Bajta Kšajtni Ostalo Potopisi in foto-pisi Potopis - Dagova razmišljanja iz Daljnega vzhoda (1.del)

Kulturniški profili znanih Korošcev

Majda Ravnikar, nekdanja smučarka in pisateljica
Majda Ravnikar

Majda Ravnikar, nekdanja uspešna smučarka, je pred kratkim izdala svoj književni prvenec “Koroška, moj mali veliki (smučarski) svet”, s katerim je na najboljši način izrazila svojo dolgoletno ljubezen do Koroške, smučanja in literature.

Leposlovne objave

  • Primož Karnar - Slovenc naj bo!


  • Simon Orgulan - Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla - 3.del


  • Nina Retko - O grehu in pokori
  • Katja Martinčič - Č-B ples

Bajta hodi po sv(e)to

Pasica
Potopis - Dagova razmišljanja iz Daljnega vzhoda (1.del) PDF natisni E-pošta
Prispeval Dag Kleva (uredil: Mitja Gruber), foto: Dag Kleva   
Četrtek, 28 Maj 2009 16:00

Dag KlevaV pričujočem potopisnem dnevniku/razmišljanjih bomo sledili Dagu Klevi, ki se je pred skorajda šestimi meseci odločil, da zapusti rodno grudo in se odpraviti na nepredvidljivo življenjsko potepanje po Daljnem vzhodu. Ker se je skozi ves ta čas nabralo precej tekstovnega, kot tudi slikovnega materiala, bomo za vas naredili izbor nekaterih najzanimivejših dogodivščin, ki jih je Dag doživel. Za vse tiste, ki bi radi prebrali vse v celoti pa smo na koncu priložili tudi povezavo, kjer najdete ves material, ki še vedno iz dneva v dan nastaja sproti. Dagove dogodivščine v tem trenutku še niso končane, vprašanje je, če kdaj bodo, zato zaenkrat ne moremo točno povedati koliko nadaljevanj lahko pričakujete.

Ker je vse skupaj samo izbor se že vnaprej opravičujemo, če bodo kdaj kakšne stvari nerazjasnjene, vendar preprosto ni dovolj prostora za objavo vsega. Tekstov slogovno tudi namerno nismo popravljali, kar je bila tudi avtorjeva želja in s tem tudi bolj pristno izžarevajo avtorjeva doživetja.

Končno zagotovo

Danes je postalo res definitivno - ne, niti za trenutek nisem dvomil, da ne grem, ampak šele danes imam letalsko vozovnico. Malo reklame: v agenciji Palma so mi jo zrihtali zelo ugodno in to iz Ljubljane, niti v Munchen se mi ne bo treba cijazit z vlakom. In spet me čaka mučenje na Turkish Airlines. Noro. Šele zdaj me je postalo zares strah, to kar sem občutil pred približno enim mesecem, ni bilo nič... Zakaj strah, če pa mi vsi zavidajo in pravijo, kako mi bo dobro? Ker jih zelo malo razume, da ne grem na žur v Korejo ali na Japonsko ali v bližnjo okolico. Tja grem, ker se mi je utrgalo in puščam dosedanje življenje za sabo, grem brez sigurnosti, brez prepričanj, brez načrtov. Po 44 letih nekega načina življenja je to hud preskok... in da ne govorimo, kako me je groza razmišljat o skoraj 18 urah na letalu, če sem samo do Istanbula skoraj umrl od straha...

Zamisli imam sicer ogromno, a ne vem, kako se bodo stvari razvijale. Zaenkrat sta samo dve stvari gotovi: za prva dva meseca grem v Seoul International Zen Center, definitivno, sem že najavljen, poleg tega pa smo dogovorjeni, da me aprila prideta tja pozdravit Tae hye sunim in Taeri sunim (o njiju mogoče kaj več v kakem drugem zapisu). Druga stvar, za katero sem prepričan: 22. julija bom na kakšen južnem japonskem otočju in spremljal dobrih 6 minut zatemnitve sonca. Za si olajšat bivanje na Japonskem sem se celo vpisal v WWOOF Japan (splošno o "woofanju") in bi si želel dobit delo v slaščičarni na Okinawi.
Vse ostalo je neznanka, vse ostalo je zavito v meglo prihodnosti, vse ostalo je - kar bo, bo.

