Bajta Kšajtni Ostalo Potopisi in foto-pisi Potopis: Iz Ljubljane do Prage, Berlina, Amsterdama in Pariza - 1.del

Kulturniški profili znanih Korošcev

Majda Ravnikar, nekdanja smučarka in pisateljica
Majda Ravnikar

Majda Ravnikar, nekdanja uspešna smučarka, je pred kratkim izdala svoj književni prvenec “Koroška, moj mali veliki (smučarski) svet”, s katerim je na najboljši način izrazila svojo dolgoletno ljubezen do Koroške, smučanja in literature.

Leposlovne objave

  • Primož Karnar - Slovenc naj bo!


  • Simon Orgulan - Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla - 3.del


  • Nina Retko - O grehu in pokori
  • Katja Martinčič - Č-B ples

Bajta hodi po sv(e)to

Pasica
Potopis: Iz Ljubljane do Prage, Berlina, Amsterdama in Pariza - 1.del PDF natisni E-pošta
Prispeval Lucija Kac   
Četrtek, 12 November 2009 19:00

Prvi del - Praga

S prijateljicama smo se odločile, da je čas, da si končno podrobneje ogledamo košček Evrope. Tako smo si napakirale nahrbtnike, kupile karto za vlak in se podale na štirinajstdnevno popotovanje po Evropi. Naša pot se je začela v Ljubljani, kjer smo stopile na vlak proti Salzburgu. V Salzburgu smo morale pohiteti in ujeti vlak, ki nas je zapeljal v Prago.

V Prago, našo prvo destinacijo, smo prispele še istega večera, glavni cilj pa je bil, da s čim manj težavami poiščemo hostel (Sir Toby`s – priporočam), se spravimo spat in nabijemo z energijo za prihajajoča dva tedna, ki brez dvoma prinašata obilo novih dogodivščin. Hostel smo z nekaj manjšimi težavami (enkrat smo se peljale v napačno smer, enkrat smo se peš podale po ulici navzdol namesto navzgor) tudi našle.

Ta se je nahajal v predelu Prage, ki se mu reče Holešovice in je po mojem mnenju malo manj impresiven, ponoči pa kar malo strašljiv (predvsem zaradi tega, ker nismo poznale okolice). Prvi vtis v hostlu je bil enkraten in kot se je kasneje izkazalo, je hostel zares bil enkraten. Ko smo se uspešno prijavile, smo se podale še na češko pivo v bar in z veseljem sem ugotovila, da imajo Čehi dobra piva! Kmalu smo zaspale kot ubite in že se je začel naš prvi pravi dan.

Pivo Kozel
Kozel (temno češko pivo, prvi poskus piv v Pragi - izjemno dobro)

Odločile smo se, da se podamo na Praški grad v mestni četrti Hradčani (češko Hradčany). Gre za ogromen grad, v okviru katerega se nahaja tudi zelo impresivna cerkev svetega Vida. Sicer se za ogled notranjosti gradu (v katerem se nahajajo muzeji) nismo odločile, smo pa zato obhodile celotno poslopje, se podale v Zlato uličko in opazovale menjavo straže ob poldnevu. Grad je zares velik in ima ogromno dobrih razglednih točk. Tako smo prvič zares videle Prago in mislim, da nas je prav v tistem trenutku že prvič očarala.

Škode
Škode  (Čehi so izredno naklonjeni lastni avtomobilski industriji)

Po krajšem ogledu smo se podale na spremljanje menjave straže, ki je zgledala nekako tako, da je nekaj stražarjev igralo na razne instrumente, drugi pa so korakali, spreminjali položaj orožja in se nato zamenjali s tistimi, ki so zadolženi za popoldansko stražno delo. Pri vsem tem smo se ob vročem dnevu predvsem spraševale, kako lahko ob uniformi in korakanju sploh zdržijo -  in ja, kar malo smo jih občudovale.

