Na Poljani pri Prevaljah se je v soboto odvijala slovesnost ob 63. obletnici zadnjih bojev na slovenskih (in evropskih) tleh v drugi svetovni vojni. Zborno mesto Bajtinega dvojca je bilo v centru Prevalj. Opaziti je bilo bistveno povečan promet, saj je ogromno udeležencev pripotovalo z avtobusi, naštel sem jih vsaj 20, začuda pa je bilo nekaj izmed njih povsem praznih. Razlog ostaja neznan.

Na Poljani se je po naši oceni zbralo kakšnih 1000 ljudi.

Nepričakovano se je kakšen kilometer od prizorišča pojavil manjši zastoj, kar je bil prvi indic, da bo udeležba dobra. Po prihodu na improvizirano parkirišče na travniku pri cerkvi sva se počasi odpravila proti prehodu, kjer sta udeležencem čez cesto pomagala organa pregona.

Slavnostni govorec je bil evropski poslanec in pretendent za premierski stolček, Borut Pahor. Delegacija lokalnega odbora SD, z Dušanom Golnarjem na čelu, ga je čakala ob cesti. Naključje je hotelo, da sva s fotografom ujela Pahorjev prihod ter se proti osrednjemu prizorišču odpravila v isti gruči ljudi. Presenetil me je spontan aplavz dobre polovice obiskovalcev, ki so sedeli na griču ob asfaltirani potki, ki vodi do spomenika. Pahor jim ni ostal dolžan in se je »kennedyjevsko« nasmehnil ter pomahal v pozdrav. Izostali niso niti stiski rok z najbolj pogumnimi.

Slovesnost se je pričela nekaj minut čez enajsto s slovensko himno v izvedbi godbe na pihala. Začetni nagovor je imel Janez Brglez, ki je posebej pozdravil gostujoče posameznike in organizacije. Med drugim: evropskega poslanca Pahorja, Združenje veteranov vojne za Slovenijo, Policijsko veteransko društvo Sever, predstavnike Koroških partizanov, župane mežiške doline, Antona Kovšeta, župana občine Podvelka, Alana Bukovnika, župana občine Radlje ob Dravi, udeležence pohoda za svobodo in mir in poslance državnega zbora, od katerih sem opazil samo Zmaga Jelinčiča.  Največji aplavz je požel bivši predsednik RS Milan Kučan, ki se je sicer držal bolj pri strani in niti ni sedel med ostalimi najpomembnejšimi gosti.

Uvodni govor je zaradi vloge gostitelja pripadel županu Občine Prevalje, dr. Maticu Tasiču. Tasič je vsem udeležencem izrekel dobrodošlico v imenu Občine Prevalje. Poudaril je, da se nas zavedanje miru in svobode na tem kraju dotakne še bolj, ker je to naša zgodovinska dediščina, ki je usodno zaznamovala generacije. Tasič ob solidnem ekonomskem razvoju in gospodarski rasti opozarja, da bomo morali v večji meri upoštevati koncept trajnega in uravnoteženega socialnega razvoja vseh državljanov in ne le nekaterih posameznikov, ki kar čez noč postajajo lastniki države. Govor se je nadalje dotikal pridobitev, ki nam jih nudi demokracija, govor pa je Tasič zaključil s krajšim ekspozejem o svobodi, ki bi jo morali s pomočjo takšnih slovesnosti toliko bolj ceniti. Spoštovati moramo vse žrtve, na katerikoli strani. Omenil je še drevored miru na Poljani, ki nastaja s sodelovanjem vseh koroških občin.

Nasploh lahko govor ocenim za soliden, brez nepotrebnega dolgovezenja. Seveda ni manjkala kratka sodba in kritika trenutnih razmer na slovenskih kapitalskih trgih, ki pa je najverjetneje klasičen »ljudje-radi-to-slišijo« manever. Vprašanje je, ali lahko ima govor kakršnekoli politične posledice za prevaljškega župana. Najverjetneje ne.

Janez Stanovnik, predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB, se je v kratkem in čustvenem nagovoru dotaknil časov med 9. in 16. majem 1945, ko so hoteli nekateri, po že podpisanem premirju, drugo svetovno vojno pretvoriti v tretjo svetovno vojno. Zasluga slovenskih partizanskih borcev je, da so jih na Poljani zaustavili in razorožili. Stanovnika je šokiralo, da je naša ministrica (op. p. Cotmanova) s hrvaško ministrico podpisala sporazum, po katerem naj bi Slovenci ugotavljali, kdo je bil kriv in kdo je dal nalog, da so zasluženo kazen dobili krvniki iz Jesenovca. »Če želi gospa izvedeti ime tistega, ki je bil odgovoren, in ki je dal nalog, da se krvniki druge svetovne vojne zaustavijo in razorožijo, ji pa jaz zdaj tukaj povem, da je to bil Dwight Eisenhower, predsednik ZDA, na tem ozemlju pa maršal Josip Broz Tito.«

