Bajta Kšajtni Ostalo Potopisi in foto-pisi Potopis: Južna Amerika, četrti del

Kulturniški profili znanih Korošcev

Majda Ravnikar, nekdanja smučarka in pisateljica
Majda Ravnikar

Majda Ravnikar, nekdanja uspešna smučarka, je pred kratkim izdala svoj književni prvenec “Koroška, moj mali veliki (smučarski) svet”, s katerim je na najboljši način izrazila svojo dolgoletno ljubezen do Koroške, smučanja in literature.

Leposlovne objave

  • Primož Karnar - Slovenc naj bo!


  • Simon Orgulan - Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla - 3.del


  • Nina Retko - O grehu in pokori
  • Katja Martinčič - Č-B ples

Bajta hodi po sv(e)to

Pasica
Potopis: Južna Amerika, četrti del PDF natisni E-pošta
Prispeval Jasmina Pečoler, Aljoša Rijavec   
Ponedeljek, 30 Marec 2009 22:55

Jasmina in Aljoša sta lani na potovanju po Južni Ameriki, med 12.3. in 14.8., obiskala Argentino, Bolivijo, Peru in Čile. V potopisih, ki jih bomo v prihodnjih dneh, tednih, mesecih, letih, desetletjih in stoletjih predstavljali na naši strani, boste imeli priložnost iz prve roke izvedeti marikatero informacijo, ki vaši pustolovski duši ne pusti spati.

Prvi del si lahko preberete tukaj, za drugega boste pritisnili sem, za tretjega pa sem.

28 APRIL 2008

San Juan, Difunta Correa, Velle de la Luna, Cafayate, Quilmes in Cachi

Iz Mendoze sva se odpravila proti San Juanu, kjer sva si ogledala center mesta, nekoliko oprala obleke ter nakupila nujne stvari in prenočila. Naslednji dan sva se odpravila v Difunto Correo. Difunta Correa je znana po tem, da so na tem kraju vojaki med vojno za neodvisnost sredi puščave našli truplo ženske, ki je s svojim mlekom še vedno hranila otroka. Otrok je preživel, celoten dogodek pa so pripisali čudežu. Takrat so na mesto, kjer je umrla ženska postavili križ, legenda pa se je širila zelo hitro, skladno s tem pa tudi naselje Difunta Correa (okoli križa).

Danes je v mestecu polno kapel (vsaka je polna predmetov, katerim je posvečena), majhnih hišic (če narediš model svoje hise naj bi Difunta pazila na njo, isto velja za vozila, oblacila, igrače idr.), milijon registrskih tablic, izklesanih stavkov "hvala Difunta Correa" vsepovsod in neskončno ostale krame. Po celotni Argentini se ob cesti pojavljajo majhna svetišča posvečena Difunti. Zanje je značilno, da ljudje puščajo prazne in polne plastenke pijače (da Difunta ne bo vec žejna, saj je umrla od dehidracije) in rdeče zastavice. Prespala sva v majnem mestecu San Augustin de Valle Fertil, kjer so nama hoteli prodati nočno ekskurzijo ob polni luni v Valle de la Luna. Čeprav ne marava agencij, v tem primeru nisva imela izbire, tako da sva se odločila za ekskurzijo.


Eno od številnih svetišč Difunte.

Bolj kot ekskurzija, bi se temu lahko reklo najem šoferja, a se je stvar vseeno izplačala, saj so bili pogledi v Valle dela Luna (uradno ime parka je Ischigualasto) res čudoviti. Ko smo se pripeljali v park je nas in še nekaj avtomobilov spremljal ranger (izgledal je kot iz filma), ki nam je v španscini na poti razlagal kako so nastale vse te nenavadne oblike v parku. Žal sva bore malo razumela. Poleg kamna v obliki mačke oziroma sfinge, gob, podmornice, krogel in samega kanjona, ki spominja na površino lune, so tukaj našli tudi najstarejša okostja dinozavrov. Na koncu triurne ture smo si ogledali še muzej, v katerem so rekonstrukcije okostij.

Popoldne, ko sva čakala na bus proti La Rioji, sva se odpravila na manjši treking med kaktusi do barvnih sten. Hodila sva po poteh divjih živali in se poizkusila izogibati vsem mogočim bodečim rastlinam. V La Rijohi sva imela še nekaj časa za potepanje po mestu, ki je imelo kar bogato kolonialno arhitekturo, a žal neosvetlejno, razen najstarejše cerkve v Južni Ameriki. Po končani nogometni tekmi smo začeli natovarjati avtobus s prtljago in ko nam je končno uspelo, se je v busu sesula šipa. Seveda smo morali počakati na novega. Kljub zapletom (fuzbal in sesuta šipa), smo imeli samo eno uro zamude. Tokrat sva sedela čisto spredaj v busu, da sva imela lep razgled in sva še bolj udobno spala.


Valle de la Luna.


Okoli 12 ure sva prispela v Salto. Nemudoma sva se odpravila na lov za avtomobilom. Po slabi uri iskanja sva se odločila za najcenejšo varianto, žal so pa na severu države malce bolj striktni glede denarja in uporabe kreditnih kartic, zato sva morala poleg kreditne kartice iz vseh skrivališč privleči še 400 dolarjev, da so nama zaupali avto. Ta je bil do zdaj najlepši in najbolj prostoren. Hitro sva odrinila, kot pravi avtor Lonely Planeta, na najzanimivejši izlet v Argentini skozi dolino Quebrada de Cafayate in nazaj proti Salti skozi Chaci. Najprej sva se peljala skozi Quebrado de Cafayate, kjer sva najlepše oblike in živo rdečo pokrajino videla ravno v sončnem zahodu. V Cafayateju sva se nastanila pri prijazni gospe za samo 3 € na noč, avtomobil pa si je odpočil celo v garaži.

