|
 "Čaki, ka ž' morm narest v plazu?" Mislim, da to misel v zmedi izrečem celo na glas. Ne dobim odgovora. Plavaj, aja ne, a ni to že zastarela metoda? Cepin! Zapiči cepin! Močno! Eh, preveč si švoh! Strašni vzkliki okoli mene. Hitrost postaja vedno hitrejša. Drvim skupaj z vejami. Skupaj s kamenjem. Skupaj s kolegi, prijatelji.
Ja, smo nadebudni tečajniki. Skupaj smo na prvi turi v okviru alpinistične šole. Skupaj se smejemo in premagujemo zasopihanost na strmi poti navzgor po snegu proti naši Uršlji. Skupaj si nekje na sredi poti prvič nadenemo dereze in primemo v roke cepin. Ponosni na svoj novi, bolj alpinistični, videz skupaj zagazimo v frišn sneg. Prekleta plastika pa dereze pa vse skup, si mislim, ko grizem kolena v hrib v slogu race. Stopajte čim bolj na široko, na »V« in s celim podplatom! Ej, pa sej zej sm pa cela parajt za koga bek sprajt! Ker ponavadi vedno veselo klatim z rokami okoli sebe, mi je zdaj, s cepinom v desni malce neprijetno ob misli, da bi pozabila na železo v roki in zaklatila po mojemu sosedu. Rit za ritjo, čelada za čelado, racamo v čudovitem zimskem dopoldnevu proti toplemu čajčku v koči.
Menjavamo se pri gazenju. Perc nas ves čas opazuje, če nam slučajno ne visi kaj iz rukzoka (rukzok je zato, da imaš stvari v njem in ne navešene zunaj njega). Naš vodja nas je že en dan prej strašil z izgonom iz zimskega raja, če bi zalotil koga, ki bi želel soustvarjati zunanjost rukzoka!
Enkrat sem že gazila v belino, ko pridem na vrsto za drugo švicanje, pa se mi odpne dereza. "Opala!" Zelo se zasekiram, ker se bom izognila temu nadvse prijetnemu gazenju in stopim iz vrste. Klemen izstopi z mano (odpravljanje tehničnih težav naj v mrazu prevzame moški del ekipe). Zdaj, namesto na čelu kolone, korakam na repu. "Maša, pridi naprej, boš gazla!" Ups, so me že pogruntali! "Okej, ni problema", se zaderem s karseda brezbrižnim glasom. "Počajte tam,da pridem do prvega!" "Sej je že vredo", se zareži Rok, "boš pa pol nazaj špuro vlekla!"
Pogledujem proti vrhu, križ se že vidi! Mhhm, voham čajček. Un ta planinski, ko je zmeram preveč cukran! V mislih že pregledujem zaloge hrane v rukzoku. Ni ga boljšega od malice v planini. O koma ž čakam na kočo!
Rdeča bunda na tleh. Nekdo iz začetka naše strnjene četice se valja po snegu proti meni. Aha, zdaj se bomo pa še malo učili kako se ustaviš s cepinom, če te SLUČAJNO zanese po pobočju navzdol. Šolska vaja, si mislim. Nekdo reče plaz. Aja, torej gre za prikaz reševanja iz plazu ? Hmm, zanimivo. Postojim na mestu, ker želim čimbolje opazovati »prikaz padca«.
 Nadebudni alpinisti pred nesrečo. Klemen, ki v tem trenutku ni več za mano, temveč na moji desni, me hitro potegne k sebi. Prepozno. Nič več mi ni jasno. Ali se premikam js al celo pobočje? "Šit! Pa ne no... Ne no... Prosim, nee..." slišim Klemnov glas. Nato še Ninin. Potem se je vse začelo dogajati hitro, prehitro. Menda, sem na začetku še uspela izdaviti vprašanje "Ka ž' morš nardit, če te zajame plaz?"
Čaki, a nam ni glih včeraj na predavanju Perc rekel, da se v plazu nobena teorija ne obnese?
Dereze, cepini, noge, roke, veje, kamni, pršič, vse kar frči okoli mene. Sneg vsepovsod. Najbolj me je strah, da bi ostala brez zraka. Sneg mi hoče zapolniti usta. Nič ne vidim. Samo strašni vzkliki. Groza. Dihaj! Suče, premetava me sem in tja. Cepina niti ne poskušam več zapikovati. Namesto tega ga še bolj čvrsto primem v roko, nočem izgubiti sopotnika. Nekako se mi zdi, da imam Klemna in Nino ves čas na moji levi. Nisem sama. To je glavno. Skupaj smo. Vsi. Tudi v slabem. V najhujšem. Slišim jih. Njihovi glasovi so pomešani z glasovi vsemogočne narave, ki nas zlobno, z nenormalno hitrostjo potiska proti dolini. Gora nas tokrat noče. Smo preveč ranili tvojo krhko belo odejo, ko smo z železnimi špici na čeveljcih želeli stopati po tvoji intimni, ne vsakomur dostopni strani ? S čim smo te razžalili gora?