Naslednji je za mikrofon stopil Borut Pahor, pozdravil tovariša Stanovnika in Dolničarja ter vse borke in borce in vse prisotne. Poudaril je, da smo bili kot majhen narod ujeti v kupčije velikih sosedov, v njihovih očeh naj bi nam usoda namenila vlogo hlapcev. Najmanj od zamisli za zedinjeno Slovenijo naprej se je v Slovenskem človeku prebujala zavest, da nima samo dolžnosti ampak da ima tudi pravico odločati o svoji usodi. V sredini prejšnjega stoletja je bila nacionalna zavest že tako krepka, uporništvo pa tako silovito, da se je svobodoljuben slovenski človek v času najstrašnejših izkušenj druge svetovne vojne postavil proti pošasti, ki ga sploh ni več videla kot hlapca, temveč ga na evropskem zemljevidu sploh ni več videla. Upor proti okupatorju je bil edini način, da se je slovenstvo postavilo samo zase. Sedanje generacije si lahko privoščimo akademske razprave o smiselnosti upora /…/, vendar naj stvari obračamo tako ali drugače – brez tega upora bi v vsakem primeru ostali drobiž na mizi velikih. Z uporom smo lahko usodo vzeli v svoje roke in zavarovali svoj narodni obstoj. Temu stavku je sledil aplavz prisotnih. Upor proti okupatorju je bil državotvorno dejanje brez primere. Upor je po Pahorjevih besedah odločilno vplival na to, da smo priložnost za osamosvojitev Slovenije pol stoletja kasneje sploh imeli. S partizanskim bojem smo Slovenci odložili svoja hlapčevska oblačila in si nadeli uniformo upornika, ki se je skupaj z zavezniki postavil na pravo stran zgodovine.

Navezavo na sedanjost je Pahorju omogočila Železna zavesa, s katero je prišel do Evropske unije in se-ve, predsedovanja Slovenije Svetu EU. Z odgovornostjo za prihodnost se je Pahorjev govor prevesil v drugo polovico, ki je v duhu predvolilnega časa namenjena oceni stanja v Sloveniji. Slovenija mora še naprej ostati velikopotezna in ne drobnjakarska in podobno. Dnevne politike se je dotaknil le posredno, brez neposredne kritike dela sedanje vlade. Po dobrih desetih minutah je Pahor svoj rahlo predolg govor zaključil. Več navdušenja je požel v prvem delu govora, kar je ob naravi proslave povsem razumljivo. Razprave o prihodnosti Slovenije so sicer člani SD nadaljevali isti dan v Slovenj Gradcu.

Organizatorji so pripravili tudi nekaj kulturnih točk, ki so služile kot nekakšen intermezzo med govori. Zmotilo me je predvsem to, da so ostala imena pesnikov skrivnost. Po tem ko so k spomeniku akademskega kiparja Stojana Batiča položili vence, se je po prizorišču razlegla dobra izvedba pesmi Počiva jezero v tihoti.

Kakšnih 1000, po nekaterih ocenah tudi 2000 udeležencev proslave, je imelo po koncu slovesnosti na voljo tudi hrano in pijačo. Postrežba je bila na podpovprečni ravni, saj dva »jurčka« nista zdržala naleta mase ljudi. Po dvajsetminutni borbi za ledeni čaj sem obupal. Enolončnice nisva poskusila, vendar gre po odzivih jedcev sklepati, da je bila zelo dobra. Spremljevalni program je obsegala tudi predstavitev Slovenske vojske, ki je na ogled postavila Valuka in tovornjak. Največ zanimanja so požele tri puške. Nasploh sem dobil vtis, da so bili obiskovalci zadovoljni s proslavo, je pa res, da bi lahko v prihodnje razmislili o še bolj pestrih spremljevalnih aktivnostih.

Kakšnih deset kilometrov stran je na pliberškem polju potekala druga komemoracija – spomin na predajo ustašev zaveznikom in kasnejše poboje ustašev in četnikov v okolici Pliberka. Glede na razpoložljive vire (neposredni prenos na HRT) sklepam, da se je na pliberškem polju zbralo več ljudi. Navkljub prepovedi uporabe ustaških simbolov so bili ti prisotni. Mašo oziroma pridigo je daroval kardinal Josip Bozanić. RTV Slovenija je poročal, da se je na proslavi zbralo ogromno motoristov, kar je za proslave takšnega tipa po mojem mnenju dokaj neobičajno.

Več fotografij lahko najdete v Albumu.