Bajta Kšajtni Ostalo Potopisi in foto-pisi Potopis: Južna Amerika, Argentina, drugi del

Kulturniški profili znanih Korošcev

Majda Ravnikar, nekdanja smučarka in pisateljica
Majda Ravnikar

Majda Ravnikar, nekdanja uspešna smučarka, je pred kratkim izdala svoj književni prvenec “Koroška, moj mali veliki (smučarski) svet”, s katerim je na najboljši način izrazila svojo dolgoletno ljubezen do Koroške, smučanja in literature.

Leposlovne objave

  • Primož Karnar - Slovenc naj bo!


  • Simon Orgulan - Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla - 3.del


  • Nina Retko - O grehu in pokori
  • Katja Martinčič - Č-B ples

Bajta hodi po sv(e)to

Pasica
Potopis: Južna Amerika, Argentina, drugi del PDF natisni E-pošta
Prispeval Jasmina Pečoler, Aljoša Rijavec   
Nedelja, 22 Marec 2009 20:38
Jasmina in Aljoša sta lani na potovanju po Južni Ameriki, med 12.3. in 14.8., obiskala Argentino, Bolivijo, Peru in Čile. V potopisih, ki jih bomo v prihodnjih dneh, tednih, mesecih, letih, desetletjih in stoletjih predstavljali na naši strani, boste imeli priložnost iz prve roke izvedeti marikatero informacijo, ki vaši pustolovski duši ne pusti spati.

V kolikor ste zamudili prvi del, si ga lahko preberete tukaj. Prijetno branje nadaljevanja!


24. MAREC 2008, PENINSULA VALDEZ


Po najini prvi noči v Puerto Madrynu sva najela kolesi in se odpravila proti ekocentru, ki je bil kakšnih 5 km daleč. Tam so imeli zelo zanimive prikaze morske faune in flore ter ostalih geografskih značilnosti atlantske obale Argentine. Po najini turi s kolesom sva hotela z avtobusom do Puerto Piramidesa, a sva popoldne izvedela, da busa ni, tako da sva prenocila še eno noč v Puerto Madrynu.

Nasljednji dan sva le prispela v Puerto Piramides (že na poti je Jasmina opazovala guanace in celo videla ptica, podobnega noju, ki je tekel ob avtobusu). To je majhen kraj sredi polpuščavskega polotoka. Kraj ima 200 prebivalcev, dve ulici, polovica kraja pa je camp, kamor sva se odpravila in se naslednje dva dni švercala. Prvi dan sva se peš odpravila proti koloniji morskih levov (tjlunjev). Pokrajina je tukaj res nekaj posebnega, spominja na JZ predele ZDA.


Koncno sva jih dočakala, najina prva kolonija morskih levov. Tam je vse ograjeno in urejeno za turiste, da lahko opazujejo, ne da bi motili živali spodaj. Kljub temu, sva se odločila, da se odpraviva na brezpotja in se spustiva k morju ter se bolj priblizava živalim. Na srečo naju niso dobili, bilo pa je kar adrenalinsko, saj sva bila le kakšnih 20m od kolonije. Za pokrajino so značilne tudi fosilizirane školjke.

Nasljednji dan sva se odpravila po obali na drugo stran. Njaprej naju je presenetila jata flamingov, ki so bili res zelo živo rdeče barve, vendar nisva imela priložnosti priti bliže, ker so jih prej spodili otroci. Pot sva nadaljevala ob obali polni školjk, rakovic in drugih živali, ki pa so se žal vedno v trenutku, ko so zagledale najino senco nekam skrile. Vseskozi so se visoko nad nama vzpenjali piramidasti klifi (od tukaj tudi ime Puerto Piramides) v katerih je morje izdolblo tudi jame.

Puerto Piramides
Ena od jam - čudovitih kreacij morja.


Tik preden sva prisla do rta, ki je bil najina ciljna točka, sva na poti najprej zagledala ogromne kosti in nekaj mrtvih ptičev nakar sva prisla do trupla kita. Glede na njegove opojne vonjave, posušeno kožo in le eno "reberco", ki je ljudje niso pobrali sva sklepala, da je tam že kar nekaj časa. Na poti domov sva se še malo družila z bolanim pticem, nato pa pohitela, da ne bi celo obalo zalila visoka plima, vendar prepozno. Ravno tam, kjer sva še pred kakšno uro hodila po kopnem, je bilo pol metra vode, zato sva morala nazaj in ta del poti opraviti čez hrib. Bila sva zadnja ki sva se tako pozno vračala nazaj v mesto. Nujno sva morala še v trgovino po vodo, na poti nazaj pa sva zagledala še čisto majhnega pingvina na plazi blizu mesta. Najprej sva mislila, da je kip, a je bil ubožec živ in čisto prestrasen (upam, da je noč naposled preživel).


