|
|
|
Fotozgodba: Od Vardarja do Triglava - tretji del - Stran 2 |
 |
 |
 |
|
Prispeval J.V., M.G., A.G., A.Ž., M.J., T.L.
|
|
Petek, 23 Januar 2009 00:00 |
|
Stran 2 od 2 
Demonstracije proti aretaciji haaškega obtoženca Radovana Karadžića in proti "diktaturi" srbskega predsednika Borisa Tadića. Čeprav so se glavne in nasilnejše demonstracije dogajale en dan pred našim prihodom v Beograd, je bil Trg republike še vedno poln protestnikov,ulice pa polne plakatov s sliko Karadžića, pod katero je pisalo "SRBIN". Enkratna priložnost prisostvovanja tako obširnemu, "vsesrbskemu" zborovanju, nas je tako pritegnila, da smo jo hoteli ovekovečiti s sliko in filmom, pa so nam protestniki s svojimi pogledi in taktičnimi premiki dali vedeti, da to ni mesto za nas in naj se raje hitro poberemo. Seveda smo jim z veliko vnemo in veseljem tudi ugodili. 
Karađorđe Petrović in Hram Sv. Save v Beogradu. Karađorđe (zaradi nagle jeze in temne polti je dobil vzdevek "Črni Ðorđe", črn po turško je "kara", od tu tudi Karađorđe) je bil voditelj in pobudnik prvega upora proti Otomanskemu cesarstvu, ki je še v zacetku 19. stoletja držalo oblast nad Balkanom. Po uspeli vstaji je v Beogradu ustanovil tudi novo vlado. V ozadju stoji Hram Sv. Save, največje ortodoksne cerkve na svetu. Sin ustanovitelja in vladarja srbske srednjeveške države in brat prvega srbskega kralja je bil prvi srbski nadškof in najpomembnejši svetnik srbske ortodoksne cerkve. Hram Sv. Save stoji na mestu, kjer so bili sežgani njegovi posmrtni ostanki. Cerkev s prekinitvami gradijo že vse od leta 1939 in še dandanes ni končana je pa odprta.
Med sprehodi po Beogradu smo naleteli tudi na ostanke NATO-vega bombardiranja ZRJ leta 1999. Po skoraj 10-ih letih bi pričakovali, da ruševin v taki metropoli, kot je Beograd, ne bo več, vendar kljub temu ostajajo, kot neka nema priča neki vojni, ki se je v dušo srbskega naroda zarezala kot le še ena od mnogih potrditev prepričanja o osamljenosti Srbije v boju proti celemu svetu. Na sliki vidimo zgradbo tedanjega obrambnega ministrstva oz. Generalštaba Vojske Jugoslavije.
 Obzidje petrovaradinske trdnjave, ki kraljuje nad Novim Sadom. V preteklosti je nadzorovala prehod po reki Donavi in ji zaradi tega pravijo tudi Gibraltar Donave. Danes pa je to pomemben muzej, arheološko najdišce, prizorišce EXIT festivala in naše zelo napete fuzbal tekme. Trdnjava v današnji obliki je nastala konec 17. stoletja. Da ima trdnjava res izredno strateško lego, priča njena zgodovina. V 19. in 20. stoletju se je pod vodstvom Dragoša Djeloševića začelo rušenje tovrstnih trdnjav, saj so izgubile svojo vojaško vrednost. Ko je prišla na vrsto petrovaradinska trdnjava, pa se mu je zazdela preprosto prelepa, da bi jo doletela enaka usoda in se je, ironično, trdnjava ohranila ravno po zaslugi človeka, odgovornega za njeno rušenje.
 Vsaka pot je psihično in fizično precej zahtevna. Po tednih na cesti, ko ne veš, kje boš spal naslednji večer ali jedel naslednji obrok, je
družba in prostor pri tapravih ljudeh vredna teže v zlatu vsaj največjega med nami. Po prvem večeru smo sklenili, da Radiši ne smemo pustiti, da ubije tistega jagenjčka za nas, da bo še več kot dovolj časa za metanje granat in da moramo ta obisk vsekakor še "produžiti" za nekaj dni. Pa vendar smo še zadnjič okupirali njihov vrt s svojimi spalkami, naslednji dan pa krenili proti Guči. Troha, pravi moški, je še celo naprosil od gazdarice nekaj rož in recept za bananino torto (ki je bila res fina).
Vec fotografij lahko najdete v Albumu.
|
|
|
Kšajtni 
