Bajta PR' NAS Osrednje novice Od kje so bunkerji? Rupnikova linija na Koroškem
Od kje so bunkerji? Rupnikova linija na Koroškem PDF natisni E-pošta
Prispeval Davo in Stanko Mihev   
Četrtek, 14 Oktober 2010 15:35

Ob vožnji po Mežiški dolini sem na pobočjih in zaraščenih kotanjah mnogokrat videl betonske bunkerje. Kam bi jih dal, nisem vedel, dokler se nisem poglobil v literaturo. Ugotovil sem, da gre za del t.i. Rupnikove obrambne linije in ne za nemški bunkerji, kakor so večinoma govorili.

Sistem utrdb, ki jih je v tridesetih letih 20. stoletja gradila starojugoslovanska vojska, se razprostira po celotnem ozemlju stare Jugoslavije. Najmočnejši del je bil zgrajen severovzhodno od Beograda in Zagreba proti vdorom Nemcev iz Romunije in Madžarske. V Sloveniji so močno utrdili zahodno mejo proti Italiji, Maribor so močno zaščitili proti Avstriji. Proti Dravogradu so ob desnem bregu reke Drave postavili niz posameznih manjših bunkerjev. Pri Dravogradu se odcepi veja posameznih bunkerjev v Mežiško dolino vse do Črne na Koroškem.

 Ravne - Čečovje
Ravne - Čečovje

Prvi so začeli mejo utrjevati Italijani. Ti so začeli postavljati utrjene kasarne že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Uradno pa se je začelo utrjevati januarja 1931, ko so začeli z izgradnjo večjega števila podzemnih in nadzemnih utrdb in kasarn. Na utrjevanje meje so pomislili tudi Jugoslovani. Prva pobuda se je pojavila leta 1926, vendar se vse do leta 1935 ni zgodilo nič posebnega.

Odlok za utrjevanje meje z Italijo je bil sprejet leta 1935 in pospešeno so se začela izvajati pripravljalna dela (trasiranje, načrti, odkup zemljišč, itd.), leta 1938 pa so pričeli z deli.

3. novembra 1938 je na čelo štaba za utrjevanje prišel jugoslovanski divizijski general Leon Rupnik (Lav). Za delovno silo so vpoklicali rezervne vojake, vendar so kmalu ugotovili, da jih je premalo, zato so delo omogočili tudi civilnemu prebivalstvu. Moški, ki so odhajali na celodnevno plačano delo na linijo, so v žargonu rekli, da gredo delat k Rupniku. Kasneje so zahodno obrambno linijo pogovorno poimenovali kar »Rupnikova linija«, ime je tudi na Koroškem ohranila do danes.

Ravne - Javornik
Ravne - Javornik

Rupnikova linija - Ravne, Dobrije
Ravne - Dobrije

Rupnikova linija
Mežica - Center

Celotna obrambna linija je bila razdeljena na pet sektorjev, s priključitvijo Avstrije k Nemčiji pa na šest. Sektorji niso bili označeni zaporedno, pač pa po pomembnosti.


  • Prvi sektor je bil zahodno od Ljubljane s sedežem na Vrhniki, branil pa naj bi smer Trst – Ljubljana,
  • Drugi sektor je segal od Sušaka s sedežem v Kamenjaku, ta naj bi preprečeval prodor sovražniku iz Reke proti Zagrebu in Dalmaciji,
  • Tretji sektor se je nahajal med Škofjo Loko, kjer je bil tudi sedež in Vrhniko. Zapiral naj bi pot do Ljubljane po Poljanski dolini ter greben med Poreznom in Blegošem na severu in Žirovskim vrhom na jugu,
  • Četrti sektor je zapiral Selško dolino, ter dostop po grebenu s Sorške planine do Ratitovca. Sedež sektorja je bil v Železnikih,
  • Peti sektor je imel sedež v Cerknici. Zapiral je dostop do Ljubljane čez Rakitno in koridor proti vzhodu preko Velikih Lašč,
  • Šesti sektor so ustanovili nekoliko kasneje, zajemal pa je območje med Mariborom in Črno na Koroškem. 

Rupnikova linija -Mežica
Mežica - Marholčeva rida

Rupnikova linija - Mežica
Mežica - Poljana

Rupnikova linija - Črna
Črna - Lampreče

Za gradnjo utrdb so bile sestavljene posebne gradbene ekipe, ki so leta 1935 štele okoli 15.000 ljudi razporejene v dvanajst oddelkov. Pet jih je delovalo ob italijanski meji, eden na avstrijski meji in šest na madžarski meji. Na začetku so oddelke sestavljali predvsem vojaki, ki so do leta 1937 gradili predvsem ceste in ostalo infrastrukturo.

