Portugalska je dežela mornarjev, zasanjana dežela melanholične glasbe, čudovite pokrajine, mile klime, je dežela kontrastov, katera na obiskovalcih pusti nepozabne vtise. Dežela, ki na robu Evrope vabi obiskovalce na kozarec dobrega vina, prisluhniti otožne pesmi fada, predstavlja svojo zanimivo zgodovino in še mnogo več. Strme morske pečine, divjanje Atlantika in čudovite zlatorumene peščene plaže, gorske vasice vabijo obiskovalce iz vsega sveta.

Zasanjana dežela melanholične glasbe

Še danes so žive pesmi deklet, ki so stoje ob Atlantski obali zrle za odhajajočimi mornarji, ne vedoč, ali jih bo Atlantik kdaj vrnil ali ne. Dolga atlantska obala Portugalske, cvetoča pristanišča in velika pomorska tradicija so vzrok, da pa je tudi morje in pomorstvo že od nekdaj igralo pomembno vlogo v življenju Portugalcev. V Portugalcih se skriva latinska strast, družabnost, gostoljubnost hkrati pa tudi globoko zakoreninjena otožnost. Je dežela prijaznih ljudi, z eno nogo v evropski sedanjosti, z drugo pa v bleščeči preteklosti zlate osvajalske dobe.

V dobi odkritij novih ozemelj je imela Portugalska za kratek čas ključno vlogo v svetu. V zgodovini je dežela prišla pod oblast Špancev, vendar se je iz njihove oblasti osvobodila. Portugalska je bila zadnja zahodnoevropska država, ki je predala svoje kolonije in čezmorska ozemlja. Njena kolonialna zgodovina in geografski položaj sta bistveni sestavini nacionalne identitete, ki se odražata tako v arhitekturi, jeziku, navadah in nenazadnje kulinariki.

Portugalska je bila skupaj z Grčijo in Španijo najmanj razvita država v EU, vendar v zadnjih letih njen razvoj strmo narašča. Pomembne gospodarske panoge so turizem, ladjedelništvo, tekstilna in papirna industrija, izdelovanje tradicionalne keramike azulejzos, v pridelovanju pa prevladujejo pluta, eukaliptovec, vinogradništvo, oljkarstvo, pridelava zelenjave, pomemben prehrambeni vir pa je tudi ribištvo, ovčereja in mlečna industrija.

Prav zaradi tega so domačini ponosni na svojo zgodovino in radi se pohvalijo, da izvirajo iz dežele velikih odkritij. Domačini pa ob vsem radi povedo tudi, da je fado, njihova tradicionalna glasba sestavina njihovega življenja in del kulture. Je glasba, ki predstavlja njihov način bitja in povzema in zaobjema njihovo življenje ter zgodovino. Fade so pisali najpomebnejši portugalski pesniki, zato je to zelo kulturna glasba.

Fado bi lahko poimenovali tudi otožne portugalske pesmi, katere pa poznajo dve različici. Obe se imenujeta po mestih, Lizboni in Coimbri. Lizbonski slog je najbolj priljubljen, coimbrski pa velja za bolj izbranega. Navada je, da se fadu v Lisboni ploska, v Coimbri pa izražajo navdušenje nad fadom tako, da pokašljujejo. Znana izvajalka fado glasbe Mariza je dejala, da je fado glasba, s katero ob kozarcu rdečega vina delimo svoja življenja.

Portugalska, dežela pod vplivom vere

Portugalska družba je še iz zgodovine pod močnim vplivom katoliške vere. Sledovi katoliških vrednot se odražajo v vsakdanjem življenju domačinov, kateri se kaže predvsem v pripadnosti družini, v odnosu mlajše generacije do starejše, celotne družbe do načel vere. Veljajo pravila vere, kot so konzervativno stališče do splava ter istospolne usmerjenosti.

Le pri mlajših Portugalcih, ki živijo v večjih mestih, se šolajo na fakultetah je moč zaznati sodobnejše poglede na svet in manjšo povezanost z religijo. V miselnosti starejših ljudi, predvsem tistih iz podeželja pa je še vedno močno navzočo poistovetenje s svetniki in matere božje iz Fatime. Fatima je za vernike še vedno cilj vsakoletnega romanja. Pot v to romarsko središče se zdi kot pot nasprotij. Gre za majhno, revno vas, ki pa si jo je Bog očitno izbral, da z njo pokaže svetu nekaj velikega. To pa ni edino nasprotje, temveč lahko na tem področju opazimo vas ležečo na planoti, katera se dviga iz ravnine ter polja in vinograde v ravnini, pobočja pa prehajajo v golo, kamnito podlago. Tod pot vodi v Fatimo, romanje k veličastni baziliki.