Torek, 10.2. 2009 - Istanbul, Carigrad, Konstantinopolas


Načrt namestitve "easy peasy" Ubuntu distribucije za Asusov EEE PC (ki si ga po novem ponosno lastim) je neslavno spodletel, nikakor ni hotel prebrati namestitvenega USB ključka, čeprav sem v biosu omogočil funkcijo namestitve OS (res "wicked" zadeva, da moraš v biosu dovolit "Installing OS - Started in po zaključku vrnit na Finished...). Očitno sem obsojen na default Xandrosa in prej kot se privadim, prej bo laufalo.

Trenutna situacija: Efes pivo na letališču Ata Turk v Istanbulu, drago kot svinja, ampak poleg wirelessa (ki je itak dosegljiv po celem letališču) ima bar Green Point še vtičnico za elektriko na vsaki mizi... Do leta za Incheon International še dobre 4 ure, komaj čakam. Ne morem verjet, da sem očitno danes pri vkrcanju na letališču Jožeta Pučnika (Who is Jožeta Pučnika?) odvrgel tudi strah pred letenjem. Ko sem prvič letel v Istanbul (in nazaj), sem dodobra osramotil Sabino s svojim paničnim strahom - če bi bil takratni let tako "razgiban" kot današnji, bi zagotovo umrl od strahu. Danes sem pol leta prespal, zbudil sem se samo, ko so kake stvari padale po tleh in so se ljudje polivali z vrelo kavo - jp, zelo buren let je bil, vremenske prilike pa pravšnje za zračne luknje in neprijetno tresenje letala.

Hrana na letalu: "Sorry, we have nothing for vegetarians, but the meal is pig-free." Jp again, I'm that free pig. Sendvič torej pustimo ob strani, solata skoraj pripravi do smeha: sir, paradižnik... začnem iskati 7 oliv, shit, niti ene! Aja, ni čas za zajtrk, me prav zanima, če bo na letalu tudi tipični turški zajtrk - jutro nabašem nekje pred Afganistanom. No, solata čisto OK, zeytin olje pripomore k izboljšanju vseh okusov, ampak sladica... mmmmmmm! V jebeno majhni, jebeno škrto majhni, jebeno orto škrto majhni posodici pa drugi najboljši čokoladni mousse, kar sem jih kdaj jedel! Če sem prvega najboljšega dozo v posodi družinskega sladoleda zmazal v 15 sekundah, sem tega boleče počasi lizal, da je trajal nekje 20 sekund.

Potem pa čas za kavico... Sabina, se spomniš tiste nagrawžne kave na trajektu? E, nimaš pojma, tisto je bla kavica kot se šika, slurp, za se oblizat! Ta brozga danes pa je bila dobra res samo za to, da se je par folka opeklo, ko so se polili z vrelo črno tekočino neznanega izvora med turbulencami. Ma zakaj so jo sploh stregli, saj je pilot že dosti prej opozoril "fasten your seat belts, don't leave your seats, we're experiencing weather troubles".

Ah, še eno pivo! Mmmm, ta Efes ima v Turčiji čisto drugačen okus kot v Sloveniji! Đizs, zdaj je tle zraven mene en ruski mlad hipi, ki ima težave z omrežjem - ma kaj mi piše na čelu PC Doktor???? No, pa smo ga rešli, mora imet miljarde spywera, ker mu isti wireless dela 20x počasneje kot meni, ma zdaj že veselo gejma... Dag, Dag, staraš se, niti gejmerjev ne štekaš več...

Me prav zanima koliko te današnje brezskrbnosti po jutri v meni ob 16.50 po lokalnem času, torej okoli 10.00 dopoldan v Sloveniji... jaoo... ampak tudi takšna odlašanja so najbrž čisto v redu!

Naslednji zapis bo že iz Koreje, najbrž si ga bom privoščil takoj po prihodu na letališče, potem pa pot pod noge....