Naslednje jutro sva odrinila proti Quilmesu, kjer so najblolj ohranjeni predkolonialni ostanki mesta. Samo mestece Quilmes se razprostira na 30 ha (vse še ni odkopano), tam pa je živelo okoli 5.000 ljudi. Stik z Inki so preživeli, s Španci malo manj. Sama cesta med Cafajatejem in Quilmesom je na obeh straneh obdana s širnimi vinogradi in vinskimi kletmi. V Cafajateju sva se ustavila še, da sva kupila še knjigo o ljudstvu Quilmes in malo dokumentirala samo mesto. Nasledni postanek sva imela po kakšni uri vožnje po route 40 za malico in nato v mestu Molinos, kjer je verjetno edina možnost, da vidis vicuñje (sorodnike lam). Vicuñi so namrec v naravi zelo redki, tukaj pa jih gojijo, mislim da za volno. Čez nekaj uric sva prispela v Cachi, kjer sva si nasla prenočišče, kjer sva privič jedla enpanade z mesom, ki so bilje odlične. Drugače se tukaj še čuti malo pikantnejši okus kot na jugu. Med vožnjo sva opazila tudi ogromne površine, kjer sušijo feferone.

Naslednje jutro naju je čakala še pokrajina med Salto in Cachijem, ki naj bi bila tako zanimiva, da baje domačini na avtobusu samo prislonijo otroke k oknu, če so tečni in v trenutku se pomirijo. Nama je bila predvsem zanimiva ovinkasta cesta, ki se spušča s 3400m v dolino in zopet kaktusi, ki rastejo na rdeči skali oz prsti. Z zelo zaprašenim avtomobilom sva se vrnila v Salto. Najprej sva si poiskala zelo dober in poceni hostel potem pa vrnila avto.

Po obilnem kosilu in počitku sva se odpravila kupiti tablete zoper malarijo. Stvar se je kar malce zakomplicirala, ker jih kot kaže ne moreš dobiti brez recepta, vendar so nama rekli, da se lahko cepiva v bolnici zastonj in da doza drzi 5 let. Tako morava na inekcijo počakati do ponedeljka. O tem, kako je tekla komunikacija v bolnici pa raje nebi, saj so naju ljudje samo posiljali naokoli, ker naju ni nihče razumel.

V soboto sva se šla malo turista. Najprej sva odpravila z gondolo na hrib, kjer je čudovit razgled na mesto. Sam hribček je zelo lepo urejen s slapovi in potkami, drevesa pa prepletajo ogromne pajčevine. Nekaj sočnih fotografij imava za oboževalce pajkov. Sama lahko dodam le, da rajši ne razmišljam, da to ni niti blizu selve/džungle in da misliva delati en mesec v nacionalnem parku z najvecjo biodiverziteto na svetu (beri ogromno žuzk, gigantskih pajkov in kač).

Zvečer sva odsla v bar, ki ga zopet priporoča avtor vodiča in kjer imajo živo glasbo. Bilo je nenormalno zanimivo doživetje. Najprej so na oder prišli fantje odeti v "gaucho" obleke z bobni in naredili napol cirkuski šov. Žal posnetka ni, ker sva samo zrla z odprtimi usti in naježeno kožo. Kasneje so večer popestrili fantje z narodnimi pesmimi s tega območja. Tudi oni so čudovito peli in igrali. Poleg glasbe pa so plesali tudi folkloristi (gauchi in gospodične), en ples pa sva celo odplesala z njimi. Nekaj čez eno sva se odpavila v hostel in si skuhala večerjo.

Včeraj sva imela bolj nedeljski dan. Žal so naju vrgli iz najinega poceni in lepega hostla, ker so imeli že vse v naprej rezervirano. Po selitvi sva po mestu iskala internet - dokaj neuspešno, zato sva si raje privoščila sladoled, ki je bil res najboljši. Kolegice iz Koroške, če bi bila taka slaščicarna v Dravogradu bi Hlebcek v enem dnevu zaprli. Splošno je sladoled v Argentini ene 100x boljši od evropskega in seveda cenejši.

Danes sva cel dan porabila za iskanje čudežnega cepiva proti malariji. Upam, da se bo skrivnost jutri razrešila. Če koga zanima, lahko organizirava tour po vseh ambulantah in bolnicah Salte:) Glede na hitrost neta in tezave z računalniki, ki jih imava ze v Salti pa verjetno lahko pričakujete redkešje javljanje iz Bolivije.

Več fotografij lahko najdete v Albumu.

 

Naključno iz Kšajtnih

Mesec v sliki, julij 2008
Rubrika: Ostalo
Za vse vas, ki radi pridete na obisk v  našo Bajto, smo pripravili novo rubriko Mesec v sliki... in...
Ormož: Iz protesta zaklali svinjo
Rubrika: Ostalo
Iz prestolnice Prlekije Ormoža (kjer imamo tudi nekaj rednih bralcev našega portala in se jim na tem mestu tudi zahvaljujemo), smo...
Marko Zorko - Knjiga Mrtvih (2007)
Rubrika: Knjiga
Življenjska pot enega najiskrivejših duhov slovenske literature, kakor so Marka Zorka  poimenovali slovenski mediji, se je končala nedolgo po izidu njegove...
Vse pravice pridržane Pravno obvestilo O Bajti in avtorjih Uredništvo Oglaševanje F.A.Q Vaše nastavitve zasebnosti