Ne zavedam se več kaj se dogaja z mano. Prepustim se toku. Drugega mi ne preostane. Nekdo drug sedaj upravlja z mojim telesom. Se igra z njim. Kot lutke iz cunj, ali še bolje, iz papirja, nas zaluča čez skale na poti, ki smo jih malo prej tako ponosno preplezali. Letimo. Zdi se mi, da celo večnost. In potem, trd pristanek in topa bolečina, ki je niti ne utegnem registrirati, saj me gmota že tišči naprej. Kam naprej? Bo sploh kdaj konec? Se bom ustavila? Nimam več upanja. Pripravljena sem na to, da bo vsega konec, da ne bom ničesar več čutila. Da bo gora zmagala. Pravzaprav sem si tega želela. Da bi se končalo. Kakorkoli pač bi se.
Nina sedi v snegu. Z zadnjimi močmi grebem proti njej. Še vedno se premikam. Počasneje. Hoče me odnesti naprej od Nine. Ne, prosim, nočem sama naprej! Zgrabi me občutek tesnobe in brezupne panike, ko spet brezuspešno zapikujem cepin okoli sebe, da bi se ustavila. Naenkrat ugotovim, da se me je Nekdo naveličal in da se noče več igrati z mano. Naveličal se je svojih igračk in jih pustil razmetane po pobočju.
Več fotografij lahko najdete v Albumu.
Spomnim se Nininih zmedenih plavih oči, ki so topo zrle po pobočju navzdol. In Klemna, ki me objema. "A si vredo?" "Ja, živa sem." Čutim močno bolečino v desnem kolenu in kolku. Ne upam si ga premikati. Potem poskusim in ugotovim, da me sicer boli, ampak, da sem po nekem čudno srečnem naključju ostala nepolomljena. Medtem je nekje iz ozadja prihitel Rok. Njega in Martino je plaz izvrgel po prvih petdesetih metrih. Če smo dobro in če smo vsi zunaj, ga zanima.
Panično se začnemo dreti naokoli. Koliko nas je bilo? 12? 13? Lena, kje je Lena? "Leeeenaaa!" Aha, jo že opazimo dvajset metrov nižje. Martina, naša krhka deklica? Z Martino je vse ok, zatrdi Rok. Mooojcaaa? Andreej? Jaaaneeez? Poskušamo našteti vse, ko se oziramo po razdejanju. Vsi smo. Snega ni toliko, da bi lahko kdo ostal pod njim. Po riti se previdno spustim tri metre nižje h Kaji in Nastji. Tudi Dani se je ustavil v naši bližini. V bistvu se je Kaja ustavila na njemu. V zmedenosti se Dani premakne še par metrov niže.
Obstanemo pri Kaji in Nastji. Obe sta hudo poškodovani. Nastja takoj skorajda hladokrvno izjavi, da ima zlomljeno golenico, kasneje v bolnici ugotovijo, da si je močno poškodovala gleženj. Kaja ne more premikati svoje čudno zasukane noge. Rok sumi na zlom kolka, v resnici je šlo za zlom stegnenice. Hvala bogu za Roka, si mislim. Takoj prevzame nadzor nad nastalo situacijo.
113. "Rok Šisernikov pri telefonu. Zgodila se je nesreča. Na Uršlji gori nas je odnesel plaz. Vseh trinajst nas je plaz preživelo. Potrebujemo pomoč. Najmanj trije so poškodovani. Smo v severni steni v desnem žlebu, nekaj sto metrov višje od vstopa v žleb. Ja, teren je primeren za reševanje s helihopterjem."
In potem smo čakali. In čakali. In zmrzovali. In se stiskali drug k drugemu. Pravzaprav je bilo naslednjih nekaj ur hujših kot pa sam plaz. Vsaka minuta se mi je zdela kot večnost. Z Martino sva ostali pri Nastji in Kaji, ostali pa so odhiteli še do ostalih ponesrečencev, ki jih je plaz odvrgel nekaj metrov nižje. Skoraj vsi so bili huje poškodovani. Občutek nemoči, ko gledaš premočenega prijatelja, ki leži na mrzlem snegu, kako mu vsak še tako neznaten premik ali drezaj povzroči nepopisljivo bolečino, je nekaj najhujšega.