Četrtek, 12.2. 2009 - Koreja - Končno

Po treh velikih (velikih! - 7,5 deci) pirih je bil čas za naslednji let, nekaj manj kot 10 ur v zraku. Ne bi zgubljal besed, dolgočasil sem se in spal, skoraj raje bi ta čas "aktivno" preživel v svoji paranoji...Če je bil na kratkem letu postrežen odličen mousse, so tokrat dobesedno razturili z musliji v jogurtu s pomarančo... a kaj, ko je bilo te dobrote tudi tokrat bolj za razstavni eksponat kot pa za kaj pojest!

Jutranjo zarjo sem doživel nekje nad Kazahstanom, naredil par obupno slabih fotk in zaspal nazaj. Kitajskega zidu nisem videl, ker smo stalno leteli nad gostimi oblaki (ali skozi njih), ravno tako ni bilo vidno približevanje Koreji, nenadoma smo leteli nizko nad industrijskim predelom Inchona in malce divje pristali, zavore so dobro delale, da sem z glavo butnil v prednji sedež - ne edini.

Pogled iz letala
Nočni pogled iz letala

Pri izkrcavanju je za dobro voljo celega letala poskrbela prikupna mladenka, ki je šele ob prihodu na vstopni terminal ugotovila, da ima še vedno obute copatke, ki jih Turkish Airlines deli za nočni polet in je odbrzela nazaj na letalo po svoje čeveljce. Za mojo zabavo pa so poskrbeli organi "Immigration".

Ko je dečko ugotovil, da imam zlobne namene ostati 3 mesece v Koreji, je samo odkimal "One month only!"
Ker sem vztrajal, da to ne more biti res, sem bil napoten kar v "Immigration Security Office" - seveda, kaj sem pa pričakoval...

Dialog (po oddaji potnega lista):
"Where are you from?"
"Slovenia"
"No Ukraina?"
"No, Slovenia"
"A, Slobenia. Only Slobenia? No Ukraina?"
"No, only Slobenia, European Union"
"What is your purpose here?"
"I'm here for temple stay in Musang sa temple."
"Temple stay?"
"Yes, I'm going to stay in a temple, Musang sa."
"A, stay in temple. Which temple?"
"Musang sa, at Gyeryong."
"A, Musang sa. And how many are together here?"
"I'm alone."
"And where are you from?"

Tu mi je že pokalo in sem skoraj bleknil "From fucking Ukraina" pa sem se modro zadržal in kar se da vljudno odgovarjal na ponavljajoča se bedasta vprašanja še skoraj 2 uri, ko so končno želeli še naslov in telefonsko številko templja sem se spomnil drobnega podlega trika in ga uporabil. Namreč, korejci so tehnološko neverjetno opremljeni z vsemi vrstami gadgetov, kljub temu pa moj netbook večinoma vzbuja začudene in tudi zavistne poglede. In sem ga izvlekel, poiskal spletno stran templja in škatlico pomolil uslužbenki z bogato domišljijo za vprašanja. Po pričakovanjih se je začela igrati z njim, končno prepisala željene podatke in mi nato z vso dobrohotnostjo, ki jo premorejo obmejni organi zagostolela: "Now you can stay 3 months in Korea!"
Kot da tega nisem vedel od vsega začetka...

Na carini so malenkost zakomplicirali zaradi noža, vendar samo za lepše videt, ker je tipa bolj zanimalo od kod sem in kam grem, pa ne službeno, sam firbec ga je bil in sva zgolj klepetala, na koncu mi je zaželel srečo in priznal "I envy you so much!".

Poslal maile, nato pogumno v Korejo... zgubljene face na letališču ne moreš falit in takoj je prihitel taksist in za vožnjo v Suwon hotel 70.000 wonov.
"Too much!"

Ni se sekiral, še manj pa barantal, me je pa zato pospremil do prodajalne avtobusnih vozovnic! Za bus sem dal 12.000 W in se vkrcal. Šofer se je priklonil, se predstavil in pozdravil, nato še zahvalil.

