Veliko in prav nič – odvisno od tega, komu je (bilo) dopuščeno sanjati. Vizije razvoja mestne občine Slovenj Gradec, kakor je bilo slišati v ponedeljek na otvoritvi novega slovenjegraškega mladinskega kulturnega centra – MKC-ja ter mladinskega hostla ali kakor preberemo na tabli odličnosti »youth hostla  z najvišjo stopnjo kategorizacije«, namreč ciljajo visoko – tudi na področju, ki naj bi zadevalo mlade. Plod teh vizij in sanj, začinjenih z uspešno pridobljenimi evropskimi sredstvi, pa je tudi nova pridobitev za mlade na Ozarah, kjer naj bi nekoč zrastel celo študentski kampus (!).

Poslovno cono Ozare najlažje prepoznamo po neprivlačnih industrijskih halah, ki jih je tu kar nekaj – in tudi zadnja, zgrajena letos, se lepo zliva z okolico. Da pa ne gre za še en poslovni objekt, nas poduči skromni napis, ki pravi da je tu »doma« mladina. In čeprav me neprivlačna zunanjost te sive kocke z oranžnimi robovi gotovo ne bi prepričala, da bi pokukala vanjo, sem ji prav zaradi tiste oznake »mladinski« dala še eno priložnost – morda me bo pa notranjost presenetila, sem upala, ko sem se odpravila na otvoritev.

Pa sem se uštela, saj so se negativna presenečenja kar vrstila. Že po prvem hvalospevnem govoru enega od najbolj zaslužnih ugotovim, da otvoritev mladinskega (!) kulturnega centra in mladinskega (!) hostla sploh ni bila namenjena mladim, temveč različnim »zaslužnim«, tistim s samookronanim posluhom za mladino, kakor je bilo večkrat slišati. Aha, zato torej, nas je tukaj, generacijskih sotrpinov, le za prste na rokah, si mislim.

Kasneje izvem, da lahko otvoritev za mlade, takšno s koncertom kot se šika, pričakujemo nekoliko kasneje. Čeprav se tega dogodka iz srca veselim, pa me zmoti dejstvo, da MKC in hostel sploh potrebujeta dve otvoritvi – prvo takšno, spodobno, uradno, z govori in pohvalami tistih, z razumevanjem za mladino in drugo, takšno s koncertom in trumo mladih, željnih dobre glasbe, druženja in zanimivih vsebin.

Po moji logiki bi namreč občinski in državni funkcionarji najlepše in najbolj iskreno pokazali posluh za mladino, tako da bi organizacijo (in scenarij) uradne otvoritve prepustili nam, v kavbojkah in udobnih puloverjih, morda celo prisluhnili (pre)glasnemu muziciranju, popili kakšen pir ali dva in se ob tem skušali zadržati kakršnihkoli opazk ali komentarjev na temo »poglej jih, saj bodo že takoj vse uničili /.../ prav res ne začnejo nič ceniti«.

Seveda pa bi bilo takšno »skupno« otvoritev težko pričakovati ob dejstvu, da smo bili ne samo mladi občani mestne občine Slovenj Gradec nasploh, temveč tudi sama programska ekipa MKC-ja, torej zaposleni (in navsezadnje tudi izbrani) s strani občine oziroma javnega Zavoda Vetrnica, izključeni že iz samega snovanja in načrtovanja izgradnje novega mladinskega centra in hostla. Očitno imajo določene osebe v naši občini tako velik posluh za mlade, da nas ne potrebujejo niti poslušati, saj sami najbolje vedo kaj je dobro za nas!

In tako smo dobili, v zameno za 1,88 milijonov evrov (od tega je 800.000 evrov evropskih sredstev, ostalo pa je prispevala občina), kar 1640 kvadratnih metrov veliko, sivooranžno halo, s higiensko belimi stenami, lamelnimi zavesami v sobah (ja, prav takšnimi kot jih morda imate v pisarnah), z nekaj živo zelenimi in oranžnimi stolmi (za razigrano mladino, ki ima rada žive barve, kajneda), z res zelo dobro osvetljavo, še posebej v »baru« , kamor se bo morda zaradi dobre vidljivosti in sterilnih razmer morda splačalo hoditi stiskat tiste najbolj zagonetne mozolje na obrazih najstnikov, za stiskanje kakšne skrite simpatije pa raje priporočam kakšen bolj udoben, domač in prijeten kotiček, ki ga žal tu zaenkrat ne boste našli. 

Skoraj neverjetno se mi zdi, da bi na natečaju za nov mladinski center in hostel zmagal  tako katastrofalen projekt, katerega edini plus je v bistvo njegov popravek, ko so ga zaradi vdiranja podtalnice morali nekoliko spremeniti in vgraditi toplotno črpalko, katero so koristno izrabili za ogrevanje. Razumela bi, da bi takšni prostori nastali iz kakšne neuporabne hale, ki bi že dlje časa čakala na ustrezno prenovo in bi bili arhitekti malce omejeni, kar se tiče oblikovanja nove podobe stvabe, prostorov itd.

