|
|
|
Potopis: Uršlja Gora ali kako preživeti v plazu? - Stran 2 |
 |
 |
 |
|
Prispeval Maša Čas, Foto: Rok Šisernik
|
|
Nedelja, 15 Junij 2008 00:00 |
|
Stran 2 od 3 Spomnim se Nininih zmedenih plavih oči, ki so topo zrle po pobočju navzdol. In Klemna, ki me objema. "A si vredo?" "Ja, živa sem." Čutim močno bolečino v desnem kolenu in kolku. Ne upam si ga premikati. Potem poskusim in ugotovim, da me sicer boli, ampak, da sem po nekem čudno srečnem naključju ostala nepolomljena. Medtem je nekje iz ozadja prihitel Rok. Njega in Martino je plaz izvrgel po prvih petdesetih metrih. Če smo dobro in če smo vsi zunaj, ga zanima.
Panično se začnemo dreti naokoli. Koliko nas je bilo? 12? 13? Lena, kje je Lena? "Leeeenaaa!" Aha, jo že opazimo dvajset metrov nižje. Martina, naša krhka deklica? Z Martino je vse ok, zatrdi Rok. Mooojcaaa? Andreej? Jaaaneeez? Poskušamo našteti vse, ko se oziramo po razdejanju. Vsi smo. Snega ni toliko, da bi lahko kdo ostal pod njim. Po riti se previdno spustim tri metre nižje h Kaji in Nastji. Tudi Dani se je ustavil v naši bližini. V bistvu se je Kaja ustavila na njemu. V zmedenosti se Dani premakne še par metrov niže.
Obstanemo pri Kaji in Nastji. Obe sta hudo poškodovani. Nastja takoj skorajda hladokrvno izjavi, da ima zlomljeno golenico, kasneje v bolnici ugotovijo, da si je močno poškodovala gleženj. Kaja ne more premikati svoje čudno zasukane noge. Rok sumi na zlom kolka, v resnici je šlo za zlom stegnenice. Hvala bogu za Roka, si mislim. Takoj prevzame nadzor nad nastalo situacijo.
113. "Rok Šisernikov pri telefonu. Zgodila se je nesreča. Na Uršlji gori nas je odnesel plaz. Vseh trinajst nas je plaz preživelo. Potrebujemo pomoč. Najmanj trije so poškodovani. Smo v severni steni v desnem žlebu, nekaj sto metrov višje od vstopa v žleb. Ja, teren je primeren za reševanje s helihopterjem."
In potem smo čakali. In čakali. In zmrzovali. In se stiskali drug k drugemu. Pravzaprav je bilo naslednjih nekaj ur hujših kot pa sam plaz. Vsaka minuta se mi je zdela kot večnost. Z Martino sva ostali pri Nastji in Kaji, ostali pa so odhiteli še do ostalih ponesrečencev, ki jih je plaz odvrgel nekaj metrov nižje. Skoraj vsi so bili huje poškodovani. Občutek nemoči, ko gledaš premočenega prijatelja, ki leži na mrzlem snegu, kako mu vsak še tako neznaten premik ali drezaj povzroči nepopisljivo bolečino, je nekaj najhujšega.
Prstov na nogah ali rokah že zdavnaj nisem več čutila ali migala z njimi, tresla sem se od mraza kot šiba na vodi, kar pa je bilo nič v primerjavi s tistimi, ki so poleg mraza morali prenašati še bolečine. Čaja v termovkah nam je hitro zmanjkalo. Objemali smo drug drugega in se poskušali greti s telesom.  Helikopter odhaja v dolino. Nisem mogla razumeti kje zavraga se toliko časa obira helikopter. Smo pa ja na Uršlji gori, ne pa v Himalaji! Na naši Uršlji, ki je, mislim, da nihče od nas še nekaj časa ne bo mogel videti, ne na Pečkovih slikah, ne tam na zahodu.
