Jasmina in Aljoša sta lani na potovanju po Južni Ameriki, med 12.3. in 14.8., obiskala Argentino, Bolivijo, Peru in Čile. V potopisih, ki jih bomo v prihodnjih dneh, tednih, mesecih, letih, desetletjih in stoletjih predstavljali na naši strani, boste imeli priložnost iz prve roke izvedeti marikatero informacijo, ki vaši pustolovski duši ne pusti spati.

To pot sledi sklepno dejanje iz Argentine, peti del. V primeru, da ste zamudili prve štiri dele potovanja po Južni Ameriki, si jih lahko ogledate na naslednjih naslovih: prvi del, drugi del, tretji del in četrti del.

2 MAJ 2008 / Obsesije in navade Argentincev

Preden jutri pobegneva v Bolivijo morava nekaj napisati o obsesijah in ostalih navadah in posebnostih Argentinske družbe. Pa pojdimo lepo po vrsti:

Mate, mate, mate, mate... Mate je čaj iz posebnih zelišč, ki naj bi manjšal apetit in boljšal prebavo. Kamorkoli stopiš v Argentini povsod so ljudje z termovko, skodelico polno mateja in posebno slamico s filtrom. Čeprav vsi zatrjujejo drugace, se mi zdi, da ta zelišča rahlo zasvojijo človeka, saj ljudje celo v trgovinah, na avtobusu... praktično kjerkoli, ne zdrzijo brez mateja. Tud jst sem po tem, ko sem ga probal v Buenos Airesu želel le še mate:), Jasmini pa ni prevec dober (razen sladkan). Pravijo, da je pitje mateja bolj način druženja in da če nekomu ponudis mate se lahko začnejo dolgi pogovori v noč, medtem ko skodelica mateja kroži naokoli.

Kdo ga ne bi?

Nogomet. Najprej sem imel občutek, da ljudje gledajo samo Copa Libertadores, ki je neka podobna stvar kot Liga prvakov v Evropi. Ko so igrali Boca Juniors proti neki ekipi iz Venezuele v La Rioji, so bili na postaji pogledi prav vseh ljudi uprti v televizor (ko se je tekma končala in so voznik ter pobiralec kart nehali gledati TV, smo šli). Po več kot mesecu sva ugotovila, da so tako zasvojeni z nogometom, da spremljajo tudi Ligo prvakov in celo prve nogometne lige iz Evrope.

Difunta Correa. Nekaj o tem sva že napisala. Treba je poudarit, da je ta obsesija razsirjena predvsem po cestah države, saj na vsakih nekaj kilometrov najdeš svetišče posvečeno Difunti. Predvsem je Difunta zaveznica tovornjakarjev, videla pa sva tudi veliko avtomobilov z rdečim trakcem; tako te Difunta opazi in pazi nate na cesti (tako vsaj jaz to razumem).

Dulce de Leche. Je sladka krema iz mleka in karamele. Dulce de Leche uporabijo za prakticno vsako jed, predvsem pa je popularna za zajtrk (namazana na kruh oziroma slano pecivo). Na polici v supermarketu zavzemajo Dulce de Lecheji skoraj toliko prostora kot miljon vrst Matejev. Splosno bi lahko rekli, da so Argentinci obsedeni s sladkorjem.

Kdo je ne bi?

Parillas in Asado. Obsedenost z žarom. Povsod se peče meso, nekatere restavracije imajo ob oknu velik ogenj, kjer se peče asado (hrbet krave). Toliko jim pomeni, da lahko pečejo, da je v kampih recimo celo dvojna cena, ce vzames zemljišče, kjer lahko pečes na žaru! Ko sva bila v Puerto Piramidesu so mislim da čisto vsi v kampu zvečer pekli meso.

Vino. Še ne dolgo nazaj so bili Argentinci prvi na svetu po zaužitju vina na prebivalca. Večino vina izvira iz območja Mendoze in San Juana. Zadnje čase postaja popularno tudi pivo. Pravijo, da je najboljša kombinacija asado in vino ter pizza in pivo.

Pick-up truck. Sploh bolj južno, recimo v Patagoniji (pa verjetno tudi v Pampah), kjer so razdalje velike in je veliko estancij (rančev). Zadaj v avto spravijo vsega boga; zelo popularno je, da se zadaj v pick-upu vozijo ljudje, naprimer štoparji.

Limonade na TV. Na televiziji tako pogosto kot nogomet.


Zdaj pa še ostale navade in zanimivosti:

Karakter: Prvo, kar mi pade na pamet je to, da so Argentinci precej bolj odprti, topli in prijazni ljudje kot v Evropi. Navada je, da se vsi objemajo, dotikajo in poljubljajo (na lica). Sploh na začetku, ko sva prisla v Buenos Aires sem se moral prav navaditi, da sva se s Juanom vedno poljubila, ko mi je odprl vrata. Kasneje mi ta navada poljubljanja med moškimi ni bila vec problem (pa ne razumet narobe;-)).

Bioritem: Argentinci so precej bolj nočni ljudje kot mi. Tukaj vse zaživi šele po 10 uri zvečer, ko so vsi ljudje na cestah (se pravi ravno takrat, ko se pri nas ceste spraznijo). Če greva jest v restavracijo vedno dobiva mizo, ker sva tam med prvimi. Kasneje, ko že jeva, se prostor napolni in ljudje čakajo na mizo. Večerja je v Argentini na sporedu med 10 in 11 uro zvecer. Zajtrk je zato posledično kasneje, nekje med 8 in 11 uro.

Siesta: Argentinci jemljejo siesto zelo resno, sploh tisti bolj na severu. Siesta traja med 13 in 17 uro ko se življenje tudi v največjih mestih ustavi. Vse se zapre, ljudje hodijo po polžje ali pa samo sedijo na klopcah. V Jujuyu (tako veliko mesto kot Ljubljana) sva dozivela največji siesta šok. Hodila sva po mestu v času sieste in ulice so bile skoraj prazne, po cestah pa skoraj nič prometa. Ko sva si potem šla v hostel nekaj skuhat in stopila nazaj, je bilo kot v mravljišču in se skoraj ni dalo hodit po pločniku, promet po mestu pa se je praktično ustavil. Spraševala sva se od kje so se vsi ti ljudje vzeli.

Vera: V Argentini je veliko ljudi zelo vernih. Že samo če hodijo mimo križa, cerkve, kapelice se pokrižajo.

Promet: Khm... Glavna značilnost je, da skoraj ni pravil. Cestni znaki so zelo redki, semaforjev skorajda ni, pa tudi če je križisce dveh najprometnejsih cest. Največja razlika med Evropo in Argentino je, da so vsa naselja urejena v kvadratih. Tako Argentinci ne računajo razdalje v mestu v metrih in kilometrih, temveč v številu quadrasov. Promet v mestih poteka tako, da je vsaka druga ulica enosmerna (tako je v bistvu vsak quadros neke vrste veliko krožišče), razen avenije, ki so večsmerne. Na začetku je bil sistem enosmernih cest pri voznji velik problem, saj nikoli nisva vedela, po kateri ulici lahko peljeva (seveda ni ponavadi nič označeno, pomaga ti le smer parkiranih avtomobilov v ulici), sedaj pa lahko že rečem, da imam sistem v žilah.

Ugodje avtobusa.

Več fotografij lahko najdete v Albumu.