Zgodba o nastanku pa je čisto preprosta in glavne vloge v njej pripadajo trem otrokom. To so pastirji 10-letna Lucija, 9-letni Frančišek in 6-letna Hiacinta. Nekoč so pasli živino na velikem pašniku. Na njem se je bohotil velik, košat hrast. Med vejami pa so otroci tistega dne zagledali lepo mlado Gospo, katera je v rokah držala rožni venec. Za tem so gospo videli še dvakrat. Naročila jim je, naj se tod sezida svetišče, v katerem bodo ljudje prejemali številne milosti. Povedala pa je tudi, da bo iz hrastovih korenin kmalu začel izvirati zdravilni studenec. Oblast otrokom ni verjela, vse dokler se na tem mestu pod hrastovimi vejami ni prikazal čisti studenec. Za izsušeno fatimsko planoto je bilo to precej nenavadno. Tako so se začela romanja v Fatimo, kjer so kasneje zgradili veličastne verske objekte.

Zgodovinska mesta

Portugalska je izrazito kmečka dežela, še vedno močno povezana z zemljo. Na drugi strani pa so tu prav posebna mesta. Stara mesta, ki nosijo pečat zgodovine, so na gosto poseljena, največ jih je vzdolž Portugalske obale. Vsako mesto diha s svojim utripom, vsako mestece skriva svoje čare, ki prevzamejo vsakega obiskovalca. Pogosto se da v mestih naleteti tudi na ostanke iz rimskega obdobja in nekateri so presenetljivo dobro ohranjeni.

Izpostaviti je potrebno za Portugalce skoraj najpomembnejše mesto Coimbra, katero je bilo prvo mesto na Portugalskem, v katerem so se lahko Portugalci šolali na univerzi in je do danes največje univerzitetno središče te dežele. Vsekakor je to mesto potrebno doživeti peš. Ob raziskovanju ozkih, zavitih in izjemno strmih uličic se ti vedno znova odpirajo novi pogledi, impozantne zgradbe, vse do vrha griča, kjer stoji univerza in kjer razgled nudi nagrado za napore vzpona. Od tu imate čudovit pogled na celo mesto z okolico.

Tudi glavno mesto, Lizbona, ima prav poseben čar. Zgodovina krepko zaznamovala to mesto, od koder so se na daljna potovanja odpravljali prvi raziskovalci. Eno izmed najtoplejših evropskih prestolnic so ustanovili Feničani ali Grki, znana pa je predvsem po svoji arhitekturi, saj se v stavbah prepletajo tako gotski, baročni, romanski kot tudi modernistični in postmodernistični elementi. Legenda pravi, da je tu prvič pristal Odisej, mitični Homerjev Uliks, vendar pa arheologi trdijo, da je bila Lizbona ustanovljena že 5000 let pr. n. št.

Portugalska mesta dobivajo novo podobo s sodobnimi urbanimi elementi, podobno kot druge zahodnoevropske prestolnice gostijo pomembne mednarodne kongrese, postajajo center znanstvene, poslovne in kulturne interakcije. Vseeno pa je sodobna portugalska družba usmerjena k novemu, saj večina mlajše in srednje generacije odlično obvlada angleščino, nekateri celo francoščino, tudi njihova računalniška pismenost je solidna kljub razmeroma zastarelemu šolskemu sistemu. Kljub vsem napredkom in sodobnemu razvoju pa v srcu Portugalcev še vedno živi del njihove ponosne zgodovine z otožnim fadom.

Atlantska obala

Dolga atlantska obala Portugalske, cvetoča pristanišča in velika pomorska tradicija so vzrok, da je tudi morje in pomorstvo že od nekdaj igralo pomembno vlogo v življenju Portugalcev. Pokrajina na severu je gorata s številnimi planotami in je ugodna predvsem za kmetijsko dejavnost, južni del pa je bolj raven, z bolj suhimi in toplejšimi razmerami. Obala je vdolž celotne dežele kamnita prepletajoča se z peskom.

Najbolj privlačne plaže za turiste pa se nahajajo na jugu v predelu Algarve.  Ko Portugalci, ki niso iz Algarva, pravijo, da Algarve ni Portugalska, imajo v mislih več dejavnikov, zaradi katerih se ta provinca loči od preostale države. Bistveno razliko ustvarja močan mavrski vpliv na kulturo Algarva, ki se kaže tako v arhitekturi, prehrani, poimenovanju krajev in besedah v lokalnih narečjih, kakor celo v fiziognomiji nekaterih prebivalcev te pokrajine. Druga pomembna razlika pa je podnebje, ki je v Algarvu sredozemsko.

Za mnoge prebivalce srednje Evrope je Portugalska skoraj tako odmaknjena kot dežela onkraj Atlantika. To je seveda predsodek, saj ta dežela na skrajnem zahodu celine v resnici sploh ni tako daleč. Razen glavnih turističnih točk je dežela relativno malo obiskana, kar pa pomeni, da imajo popotniki na voljo neomejene možnosti za odkrivanje lepot dežele in njenih ljudi.