Prstov na nogah ali rokah že zdavnaj nisem več čutila ali migala z njimi, tresla sem se od mraza kot šiba na vodi, kar pa je bilo nič v primerjavi s tistimi, ki so poleg mraza morali prenašati še bolečine. Čaja v termovkah nam je hitro zmanjkalo. Objemali smo drug drugega in se poskušali greti s telesom.  Helikopter odhaja v dolino. Nisem mogla razumeti kje zavraga se toliko časa obira helikopter. Smo pa ja na Uršlji gori, ne pa v Himalaji! Na naši Uršlji, ki je, mislim, da nihče od nas še nekaj časa ne bo mogel videti, ne na Pečkovih slikah, ne tam na zahodu.
Sovražim čakanje. Martini predlagam igrico; države na A. Ustavi se pri Argentini. Vmes naglas sanjarim o prevročem poletnem dnevu na plaži, ko se vsi pritožujejo nad neznosno vročino, ko se prileže mrzli pir, skratka, ko ni mraza. Potem si poskušam čas krajšati s petjem. Velja omeniti, da moj glas ni ravno med prijetnejšimi ženskimi glasovi in da razen veselja do posluha nimam preveč smisla za petje. Pa sem vseeno pela. Kar mi je prišlo na pamet. Ker se bi mi drugač od nemega čakanja zmešalo. Bojda moj izbor pesmi ni bil ravno primeren v dani situaciji. Kaji še vedno po glavi odmeva Trzinka (naslednjič k obvezni opremi dodaj še radio).
Nekje od zgoraj zagledamo pojavo, ki se nam približuje (doktor Gorjanc, ki je tudi izkušen gorski reševalec, je bil slučajno tisti dan na Uršlji in med vračanjem je prejel klic, da se je v žlebu zgodila nesreča). Končno! Dohtar! In malo kasneje še zvok helikopterja ter prihod ostalih reševalcev. Takoj pričnejo z reševanjem poškodovancev. Še vedno se mi minute vlečejo kot zaklete. Zasmilim se enemu od reševalcev, ki mi posodi suhe rokavice in kapo. So kot angeli v rdeči opravi.
In pa helikopter. Eden samcat, ki si ga lahko privošči naša ljuba deželica za reševanje ponesrečencev. Seveda, glavno je, da imamo tanke. V hipu sem zasovražila to črno ptico, ki je vedno, ko se je vračala proti nam po naslednjega ponesrečenca, povzročila pravi snežni vihar. Že tako premraženi nismo imeli več energije, da bi kljubovali še temu.
Nikamor se nismo mogli skriti pred to črnjo pošastjo, ki je bila hkrati tudi naša prijateljica, ki je nosila moje prijatelje na toplo. Ko pride ptica že tretjič v mojo bližino, sem pripravljena na protinapad. Gledam kako se približuje, da bo pobrala Nastjo in ko je že čisto blizu zagrabim najbližjo vetrovko in z njo pokrijem naju s Kajo. Trdno, zbojim se, da morda celo pretrdo zagrabim Kajo okoli vratu, da nama najmanjši prš ne bi mogel do živega. Vmes kričim na ptico, naj že enkrat izgine. Močan veter nama skoraj uniči zavetje. Ne bom pozabila sočutnega pogleda enega izmed brkatih reševalcev, ki je videl najin boj s ptico in naju še on tesno objel ter nama s svojim telesom nudil zavetje.
Zlomi nog, gležnja, medenice, roke, dlani, čeljusti, reber, izguba zob, pretres možganov, praske, ureznine, odrgnine in podpludbe po celem telesu. But we are still alive. Mi. Kaja, Nastja, Mojca, Andrej, Dani, Janez, Nina, Klemen, Martina, Rok, Peter,Lena, Maša. Srečna Trinajstica.
Skupaj smo nepremagljivi! Več fotografij lahko najdete v Albumu.
Pred natanko šestimi meseci, 15. Decembra 2007, se nam je Narava pokazala v vsej svoji mogočnost in priznati smo morali poraz. Priznati, krhkost in minljivost našega bivanja.
Ne vem, komu "tam zgoraj" se moramo zahvaliti za to srečo v nesreči. Gotovo, pa danes moji prijatelji ne bi tako hitro okrevali, če ne bi bili takrat deležni nesebične pomoči gorskih reševalcev, ki marsikateremu izmed nas niso nudili le ustrezne prve pomoči , temveč predvsem spodbudne besede, poglede in dotike, ki so izžarevali človeško toplino.
V imenu vseh nas, nadebudnih in nepremagljivih tečajnikov, se Vam, dragi reševalci, iz srca zahvaljujem za vse kar ste tisto neprijazno soboto storili za nas. Tisočkrat hvala!
Prijateljem, s katerimi si delim ta "drug"« rojstni dan, pa želim čim hitrejše okrevanje, da se bo čez pol leta, na praznovanju našega praznika, plesalo po mizah in stolih tako, kot se za tečajnike našega kova spodobi!
|
Kšajtni 