Stražar na praškem gradu
Stražar ("Zanimiva" služba - fotografiranje s trumami turistov)

Na koncu smo odšle še na sprehod po Zlati ulički, ki predstavlja del gradu, gre pa za ulico nabito s trgovinicami. Najbolj zanimivo pri tem je bilo, kako so vhodi v te trgovinice nizki – povprečno velika punca se mora skloniti, da z glavo ne trešči v strop. Torej, gre za resnično majhne trgovine, ki pa so nabite z raznoraznimi spominki.

Zala in vrata
Zala in vrata (izredno nizki vhodi v trgovinice)

Ob koncu ulice pa se nahaja še stolp Daliborka, v katerega so včasih zaklepali zapornike. Ko smo videle za kakšne prostore gre in kakšne so bile kletke ter mučilne naprave, smo bile precej zgrožene in kar malo potrte zaradi prebranih zgodb, ki govorijo o tem, kdo vse je bil zaprt tam in za kakšne zločine (bodisi resnične bodisi namišljene).

Kletka
Kletka (ena izmed kletk, kamor so včasih zapirali zapornike)

Po teh precej z žalostjo nabitih trenutkih smo odšle naprej in si ogledale še zadnjo znamenitost v okrilju gradu – muzej igrač. Najbolj so nas impresionirale razstavljene Barbie punčke ter pravljična bitja. Z veseljem smo ugotovile, koliko ljudi (ne le otrok) se navdušuje nad igračami in kako obujajo spomine na mladost, ko zagledajo kakšno igračo, ki so jo nekoč  imeli v lasti.

Zbirka Barbik
Zbirka Barbik (del zbirke Barbik)

Po prijetnem zaključku ogleda se je naša pot nadaljevala proti staremu delu Prage. Dejansko je bil zame to najlepši del mesta, saj se mi je zdelo, da tam doživiš čar Prage – najprej se sprehodiš čez Karlov most, greš skozi ozke ulice, do središča z ogromno uro... V tistem trenutku smo se tudi odločile, da bomo naslednji dan namenile ogledu Petrin stolpa, preostanek dneva pa preživele ravno v tem delu Prage. Večer smo ponovno preživele v hostlu, saj smo bile po celodnevnem »sprehajanju«  pošteno izmučene.

Spoznale smo več  zanimivih ljudi in ugotovile, da Američane in Avstralce Evropa zelo zanima in jih, ko dejansko pridejo sem, tudi impresionira. Seveda smo se potrudile, da smo jim tudi Slovenijo lepo opisale in predstavile ter tako priporočile za njihovo naslednje potovanje. In tako kot se večkrat zgodi, da zamenjajo Slovenijo in Slovaško, so tudi nas nemalokrat vprašali, če smo mi tista država, ki se je pred nekaj časa odcepila od Češke. No, pa nam je uspelo vsaj nekaj ljudi poučiti o tem kaj in kje je Slovenija.

Naslednji dan smo tako šle na Petrin stolp, verjetno najboljšo razgledno točko v Pragi. Dejansko smo videle celo mesto kot na dlani. Šele takrat smo videle, kako velika je, kako pozidana in kje vse smo že bile ter kaj vse nas še čaka. Po obisku Petrin stolpa smo odšle peš proti staremu jedru, kjer smo na ulici poskusile dve »specialiteti«. Najprej smo jedle klobaso v kruhu, nato pa še langošo z Nuttelo (gre za kup testa v obliki velikanskega flancata, z okusom nekje vmes med krofom in pizza testom). V redu sprememba od siceršnje ala McDonalds prehrane.