"Kako vljudno," sem pomislil in takoj po speljevanju ugotovil, da je bilo zahvaljevanje namenjeno lokalnim božanstvom, ki čuvajo njega in nesrečne potnike. Korejci bi bili svetovna sila v formuli 1, če bi na tekmovanja pošiljali šoferje avtobusov, ki so na štiripasovnici zasedli dva skrajno leva pasova...

Suwon... a šta da kažem? Mesto kot mesto, meni ne dišijo preveč, komaj čakam podeželje, zato sem po pešačenju iz Suwona v Osan spet na vlaku, ki me pelje v Gyeryong National Park.Na postajah in na vlakih se prav dobro znajdem, vse na račun inštrukcij. Izgovorjavo imam katastrofalno, zato pa pred zaprepadeno biljeterko na listek napišpem destinacijo v hangulu in to jih nemalo šokira. Iva, mogoče nisem bil najbolj priden učenec, a ti si svoje delo opravila odlično!

Mesto Osan
Mesto Osan

Prvi vtis: Koreja je točno taka kot sem si jo predstavljal iz filmov. Pa naj še kdo reče, da je gledanje filmov brezplodno početje... brez njih danes ne bi bil tukaj!

Nadaljevanje: Gyeryong
Včeraj zvečer sem zmrzoval ko svinja, danes je zapihal topel veter (tu je zdaj ura 22.42) in se bojim, da to pomeni isto kot pri nas: dež. Manjka mi le par kilometrov do Musang sa, a sem se že prej ustavil. Recimo temu "strah tik pred zdajci". A jutri grem naprej, danes pa sem si privoščil prvo steklenico sojuja. Ogabno. Čeprav se mi bo najbrž priljubil, ko pridem iz templja.
Udobna postelja v Gyeryongu
Pri vsej sreči, ki jo imam, dobim prenočišče tule. kdor ve, naj se mi kar smeje, ampak je cenje kot hostel pri nas, pa še v barantanju nisem vešč...

 

Petek, 13.2. 2009 - Musang sa

Odlašanje mi je prineslo samo dež. Zjutraj sem se še enkrat vprašal, če je to res tisto kar hočem. Odgovor je bil - ne. To je nekaj kar nujno rabim, pa če hočem ali nočem. In zdaj sem tu. Zunaj dežuje in pihuje, v sivi obleki sedim na svojem "yo" in pišem, še 15 minut do večerje. Ogledal sem si nekaj malega, po tem vremenu se nobenemu nič ne da. Še nogavice si moram preobut, da bom barvno usklajen.

Med večerjo ugotovim, da je ta tempelj praktično opustošen, pred tremi dnevi se je zaključil tromesečni kyolche ("odmik", 16 ur meditacije na dan) in vsi so pobegnili domov. Ogromno spalnico (brez talnega gretja, damn!) si delim s švedom Rolandom, ki pa odhaja čez dva dni - tudi on se je udeležil "odmika".

Tukaj dela (ali živi ali kakorkoli se temu že reče) tudi menih iz Srbije - ko to kaže, ko to laže.....

Naslednje na dnevnem redu je večerno petje (1 ura), nato sedeči zen (45 minut). Hm, da nisem pomotoma zašel v nek pevski zbor?
Ampak Tinči je že uganila in napovedala, da bom petju dodal svoj žametni glas... hehe, seveda znam vse "popevke" že na pamet, saj sem jih toliko časa poslušal...

Sobota, 14.2.2009

Da ne začnem takoj preveč hvalit - strašansko me moti odnos do hrane. Ne da je slaba, daleč od tega, široka palete izbire za vsak obrok, privoščim si kimchi za večerjo kot za zajtrk pa alge pa korenine pa kalčki pa tofu pa zelenjava pa bogsigavedi kaj še vse. Kje je problem? Da se v templju meče hrano stran. Izbirčno govedo enostavno ne vzame kar je ostalo od včeraj in brska po trenutno skuhani hrani. Post pa s palco po hrbtu! Pa klinc pravilo "kolikor is vzel, si vzel"! Naloži se dvakrat, trikrat, kolikor hočeš... da o tišini med hranjenjem ne bi izgubljal besed... jih preveč oni.

