|
 »Brooklynske norosti bodo na globok austrovski način očarale bralce. Knjiga o človeških norostih in modrostih je vedra oda veličini in skrivnosti življenja navadnih ljudi. Kaj pa je sploh navadno, preprosto in sleherno?« (zapis na zadnji strani knjige)
S polno mero entuziazma sem se lotila branja te knjige in z obračanjem strani pričakovala nekaj, kar me bo k branju tako pritegnilo, da je ne bom mogla odložiti. Stran za stranjo sem se prepričevala, da se bo to šele zgodilo, da napetost in zgodba prihajata, da … se bo zgodilo nekaj pričakovano nepričakovanega. V to bralno nestrpnost me je zavedel tudi sam naslov, saj sem nekako (seveda napačno) predvidevala, da bo šlo za zgodbo o nespametnih in neumnih dejanjih, za vsakdanje norčije …, a temu ni bilo tako. Področje, na katerega delo uvrščajo založbe, je »življenjski roman«.
Za Paula Austerja (rojen 1947), pisca knjige, ki živi v Brooklynu, lahko na zadnji strani preberemo: »(…) eden najvplivnejših in najtenkočutnejših sodobnih avtorjev. Njegova dela Newyorška trilogija, Orakeljska noč in Leviatan so sopomenke za sodobni urbani roman.« Če pobrskamo po podatkih na internetu, lahko na Wikipediji zasledimo, da sta najmočnejša Austerjeva elementa v pisanju Lacanova psihoanaliza in ameriški transcendentalizem iz začetka 19. stoletja. Piše o naključjih, občutku neizbežne nesreče, izgubi zmožnosti razumevanja, opisuje vsakdanje življenje, govori o neuspehu, odsotnosti očeta … Vse našteto najdemo tudi v Brookynskih norostih.
Knjiga je bila izdana pri založbi VALE-NOVAK
Glavni akter zgodbe je šestdesetletni upokojeni zavarovalniški agent Nathan Glass, ločenec in nerazumevajoči oče, ki se preseli v Brooklyn. Tam si želi predvsem miru, tišine, anonimnosti in mirnega odhoda v onostranstvo (išče namreč spokojen kotiček na Zemlji, kjer bi lahko v miru umrl, saj je hudo bolan). Sprejme odločitev, da bo v času, ki mu je preostal za življenje, pisal knjigo o človeških norostih. V njej je želel zapisati vse pripetljaje, kočljive situacije, ki so se mu kadar koli zgodile, zgodbe in napake o/v življenju, anekdote in podobno. A v tem kraju ne najde, kar je sprva iskal. Pravzaprav tam sreča še druge ljudi, ki posežejo v njegovo življenje in ga začno tudi krojiti. Najprej naleti na svojega nečaka Toma, ki se mu je napovedovala bleščeča akademska pot in kariera, a se to ni zgodilo. Ta dela kot pomočnik pri gejevskem knjigarnarju, za katerega se kasneje izkaže, da ljubi izzive, sploh tiste, ki posežejo na področje nedovoljenega – kazniva dejanja. V zgodbo se vključijo še Harry (lastnik knjigarne), Rufus (delavec v knjigarni), Rachel (Nathanova hčerka), Marina (natakarica), Nancy (izdelovalka nakita), Lucy (hčerka Tomove sestre, stara devet let in pol), Aurora (mati Lucy), Honey in drugi. Nastajajoča Nathanova knjiga tako namesto prvotnega naslova Smrt v Brooklynu dobi novega – Brooklynske norosti.
Zgodba je napisana tako, da je avtor (Paul Auster) tisti, ki ve vse o vsem. »Kakih petnajst strani že samo čvekam, a do zdaj je bil moj edini cilj, da se predstavim bralcu in pripravim prizorišče za zgodbo, ki jo nameravam povedati. Osrednji lik te zgodbe nisem jaz. Čas, da nosi naslov Junaka te knjige, pripada mojemu nečaku Tomu Woodu, edinemu sinu moje pokojne sestre June.« (stran 15) Pa je to res? Zame je bil dosti močnejši in karakterno bolje zasnovan lik v celotni zgodbi Nathan Glass, kakor je tudi zapisano na hrbtni strani knjige (tukaj se torej pojavi protislovje – pisec trdi, da je glavni akter Tom, ocenjevalci knjige, da je Nathan). Zanimivo je (meni osebno zelo moteče), kako pisec na več mestih zapiše npr. »o tem bom pisal kasneje, to se bo zgodilo čez nekaj časa, pojdimo po vrsti«. Bralec ne more preskakovati besedila in zgodbe (če knjigo bere stran za stranjo), zato ne vem, če je potrebno to posebej poudarjati, saj to le zmoti in dodatno oteži branje, spomni te na branje filmskega scenarija.
Napisana zgodba ni zapletena, prikazuje življenjske usode posameznih oseb, ki v življenju pravzaprav ne počnejo ničesar neobičajnega. Lahko bi rekli, da gre za opazovanje in prikaz ljudi okoli Nathana Glassa, za njegovo in za njihove življenjske zgodbe, za pripetljaje, ki sem jim dogajajo. Skratka – za popolnoma vsakdanje stvari. Vsekakor sem pred branjem pričakovala dosti več, četudi sem vedela, da gre za življenjski roman. Najdemo tudi nekaj pravopisnih napak (predvsem vejice). Zanimiv je bil dialog, v katerem se Nathan pogovarja z delavcem v mehanični delavnici (na poti se jim je pokvaril avto, ker je Lucy v tank zlila ogromno koka kole) in ki se dotika našega geografskega prostora. Odlomek se glasi takole: »´Saj se sliši, kot bi živeli v Jugoslaviji.´ [Nathan] ´Ja, vem, kaj hočete reči. Vsak kreten brani svoj košček zemlje in gorje tujcu, ki ni pripadnik njegovega plemena.´ [Al junior, delavec v delavnici]« (stran 155)
Zgodba se konča v Carrollovi ulici, ura je osem, datum je 11. september 2001, in sicer samo 46 minut pred tistim, ko je prvo letalo treščilo v severni stolp svetovnega trgovskega centra (vsevedni pripovedovalec seveda ve, da se je to zgodilo), in Nathan je srečen. Sreča je tudi tisto, kar je na začetku zgodbe iskal oziroma pogrešal v svojem življenju.
Brooklynske norosti me niso očarale, mi niso pripovedovale o človeških norostih in modrostih, niso vedra oda veličini in skrivnostnosti življenja navadnih ljudi, temveč so zgolj življenjski roman, ki ga boste lahko prebrali, če se boste branja lotili s polno mero entuziazma.
OCENA: 4/10
|