3. APRIL 2008, TORRES DEL PAINE in PUERTO NATALES

Kraljična na zrnu graha in poskočni gams


Preživela sva najin 8-dnevni treking po enem izmed najbolj znanih nacionalnih parkov v Amerikah!

Ko sva se približevala z busem, sva že od dalec zagledala navpične granitne stolpe, ki se dvigujejo nad Patagonijsko stepo. Odločila sva se za najdaljši mozni treking po nacionalnem parku, tako imenovani Circuit, kjer obkrožiš celoten gorski masiv in se vrneš na isto točko, kjer si začel. Skupaj sva prehodila okoli 135km.

Spala sva v urejenih prostorih za kampiranje, enkrat pa kar sredi "nikjer," ker je bilo že temno in kampinga nisva našla. Čeprav naj bi bilo večina kampov za plačat, sva plačala samo enega, ker je bilo dosti že zaprtih zaradi konca glavne sezone. Na začetku nama je bilo zelo mrzlo, saj je bila temperatura v najini drugi noči okoli 3 stopinje Celzija pod ničlo! Kmalu sva ugotovila, da sva s seboj vzela premalo hrane, tako da sva začela živeti od drobtin krekerjev in salame. Hrane ponoči ne smes puščati v šotoru, ker jo izvohajo miši in ti uničijo šotor. Tako sva hrano obešala na bližnja drevesa, vendar je bila slaba stran ta, da so se tri noči z najinim kruhom, nažirali tudi ptiči. Vseeno je bilo hrano možno kupiti med potjo, tako da na koncu kot vidite nisva umrla od lakote. Na poti so naju ovirali tudi močan veter (po mojem več kot 150 km/h), ki je Jasmino zbil na tla, žulji in "musklefiber". So bili pa pogledi zato toliko lepši.

Prve tri dni sva srečala vsega skupaj 8 ljudi, saj gre na celoten krog okoli Torresov malo ljudi, sploh v tem času. Na poti sva najprej hodila po Patagonijskih stepah, nato prečkala območje močnega vetra in se približala goram in ledenikom. Največji ledenik na obmocju je ledenik Grey. Za tem sva videla velika jezera zeleno-modre barve in na koncu še največjo znamenitost nacionalnega parka, Torrese (stolpe). Ker je na koncu deževalo, nisva ujela najbolj značilnega pogleda na Torrese, moralo pa bi izgledati približno takole: http://guia.ojodigital.com/albums/userpics/Torres-del-Paine.jpg .

Ledenik Grey
Ledenik Grey.

Zanimivo je bilo, da ko sva se odločila, da greva nazaj v Puerto Natales zaradi slabega vremena, se je okoli gorovja čisto zjasnilo in le tri ure po tem, ko je bilo še vse v sivem, sva iz avtobusa opazovala stolpe s cistim modrim nebom v ozadju.

V nacionalnem parku živijo pume, lisice, gvanaki, volkovi, nanduji (to so tiste živali, ki so podobne nojem - enga je Jasmina videla že na Penninsuli Valdez), kondorji, orli in ostale vrste ptičev, miši, pasavci...

Več fotografij lahko najdete v Albumu.

 

Naključno iz Kšajtnih

Potopis: Vietnam - Mavrična dežela - prvi del - Stran 2
Rubrika: Potopis
Stran 2 od 2Hoi An se je izkazal za daleč najprijetnejše mestece najinega potovanja. Z živimi barvami prepleskane fasade ozkih hišic...
Paul Auster - Brooklynske norosti (2009)
Rubrika: Knjiga
»Brooklynske norosti bodo na globok austrovski način očarale bralce. Knjiga o človeških norostih in modrostih je vedra oda veličini in skrivnosti...
Fotozgodba: Kefalonija - Stran 2
Rubrika: Potopis
Stran 2 od 2Glavna promenada v Argostoliju, kjer najdemo veliko tavernic in kavarn, tukaj pa pristajajo tudi ribiči. Slikano v času...
Vse pravice pridržane Pravno obvestilo O Bajti in avtorjih Uredništvo Oglaševanje F.A.Q Vaše nastavitve zasebnosti