Ne razumem pa, da nekdo vdahne tako malo kreativnosti v prostor, ki naj bi vendar »spodbujal h kreativnem izražanju in kakovostnem preživljanju prostega časa mladih«. Poleg tega je skorajda edini les (poleg lesenih postelj), ki ga lahko otipamo v zgradbi, (uvožen) les na terasi bara – no, toliko o učinkoviti izrabi lokalnih naravnih virov za gradnjo in doprinosu k lesni industriji v Mislinjski dolini.

Les bi namreč deloval tudi prijetneje in vzbujal vtis domačnosti, kar gostje tega hostla tukaj žal ne bodo našli. Skupni jedilnici s kuhinjama (videla sem samo eno, postavljeno v notranjost stavbe, z manjšo mizo in brez dnevne svetlobe) in neudobni fotelji na hodnikih takšnega druženja ravno ne obetajo, če upoštevamo še dejstvo, da je velika dvorana v kleti slabo zvočno izolirana in se bojda v njej sliši celo govorjenje iz pritličja, kjer sta bar in velika avla.

(S kolegi smo bili dvakrat opozorjeni, naj se gremo pogovarjat drugam, ker se »vse sliši v dvorano«, kjer je po otvoritvi potekala podelitev Bernekerjevih nagrad.) Si predstavljate, da bodo morali obiskovalci hostla, v primeru kakšne prireditve v dvorani, ostati v sobah ali pa šepetati po hodnikih – še sreča, da je pššššššt internacionalno razumljen ukaz.

Očitno je, da so Mladinski center oblikovali uslužbenci SPOTUR-ja, ki bodo samo najemniki prostorov hotelskega dela in »kafiča«, medtem ko se na predloge uslužbencev MKC-ja, ki imajo izkušnje z mladinskim delom, ni odzval nihče na občini, vedo povedati zaposleni v MKC-ju, ki so zelo kritični do nove pridobitve v slovenjegraški občini.

Najbolj jih je zmotilo dejstvo, da je koncertna dvorana, ki naj bi bila njihova največja pridobitev, ostala brez ozvočenja (!!), katerega nakupn bi se sicer občini povrnil prej kot v enem letu (in bi pomenil manjši strošek kot pa vsakokratna izposoja ozvočenja). Še sreča, da so jih pravočasno opozorili na oder, ki so ga nato naknadno naročili, nasploh pa dvorana, ki ji nekateri bojda pravijo kar 'velika soba za seminarje', ne obeta ravno kakšnega malce bolj melodičnega koncerta, kjer se pač včasih (po nesreči) tudi kaj polije ali popacka po steni.

Prav zato se zaposleni v MKC-ju upravičeno bojijo, da bo na Ozarah postal Kongresni center MOSG in ne MKC! Sicer pa je že v pritličju svetlejša in prostorna soba, namenjena različnim seminarjem, v kleti pa bi se vendarle pričakovalo nek bolj »alter plac« - osebno se mi zdi čisto dovolj velik koncertni prostor v ravenskem Kompleksu, ki se dobro dopolnjuje z barom, kjer pa verjetno snovalci našega MKC-ja še niso bili ...

Hostel ima sicer na voljo kar 59 postelj v 18 eno-, dvo- in večposteljnih sobah ter štiri apartmaje, od katerih je eden prilagojen invalidom, za pokrivanje stroškov njegovega delovanja pa bi morali imeti vsaj 1600 gostov na leto, gostinski in turistični del pa bo, kot rečeno, prevzel javni zavod Spotur.

Hostel naj bi gostil športnike na pripravah, različne šolske skupine, obiskovalce prireditev v okviru EPK in druge, gospod Matjaž Zanoškar pa meni, da bi v hostlu lahko stanovali tudi študentje slovenjegraških višjih in visokih šol, saj naj bi vizionarsko nekoč tu zrastel celo študentski kampus! Za kakšno mesečno najemnino bi študentje lahko najeli sobo ni znano, za eno nočitev pa bo sicer potrebno odšteti od 17 do 33 evrov.

Da pa ne bom le kritična, naj vseeno izrazim zadovoljstvo, da imamo mladi sedaj na voljo veliko (sicer sterilnih) prostorov, med njimi tonski studio za glasbene kreativneže in fotografsko temnico za izvajanje različnih vsebin. Od slednjih pa bo tudi odvisno ali bo nov mladinski center ter tudi hostel zaživel!

Od vsebin, ki bodo ne le namenjene mladim, temveč bodo predvsem plod naših idej in tudi potreb – če namreč, »tisti, ki razumejo mlade«, mislijo, da je dovolj le zgraditi novo zgradbo, ki daje celo vtis še ene šole, in v kateri naj bi mladi predvsem usmerjeno (in pod družbenim nadzorom) preživljali svoj prosti čas, potem se krepko motijo.

Mladim ne bi smeli le pokriviteljsko ponuditi vsebin, v katere se lahko vključimo v svojem prostem času, temveč nam pustiti, da jih tudi sami sooblikujemo, kakor bi nam morali pustiti, da sooblikujemo tudi prostor, ki naj bi ga vzeli za svojega. Prostoru, katerega bi mladi zagotovo z manj finančnimi sredstvi lahko opremili po svoje, pri tem pa dali priložnost mladim neuveljavljenim umetnikom, arhitektom , rokodelcem ter vsem, željnim prispevati za nekaj, kar bo res »naše«, na kar bi bili ponosni in za kar bi se počutili tudi odgovorne.