Grad s Petrin stolpa
Grad s Petrin stolpa (razgled na grad, zaradi vročine malo slabši kot ponavadi)

Tako je minil že naš  tretji dan na poti in spet smo pristale nazaj v hostlu, šle še na zasluženo pivo in spet nabirat energijo za naslednji, zadnji dan Prage. Za zadnji dan smo si pustile ogled židovskega dela mesta in Plesoče oz. ljubkovalno pijane stavbe (»Dancing house« oz. Fred in Ginger – ime je stavba najprej dobila po Fredu Asteiru in Ginger Roger, saj dejansko spominja na plesoči par). Ko smo si želele ogledati židovski del, smo naletele na obvestilo, da imajo kosilo in zaradi tega ogledi naslednji dve uri ne bodo mogoči – tako smo pač izpustile židovski del in šle do pijane stavbe. Odkrito lahko rečem, da je to zame ena najbolj zanimivih zgradb, kar sem jih kdaj videla. Vse v steklu in z obliko, ki dejansko daje občutek, da se zgradba premika. Odšle smo še na eno češko pivo in z veseljem opazovale pijano stavbo, lep primer moderne arhitekture.

Dancing House
Dancing house (Katja, ki podpira pijano stavbo)

Preostanek dneva smo preživele tako, da smo se sprehajale, uživale v Pragi in doživljanju le-te, zvečer pa nas je že čakal odhod v Berlin (ki se je nato zavlekel v zgodnje jutro). Praga nas je tako vse prijetno presenetila in vse smo se strinjale, da se tja nekoč še vrnemo. Edino, kar me je ves čas jezilo so bile tlakovane ulice (ni preveč prijetno hoditi po neenakomerno položenih kamnih... je pa lepo, priznam) in osorni zaposleni na železniški postaji.

Po precej sproščenem dnevu nas je tako čakal odhod proti Berlinu, naslednji postaji na našem potovanju. Vlak naj bi imele nekaj čez polnoč, ko pa smo prišle na postajo smo ugotovile, da je prišlo do spremembe in bo zatorej vlak odšel z druge postaje ob nekaj čez tretjo uro zjutraj. Tako smo hotele počakati na glavni železniški postaji, ki izgleda precej bolj varna kot tista, kjer smo nato dejansko imele vlak (Holešovice).

Na postaji
Na postaji (že obupane, čeprav nismo vedele, kaj nas še čaka)

A načrt so nam ob eni uri porušili, saj so se odločili, da železniško postajo zaprejo, da jo bodo tako lažje očistili. To je povrzročilo precej nejevolje in tudi nekaj strahu, saj smo se bile prisiljene podati na Holešovice, kjer pa je bilo ozračje precej temačno in strašljivo. Kasneje se je izkazalo, da bo vlak imel še slabi dve uri zamude, tako da smo našo zadnjo noč v Pragi preživele na precej strašni postaji, zelo slabe volje in z malo manj lepim vtisom v mislih. A tudi ta noč  se je končala in kmalu smo bile na poti proti Berlinu, zdaj ko mislim nazaj pa ugotavljam, da tudi neprijetna zadnja noč ni mogla pokvariti lepega vtisa, ki ga je pustila Praga.

 

Naključno iz Kšajtnih

Evald Flisar - Mogoče Nikoli (2007)
Rubrika: Knjiga
Prekmurski pisatelj Evald Flisar nadaljuje s svojim izrazito plodovitim pisateljskim delom. Po uspešnicah Velika žival samote in Čaj s kraljico je...
Zulejka Javeršek - Izbrane pesmi
Rubrika: Leposlovne objave
Zulejka Javeršek - Izbrane pesmiKo te gledam na Punti, razburkanih las, sklonjenega nad njenim obrazom, te sonce na zahodu barva...
Blind Hate - Graveyard Of Hopes (1997)
Rubrika: Muzika
Po dobrih desetih letih eksistencialistična beseda in zlomljeno srce še vedno stojita pred kuliso glasbe, ki je takrat za las zamudila...
Vse pravice pridržane Pravno obvestilo O Bajti in avtorjih Uredništvo Oglaševanje F.A.Q Vaše nastavitve zasebnosti