Pogled iz templja
Druga pritožba: prekleta propaganda! Takole zgleda pogled iz templja: cesta.

Za reklamno fotko moram it na vrh sosednjega (!) hriba in pogledat na drugo stran. Grem danes, mogoče jutri, zdaj se že sonček nekaj prikazuje.
Dopoldanska pavza, končali pometanje, še malo do "daritve riža", potem kosilo ob 11.00.
No, konec pritoževanja. Maksimalno navdušeno sem not padu, ob 3.00 sem bil vzhičeno na nogah (zbudil sem se sicer že 4 ure prej) in v zen hali opravil 108 priklonov - medtem sem si uspel celo zlomit prst na roki, ko sem zapuščal dvorano meditacije pa sem zaradi tresočih kolen skoraj telebnil po stopnicah. Nato sem spet posodil svoj žametni glas pri jutranjih popevkah, nato pa skoraj umrl od bolečin med dvournim sedečim zenom - in ko sem zapuščal meditacijsko dvorano sem zaradi bolečin v neobčutljivih nogah skoraj telebnil po stopnicah.

Ob 6.00 zajtrk, po zajtrku delovna praksa, ob 7.30 delovni sestanek in sestavljanje dnevnega reda, nato čas za čaj in sladice... njami! In strašno lepo mi je bilo, ko sem zavohal ingverjev čaj, me je kar za nekaj dni v preteklost poneslo... in butli so si raje delali instant kavo kot pa pili tak dober čaj že skuhan... če se ne bi skoraj zadavil z njim bi ga najbrž vsega vrgli stran...

Damn, celo v sobi dobim signal brezžičnega, ampak pri povezovanju vrže napako "No working leases in persistent database - sleeping.
run-parts --verbose /etc/network/if-up.d
" Upam, da je PC, ki sem ga videl v sprejemni pisarni namenjen tudi pošiljanju mailov in podobnega.

OK, še malo smeha iz hišnega reda:
Rule 3: Men and women are not to go into each other's room.
The exeption to this is when teachers need to give private consultations or hold meetings for temple bussines.
Ma to je že tako ofucano, da ne rabi niti mojega zlobnega komentarja.
Rule 4: Men and women are not to go for walks outside alone with each other.
That is, one man with one woman.
Hahaha, prekticirajmo v troje pa navzgor do manjših orgij v gozdu?
Rule 5: Movies are to be watched together on Tuesday nights unless othervise announced.
Dag is speechless. Movies? Are we serious? With popcorn? Possibly some stupid movies? C'mon, give me a break! Zulejka, se spomniš, da si se spraševala kako bi zgledali menihi, ki gledajo muvije? E, ti bom lahko povedal!

Tuš v templju
Kinky tuš za dva z ogledalom

Dag Kleva menih
To sem pa jaz v meniški opravi

Na koncu manjkajoci sumniki pomenijo, da sem zapiske koncal na korejskem PCju!

Če si želite prebrati čisto vse in ne čakati na naše objavljanje po delih, pa lahko kliknite SEM.

 

Naključno iz Kšajtnih

Potopis - Dagova razmišljanja iz Daljnega vzhoda (1.del)
Rubrika: Potopis
V pričujočem potopisnem dnevniku/razmišljanjih bomo sledili Dagu Klevi, ki se je pred skorajda šestimi meseci odločil, da zapusti rodno grudo in...
Fotozgodba: Na obisku pri istrskih oljkarjih - Stran 2
Rubrika: Potopis
Stran 2 od 2Obrane olive morajo biti po principu čim prej, tem bolje, najkasneje v roku 48 ur pripeljane v oljarno,...
Od 19. do 27. februarja
Rubrika: Bajtin TV napovednik
Na novih straneh največjega koroškega portala Bajte smo za vas prenovili tudi rubriko Bajtin TV napovednik, v kateri bomo tedensko izpostavili...
Vse pravice pridržane Pravno obvestilo O Bajti in avtorjih Uredništvo Oglaševanje F.A.Q Vaše nastavitve zasebnosti