Le tako bi se tudi krepila medgeneracijska in medvrstniška solidarnost, mladi pa bi dobili tisti še kako potreben zagon, da bi presegli estetsko participacijo, za katero se zdi, da je danes skorajda edini način dejavnega obstoja mladih v družbi.

Pa še tole: Gospa Mateja Tanjšek (vodja projekta; direktorica javnega zavoda Vetrnica, pod katerega okrilje sodita MKC in hostel), gospod Matjaž Zanoškar (bivši župan), gospa Lidija Požgan (direktorica občinske uprave MOSG, vodja projektne skupine), gospa Natalija Knez (koordinatorka projekta), gospod Branko Malek (vodja investicij na MOSG) in še kdo »zaslužen« , js' vam pa NE ČESTITAM!

---

Dodatek : Primeri dobre prakse

V Sloveniji lahko obiščemo kar nekaj mladinskih centrov in hostlov, katere bi si upala označiti kot primere dobre prakse, ki bi jo bilo vredno posnemati tudi na Koroškem. Žal pa tisti, ki so načrtovali ali/in izbrali omenjeni projekt gradnje MKC-ja in mladinskega hostla, očitno ne obiskujejo tovrstnih centrov, ki so morda ubrali malce bolj alternativne rešitve, s katerimi učinkovito odstopajo od povprečja. Takšnih primerov je gotovo več (tudi po svetu najbolj znan je gotovo hostel Celica v Ljubljani), kot pa jih je mogoče predstaviti tukaj, zato vam bi rada predstavila le tri nekoliko različne primere:

Najprej bi morda izpostavila CMAK – Cerkljanjski mladinski alternativni klub oz. Center mladinske alternativne kulture, ki sem ga obiskala pred parimi leti po naključju. Prva stvar, ki me je pozitivno presenetila (poleg dobrega koncerta in vzdušja), je bila organizacija tega centra – mladi so se namreč samoorganizirali in ustanovili nepolitično in neprofitno združenje mladih, delujoče na osnovi prostovoljnega dela.

Že sam prostor izraža kreativnost in iznajdljivost mladih, saj, kot piše na njihovi spletni strani, prisegajo na D.I.Y. oz. »Naredi sam« produkcijo: 
»Rojen iz entuziazma se je izmojstril v iznajdljivosti in improvizaciji, je odprt, žanrsko neomejen in politično povsem neobremenjen. Razveseli se vsakega z dobro idejo, ki bi jo rad udejanil ali predstavil, pa tudi tistega, ki morda še ne ve natančno, kaj bi z njo, ter potrebuje le nekaj vzpodbude in podpore. Prisega na alternativo, D.I.Y. produkcijo, možnost izbire in revolucijo v glavi.« Več na: http://cmak.cerkno.net/index.php?option=com_content&view=article&id=148&Itemid=68

Naslednji primer, sicer bistveno drugačen od Cerkljanjskega, a vreden omembe, ker je plod dobrega sodelovanja med občino in mladimi, pa je Hiša mladih v Ajdovščini. V občini Ajdovščina mladi sodelujejo v okviru Mladinskega sveta Ajdovščina. Mladi so tako bili gonilna sila projekta izgradnje novega mladinskega centra in hostla – Hiše mladih. Pripravili so analizo potreb, programski načrt za mladinski center, strategijo trženja hostla idr. Veliko energije naj bi namenili tudi lobiranju za projekt v občini in širše. Ta primer navajam tudi zato, ker gre za novejši projekt in všečne arhitekturne rešitve. Več na: http://www.hostel-ajdovscina.si/fotogalerija/2011052011455664/ in http://www.mc-hisamladih.si/

Omenila pa bi rada še Mladinski hotel Pliskovica, kjer pa je le-ta urejen v prenovljeni kraški domačiji, ki je zaščitena kot kulturni spomenik, s čimer so učinkovito združili kulturno dediščino in mladinski turizem. Razveseljivo pa je tudi, da so v njem zaposleni mladi, ki prirejajo tudi razne dogodke, delavnice itd. Več na: http://www.hostelkras.com/index_files/Page266.htm

Prepričana sem, da bi lahko tudi v Slovenj Gradcu našli kakšno prazno zgradbo, ki ne služi več svojemu namenu in bi ji z ustrezno prenovo lahko vdahnili novo življenje – le malce kreativnosti in domišljije bi bilo pri tem potrebno, seveda pa je lažje čimprej izkoristiti pridobljena evropska sredstva brez kakršnegakoli vsebinskega premisleka. No, prostor sedaj imamo, kakršen koli že je, in tudi na nas mladih je, da se bolje družbeno angažiramo in organiziramo ter sprejmemo nov mladinski center za svojega – če bomo seveda dobili možnost, da pri projektih, ki nas zadevajo, tudi aktivno sodelujemo!