Na Forumu so poved'li
"kura ej! prašičja gripa v moji bajti!oziroma zej čakamo na simptome... tk da pohod po koroški se je očitno ž pričel!" šajša is back se je tudi ustrašila letošnje "epidemije" gripe.
|
|
Igor Ranc
|
|
Ponedeljek, 20. oktober 2008 00:00 |
|
Da, vzrok za pot v Teplice leži v nogometu. Ne glede na to, da je Slovenija proti Češki izgubila mi za prevoženih slabih 1400 km ni niti malo žal. Najverjetneje ni žal nobenemu od približno tristotih slovenskih navijačev. Nekateri smo videli skoraj vse – Panterje, rotvajlerja v lokalu, vlom v avto, prostitutke ob cesti, poceni pivo in spremenljivo vreme. Nekateri so videli bore malo – neki navijač je vso tekmo spal, spet drugi so bili blizusmrtno alkoholizirani.
Garmin. Čudo tehnike, ki ti olajša marsikatero pot. Ali pa tudi ne. Velikokrat preseneti s svojim usmeritvami, predvsem v smislu, da te pelje naravnost, medtem ko ti obcestna tabla pravi, da pelji desno. Tukaj gre za borbo satelit vs. zdrav razum. Na poti v Teplice sva do Prage zaupala satelitu, kasneje pa bolj zdravemu razumu. V Pragi sva se namreč po navodilih ženskega glasu znašla v centru in se kljub vztrajnemu »preračunavanju« sodobne tehnike komajda rešila iz primeža praških tlakovcev in dvopasovnic. Recept je sledeč: blizu večjih mest sledi tablam, sicer upoštevaj Garmina. Odgovornosti ne prevzemamo.
Prvi resnejši postanek na poti do Teplic so bile Češke Budojovice, ki so prvo večje mesto na poti do Prage (preko Linza). Mesto je zelo prijetno, s parkiranjem ni težav, parkirna ura je smešno poceni. Gre za domovino znamenitega Češkega Budvarja oziroma Budweiserja, česar pa v samem mestu ni opaziti. Arhitektura je na odličnem nivoju in po dvournem postanku v Budejovicah sklepam, da Čehu, ki je doma v Budejovicah, ne gre slabo. Vredno obiska.
Ne, to ni hiša strahov podnevi ampak naš hotel – Greenhouse v Teplicah. Od stadiona je bila ta vila oddaljena borih 150 metrov, hkrati pa kakšnih 5 minut od centra mesta. Sprva smo prek spleta »rezervirali« drug hotel, vendar je izvidniški avto ob 20.00 ugotovil, da nas lastnik prvega hotela ni obvestil, da je polno zaseden. K sreči nama je šel na roko ter »našel« Zeleno hišo, katere lastnik naju je v treh minutah prišel iskat pred prvi hotel. S tem so bile drugemu avtu, ki se je pridružil na dan tekme, prihranjene velike muke iskanja hotela tik pred tekmo.
Ta oseba na desni je ena izmed štirih, ki so v Teplice prišle dan za nama. Ujeli smo ga pri malici. Pri tem ne bomo zamudili priložnosti, da vas informiramo glede cen. Dvoposteljna soba z zajtrkom je stala 17,5€ na osebo, pri čemer je potrebno povedati, da je bil hotel na zelo zadovoljivi ravni. Večer prej sva se v gostilni, kjer je kraljeval rotvajler Alex, odžejala z ducat pivi in dvema žganima pijačama, za kar sva plačala slabih trinajst evrov. Pa ne po osebi, vse skupaj.
Utrujeni popotnik lahko v centru lepo urejenih Teplic brez slabe vesti počije na kateri od klopi.