Do leta 1939 se je število graditeljev povečalo na 40.000 graditi pa so začeli betonske bunkerje  in ostale utrjene položaje. Ob nemškem napadu na Poljsko 1. septembra 1939 je gradnjo prevzela vojska. Ta je vpoklicala veliko število rezervistov, ki jih je nato uporabila kot gradbene delavce. Gradnja utrdb je revnemu prebivalstvu okoliških krajev prinesla veliko možnosti za zaslužek. Nekateri domačini so našli delo na gradbišču, drugi pa pri oskrbovanju množice delavcev z hrano, pijačo in gradbenim materialom.

Po načrtih naj bi z gradnjo utrdb zaključili leta 1947. Zaradi pomanjkanja finančnih sredstev, začetka druge svetovne vojne in potrebe po utrditvi preostalih mej kraljevine so bili načrti leta 1940 močno skrčeni. Prvotni načrt se je zgledoval po francoskih in čeških utrdbah, ki so bile zasnovane iz manjših bunkerjih in večjih podzemnih utrdb, razporejenih v dve obrambni črti. Zaradi finančne stiske, pomanjkanja časa in nemške okupacije Češke od koder je bilo uvoženega veliko materiala za utrdbe, so načrte močno spremenili. Gradnjo velikih podzemnih utrdb so prekinili, osredotočili pa so se bolj na gradnjo manjših bunkerjev in utrdb.

Kljub temu do aprilske vojne veliko utrdb ni bilo dokončanih. Utrdbe nikoli niso služile svojemu namenu. V času italijanskega napada na Jugoslavijo, ki se je zgodil nekaj dni po nemškem, so bile utrdbe že zapuščene. Po vojni so Italijani mnoge utrdbe zaradi varnosti in pomanjkanja železa uničili. Utrdbe, ki so ostale na nemškem okupacijskem območju, pa so ostale bolj ali manj nedotaknjene in jih je možno videti še danes. Po drugi svetovni vojni so ostale utrdbe pozabljene, nekatere pa je začela uporabljati JLA.

Rupnikova linija - Črna
Črna - Žerjav

Rupnikova linija - Prevalje
Prevalje - Poljana

Prevalje - Sv. Barbara
Prevalje - Sv. Barbara


Rupnikova linija na Koroškem

Na Koroškem se je začela izgradnja obrambne linije po nemški priključitvi Avstrije, leta 1938, predvsem zaradi spremembe prioritet v utrjevanju jugoslovanskih meja. Leta 1939 je bila na podlagi ocen ogroženosti s strani Nemčije in Madžarske ustanovljena severna fronta. Zato je bil na novo ustanovljen že prej omenjeni 6. odsek za utrjevanje obrambne linije.

Gorski pas Kamniških in Savinjskih Alp je bil že sam po sebi dovolj zanesljiva ovira. Nepretrgana linija poljskih utrdb, okrepljena z malimi tipskimi bunkerji pa se je začela pri Črni na Koroškem in je potekala vzdolž reke Meže skozi mesto Ravne do sotočja Meže in Drave. Cestno povezavo skozi dolino Meže je branil težko utrjeni Dravograd. Od tod dalje je do Maribora linija potekala ob desnem bregu reke Drave.

Najbolj intenzivna gradnja je potekala med letoma 1939 in 1940, ter do napada Nemcev 6. aprila 1941.

Na Koroško so Nemci najmočnejše napadli v smeri Poljane pri Prevaljah in v Dravogradu. Srditi boji so bili po rušitvi mostu čez reko Dravo v Dravogradu. Tri dni so potrebovale nemške enote, da so preko improviziranega mostu prispeli na drug breg Drave. Jugoslovansko vojsko so prisilili k umiku in brez prevelikega truda potem zasedli celotno jugoslovansko ozemlje.

Zaradi slabe izurjenosti, oborožitve in izdajalcev v jugoslovanski vojski Rupnikova obrambna linija ni prišla do izraza v obrambi našega ozemlja.

Linija je ostala kot pomnik nekega krutega časa in zgodovinski spomenik, ki daje posameznikom veselje ob raziskovanju skritih in pozabljenih posameznih bunkerjev.

Rupnikova linija - Dravograd
Dravograd - Koroški selovec


Avtorja članka imata tudi posebno spletno stran s forumom, na kateri lahko preberete še bistveno več. Vabimo vas, da jo obiščete -> http://www.rupnikovalinija-koroska.tk


 

Najbolj brane osrednje novice

Bajtin referendum

Ste danes dobre volje?
 
Vse pravice pridržane Pravno obvestilo O Bajti in avtorjih Uredništvo Oglaševanje F.A.Q Vaše nastavitve zasebnosti