Sovražim čakanje. Martini predlagam igrico; države na A. Ustavi se pri Argentini. Vmes naglas sanjarim o prevročem poletnem dnevu na plaži, ko se vsi pritožujejo nad neznosno vročino, ko se prileže mrzli pir, skratka, ko ni mraza. Potem si poskušam čas krajšati s petjem. Velja omeniti, da moj glas ni ravno med prijetnejšimi ženskimi glasovi in da razen veselja do posluha nimam preveč smisla za petje. Pa sem vseeno pela. Kar mi je prišlo na pamet. Ker se bi mi drugač od nemega čakanja zmešalo. Bojda moj izbor pesmi ni bil ravno primeren v dani situaciji. Kaji še vedno po glavi odmeva Trzinka (naslednjič k obvezni opremi dodaj še radio).
Nekje od zgoraj zagledamo pojavo, ki se nam približuje (doktor Gorjanc, ki je tudi izkušen gorski reševalec, je bil slučajno tisti dan na Uršlji in med vračanjem je prejel klic, da se je v žlebu zgodila nesreča). Končno! Dohtar! In malo kasneje še zvok helikopterja ter prihod ostalih reševalcev. Takoj pričnejo z reševanjem poškodovancev. Še vedno se mi minute vlečejo kot zaklete. Zasmilim se enemu od reševalcev, ki mi posodi suhe rokavice in kapo. So kot angeli v rdeči opravi.
In pa helikopter. Eden samcat, ki si ga lahko privošči naša ljuba deželica za reševanje ponesrečencev. Seveda, glavno je, da imamo tanke. V hipu sem zasovražila to črno ptico, ki je vedno, ko se je vračala proti nam po naslednjega ponesrečenca, povzročila pravi snežni vihar. Že tako premraženi nismo imeli več energije, da bi kljubovali še temu.
Nikamor se nismo mogli skriti pred to črnjo pošastjo, ki je bila hkrati tudi naša prijateljica, ki je nosila moje prijatelje na toplo. Ko pride ptica že tretjič v mojo bližino, sem pripravljena na protinapad. Gledam kako se približuje, da bo pobrala Nastjo in ko je že čisto blizu zagrabim najbližjo vetrovko in z njo pokrijem naju s Kajo. Trdno, zbojim se, da morda celo pretrdo zagrabim Kajo okoli vratu, da nama najmanjši prš ne bi mogel do živega. Vmes kričim na ptico, naj že enkrat izgine. Močan veter nama skoraj uniči zavetje. Ne bom pozabila sočutnega pogleda enega izmed brkatih reševalcev, ki je videl najin boj s ptico in naju še on tesno objel ter nama s svojim telesom nudil zavetje.
Zlomi nog, gležnja, medenice, roke, dlani, čeljusti, reber, izguba zob, pretres možganov, praske, ureznine, odrgnine in podpludbe po celem telesu. But we are still alive. Mi. Kaja, Nastja, Mojca, Andrej, Dani, Janez, Nina, Klemen, Martina, Rok, Peter,Lena, Maša. Srečna Trinajstica.
Skupaj smo nepremagljivi! Več fotografij lahko najdete v Albumu.
|
|
Naključno iz Kšajtnih
Whitesnake - Good To Be Bad (2008)
Rubrika: Muzika
Whitesnake so letos aprila po desetih letih izdali nov studijski izdelek z naslovom Good to be bad. Na zgoščenki najdemo pričakovano...
|
Sven Lindqvist - Terra Nullius (2008)
Rubrika: Knjiga
Terra nullius oziroma nikogaršnja zemlja je knjiga, ki bi jo po strogih regeljcih le težko označili za potopis. A je prav...
|
Odsotnost
Rubrika: Leposlovne objave
Malevičev Črni kvadrat
me izziva k razmisleku o uganki Objekta,
ki je razprostrta čez celotno 20. stoletje.
Želim si razumeti vzgib, ki pogosto povzroči...
|
|
Kšajtni 