Popotnik željan pohajkovanja ali morebiti celo teka se lahko »izgubi« v naravnost ogromnem in izredno lepo urejenem parku z dvema jezeroma. Na fotografiji je viden neki Čeh, ki je v manjšem jezeru z otočkom samo s pod-metalko lovil ribe, pri čemer so se mu čudile male Čehinje in mali Čehi. Teplice so sicer zdraviliško mesto, po črkah promocijske zloženke gre za »Little Paris«. Okej, Teplice niso ravno mini Pariz, so pa gotovo mesto v katerem se je vredno ustaviti, če boste kje v bližini. Za ilustracijo - Dresden je od Teplic oddaljen približno 60 km. S tem seveda predpostavljam, da je Dresden vreden ogleda, kar pa ni nujno.
Ker smo prišli na tekmo, je bilo potrebno preveriti tudi, kako je pripravljen teren na glavnem stadionu. Po oceni poznavalca na fotografiji je bil teren mehak. K sreči s sabo nisem imel žoge, zato se mreža ni tresla. Zelo lep objekt, kakršnega pa v Sloveniji ne bi potrebovali, saj ima kapaciteto preko 18.000 gledalcev. Zaradi pomanjkanja financ je ena tribuna skoraj na nivoju tribune štadiona NK Peca.
Ker se zaveda, da je center Teplic vreden ogleda, se je na kratkem pogovoru in fotografiranju z navijači pomudil tudi bivši slovenski selektor, Bojan Prašnikar. Očitno je pri navijačih zelo priljubljen, saj se je večina želela z njim fotografirati, mnogi pa so vzklikali tudi »Bojan, Bojan«. Mi smo ga ujeli ob poslavljanju od nekega navijača, s katerim je najverjetneje opravil krajšo konzultacijo glede slovenske reprezentance in nemške Bundeslige.
Po fotografiranju z Bojanom se je večina navijačev posvetila petju in popivanju, ob glavni avtobusni postaji v centru Teplic so razvili transparente in bili v obče glavna atrakcija. Žalostijo edinole izredno krvave in steklene oči nekaterih, ki so tekmo v Teplicah izkoristili za prekomerno popivanje in skušali na Češkem pričarati Planico.
Pred tekmo so 15.220 gledalcev na stadionu zabavale navijačice, ki pa jih skoraj nihče ni gledal. Niti navijač na fotografiji ne – fotografija je le plod slučaja. Omembe vrednih je pet starejših navijačev, ki so stali neposredno za nami, ter drug drugega klicali Panter. »Pantr, dej ne govor anglešk k te nuben ne zastop.«, »Pantr, dej fajr.«, »Pa dej Pantr, umir se.«
Da. Ljubljančanu, ki je bil ravno tako gost Zelene hiše, so vlomili v avto. In sicer v večeru po tekmi. Oba naša avta sta imela veliko srečo, saj sta bila dejansko bolj dostopna v ograjenem parkirišču pred hotelom (golf v ozadju in passat levo, ki se ga ne vidi). Bojda imajo Teplice v zadnjem času manjše težave s kriminalom, česar pa ni čutiti.
Dan po tekmi je sledil povratek proti Sloveniji z enodnevnim postankom v Pragi, ki je od Teplic oddaljena dobrih 70 kilometrov. Tokrat se je Garmin zelo izkazal, saj nas je pri težavah s parkirišči dobro usmerjal. Priporočam ograjeno parkirišče na končni postaji metroja B (Černy most). V Pragi je prvi dan scalo, zato smo se držali bolj gostiln, drugi dan pa sva se pred odhodom domov sprehodila med turisti, ki jih ne manjka. Cene so za glavno mesto zelo zmerne – hostel za šest oseb slabih 7€ po osebi, pivo pa izven strogega centra 0,80€ in manj. Na fotografiji ena izmed najbolj priljubljenih točk za fotografiranje na Karlovem mostu.
 Zanimiv prizor, za katerega ste zavoljo fotografa sopotnika malček prikrajšana, so prostitutke v bližini češko-avstrijske meje. Enostavno stojijo ob magistralni cesti in čakajo, da jih kdo pobere. Da ne boste mislili, da čakajo dolgo. Na poti v obe smeri sva na lastne oči videla avte, ki sredi belega dne ustavljajo. Mogoče samo za pogovor.
|
|
|
Kšajtni 
