.

Pogled iz avtobusa
Pogled iz avtobusa

Ženske? Privlačne seveda. Že tako ali tako je znano, da so vzhodnjakinje znane po svojem dobrem videzu, takšno pa je tudi moje mnenje. Prava paša za oči (sem zašel z glavne teme? Se oproščam).

Ker smo bili pred dvorano že okoli 3 ure pred tekmo, smo se malce spočili. Čakali smo na prihod Špancev, saj sem si res želel podpise in slike od zvezdnikov takega kova, kot so Rubio in brata Gasol (in ostali seveda). Ampak čakali smo zamanj. Španci so prišli, vraževerno udarjali po stropu avtobusa in hitro odkorakali v notranjost dvorane.

Jure med čakanjem na španski avtobus
Jure med počivanjem ter čakanjem na španski avtobus

Pa nič zato, tudi brez podpisov Špancev se da preživeti. Odšli smo do avtobusa (do tekme je bilo še približno dve uri), kjer smo imeli mali piknik. Prijatelji so rezali pršut, kruh, zelenjavo, tudi rdečega vina ni manjkalo. Zabavali smo se, kot se za zadnji dan spodobi.

Naš mali piknik
Naš mali piknik

Pred tekmo sem šel zapravit še zadnje zlote, v šotoru so prodajali pivo za 6 zlotov (pol litra), denarja pa sem imel še točno 24 zlotov. Hitro sem spil, kar sem imel, nato pa odhitel na zadnjo, za mene najbolj težko pričakovano tekmo med Slovenijo ter Španijo.

Jure navijaško opremljen
Jure navijaško razpoložen

Tekmo ste si verjetno ogledali preko malih zaslonov in kot veste,  je bila odločena šele po podaljških. Čustev je bilo veliko, borba je bila za vsako žogo. Ko je E. Lorbek izenačil, je začelo Slovencem vreti v srcu od veselja. Tudi nam. Skakali smo po celi dvorani, iz grl se je slišalo le
»Slovenija, Slovenija!« Žal smo na koncu izgubili, pa nič zato. Iz vsakega poraza se da nekaj naučiti, upam da se bodo tudi naši.

SLOVENIJA - ŠPANIJA - po podaljšku
84:90 (20:18, 15:25, 14:19, 29:16)


Vsaka zgodba ima konec,  tako kot jo ima tudi ta. Bilo je fenomenalno. Doživetje, ki si ga želi doživeti vsak navijač oziroma privrženec košarke. Varšava je bila 4 dni Slovenska. Po tekmi smo se odpravili na avtobus, sledila je vožnja proti Sloveniji. 16 ur. Utrujeni od glasnega navijanja in
ponočevanja prejšnjo noč smo po večini spali. Jaz? Kar do Maribora.

Za konec pa še: Navijajte za Slovenijo, kajti če bi doživeli to, kar sem jaz v štirih dneh, bi bili še bolj ponosni na to našo malo, a izjemno lepo državo. Ostanimo ponosni!







 

Naključno iz Kšajtnih

Od 28. februarja do 6. marca
Rubrika: Bajtin TV napovednik
Na novih straneh največjega koroškega portala smo za vas prenovili tudi rubriko Bajtin TV napovednik, v kateri bomo tedensko izpostavili nekaj...
Phyllida Lloyd - Mamma Mia! (2008)
Rubrika: Film
MAMMA MIA! je postala Broadwayska uspešnica (nominirana kar za 5 »Tončkov«) vse odkar se je pojavila na Broadwayu že v letu...
Urša Cerar - Izbor pesmi iz zbirk Sanjarije in Pisarije
Rubrika: Leposlovne objave
Urša Cerar - Izbor pesmi Izbor pesmi iz zbirke Sanjarije, ki je v pripraviMENI ŽIVLJENJAZa glavno jed naročam možgane z...
Vse pravice pridržane Pravno obvestilo O Bajti in avtorjih Uredništvo Oglaševanje F.A.Q Vaše nastavitve zasebnosti