Spet je leto naokoli in že je tukaj Črna nedelja. Vsi ljubitelji druženja na prostem in obiskovanja raznih stojnic dobro veste, kaj to pomeni – sejem na Ravnah na Koroškem. Tako je tudi letos pod organizacijo Turističnega društva Ravne na Koroškem prostor med Koroško osrednjo knjižnico dr. Franca Sušnika in letnim bazenom zavzela množica ponudnikov najrazličnejših izdelkov.

Kot ponavadi so največ stojnic zavzeli prodajalci suhe robe, tako smo lahko obiskovalci sejma izbirali med množico najrazličnejših košar (zraven so ponujali še izvezene prtičke – Velika noč se hitro bliža), metel (pri čemer, odkar nimamo več tolarjev, vedno znova pogrešim znamenite besede: »Tri metle za jurja!«), videli pa smo tudi lesene peteline, kuhle, lesene sedežne garniture in vse ostalo, kar pač pritiče izrazu suha roba. Poleg suhe robe smo lahko videli tudi bogato ponudbo suhega sadja, balonov, mesa, oblačil in »usnjenih« izdelkov. Opazila pa sem, da je bila ponudba cokel veliko manjša – zato pa je bila toliko večja ponudba »Crocsov«, ki očitno uspešno nadomeščajo nekdaj najljubše domače obuvalo.

Ob tako sončnem dnevu sem sicer pričakovala kakšnega obiskovalca več (»gužva« je sicer bila, a nikakor ne takšna kot kakšno leto nazaj), ampak pri tem dopuščam možnost, da se je kasneje zbralo več ljudi, jaz sem se po sejemskem prizorišču namreč sprehodila ravno v času kosila (ob odhajanju sem tako že zaznala malce več prihodov). Opazila pa sem, da je med obiskovalci bilo ogromno Avstrijcev, tako je bila nemščina skoraj pogosteje slišana kot slovenščina. Tudi pogled po avtih, parkiranih v okolici sejmišča, je izdajal, da je zastopanost severnih sosedov velika.

Med mojim sprehodom med stojnicami sem tudi malce opazovala, kaj ljudje najpogosteje kupujejo. Tako sem ugotovila, da je na prvem mestu še vedno komplet treh metel (pa je za jurja ali ne), sledi sladkorna pena, otroci si pogosto zaželijo balone, kar nekaj ljudi pa se je odločilo za nakup košar, pri čemer so se predvsem ženske pogovarjale, da »za žegn je treba kupit korp, kaj drujga pa ne nucajo«.

Presenetilo me je tudi, da je bilo nekaj manj ponudnikov hrane in pijače. Tako sem zasledila le dva ponudnika, s po nekaj klopmi, ki pa so bile vse zasedene. Zanimivo pa je bilo videti, da je bil eden izmed teh ponudnikov iz sosednje Avstrije, tako da očitno iz tamkajšnjih krajev k nam ne zahajajo le obiskovalci.

Ko sem se torej sprehodila mimo kotičkov za druženje, je zadišalo po klobasah, slišal pa se je vesel smeh, saj se sokrajani najpogosteje družijo ravno na takšnih dogodkih. O tem priča tudi to, da se kar naprej zasliši veselje ob ponovnem snidenju: »lejga, tbe pa ž sto let nism vido« ali »što se pa srečamo, če že drgač ne« in podobno. Ob tem sem se znova prepričala, da se večina ljudi na sejem odpravi zato, da sreča stare znance, malo poklepeta ter morda kupi kakšno malenkost.

Današnji dan je bil zares zelo naklonjen sejmarjem, prav tako pa obiskovalcem, ki smo se nedvomno lahko naužili prvih precej vročih pomladanskih sončnih žarkov. Črna nedelja na Ravnah je tako še vedno vredna obiska, tudi če le zato, da malo poklepetamo z znanci.

Več fotografij lahko najdete v Albumu v prvi in drugi galeriji.