V pričujočem članku vam nameravam predstaviti dvorec na Javorniku, ki je trenutno v središču pozornosti Ravenčanov. Z nedavnimi rušitvenimi deli se je začelo novo poglavje v zgodovini tega objekta, ki naj bi v kratkem dobil malo drugačne spremljevalne stavbe, kot smo jih bili vajeni do sedaj.

Namen besedila ni znanstveno secirati stanje dvorca, ampak le predstaviti nekatere zanimivosti iz pretekle in polpretekle zgodovine. Pri pisanju članka sem povzemal po raziskovalni nalogi Ane Šinko in Marjete Markovič, ki sta jo opravili v okviru MRK (Mladi Raziskovalci Koroške, naloga je dosegljiva v Koroški osrednji knjižnici), ter članku Simone Javornik v Koroškem Fužinarju (letnik 2004/1, str. 33). V pomoč mi je bila tudi seminarska naloga Marka Djordjevića z naslovom Gradovi in dvorci na Ravnah na Koroškem in okolici.

Dvorec Javornik leži na robu istoimenskega naselja pod hribom Pigl in se dviga nad nekdanjim trgom Guštanj. Vsak, ki se je kdaj tam sprehajal, ve, da stoji na eni izmed najlepših lokacij v mestu, od koder seže pogled po Mežiški dolini skozi Ravne vse do konca Prevalj, s pogledom pa zaobjamemo tudi gorsko deželo med Uršljo goro in Peco ter Šteharskim vrhom.

Kdaj točno so dvorec zgradili, ni znano, je pa bil že v prvi polovici 16. stoletja sedež fevdalnih gospodov, imenovali pa so ga Prušnikov dvor (Pruschnigghof). Za zasluge, ki jih je izkazal vladarski hiši, je lastnik Luka Gams v drugi polovici 16. stoletja dobil dovoljenje, da grad popravi ter obnovi s stolpi in ga imenuje v Gamsenegg - poimenovanje, ki se je obdržalo vse do leta 1918.

Po smrti Luke Gamsa so lastniki postali Jaborneggi (Javorniki), sprva guštanjski tržani, kasneje vitezi, zaradi zaslug pa od leta 1667 tudi baroni. Za časa Janeza Vajkarda Valvasorja je bil lastnik gradu Andreas von Jabornegg, takrat pa je tudi nastala upodobitev, ki jo lahko vidite na začetku članka. Tudi Valvasor je hvalil odlično lego gradu.

Po Andreasovi smrti je grad še večkrat zamenjal lastnika, nazadnje pa je postal last na Moravskem rojenega Šlezijca Ernesta Ossiandra (njihov grb je še danes viden nad glavnim vhodom v grad), ki je ostal lastnik vse do svoje smrti 1946 in je bil tudi oče zadnje prezidave gradu leta 1910.

Sveža povojna oblast je dvorec nacionalizirala in ga oddajala v upravljanje različnim podjetjem, med drugim upravi državnega kmetijskega posestva Javornik in kasneje samoupravni interesni skupnosti, ki je gospodarila s stanovanji. Grad je s tem efektivno postal stanovanjska zgradba.

Novonaseljeni stanovalci na žalost povečini niso znali ceniti dediščine - uničena je bila stavbna oprema in zanimivi okrasni detajli gradu, ki so jih stanovalci preurejali po lastnih potrebah. Celotna stavba in z njo bogata oprema je tako bila prepuščena propadanju, kar je v končni fazi pripeljalo do izselitve vseh prebivalcev leta 1984, ko zgradba ni bila več primerna za bivanje.

Samoupravna stanovanjska skupnost (s kratico SSS) je kot takratna lastnica nemudoma po izselitvi začela z nujnimi obnovitvenimi deli, skupaj z ravensko železarno kot financerjem pa so se lotili projekta obnove in prenove dvorca ter pripadajočih objektov. Vmes je lastništvo nad kulturnim spomenikom od SSS v celoti prevzela takratna Železarna Ravne.

Z upoštevanjem programa, ki ga je leta 1986 izdelal Zavod za spomeniško varstvo Maribor, so v letu 1987 pripravili idejne projekte za sanacijo obokov in zidov ter zgradbe ter njene okolice (slednji projekt so pripravili v arboretumu Volčji potok).

Prva stopnja obnove (utrditev zidov, obokov, obnova strehe in ostrešja ter izdelava zunanjega stavbnega pohištva) se je končala poleti 1989, a na žalost z deli kljub izdelanim projektom niso nadaljevali.

V oči pade dejstvo, da je bilo po meri izdelano in dobavljeno vso stavbno pohištvo (okna stermopan za zasteklitev, naoknice, vrata in vse za zasteklitev pročelja), ki pa ga nikoli niso vdelali. Kaj se je z njim zgodilo se ne ve.

Projekt obnove dvorca v prvotni obliki je dokončno propadel s podržavljenem ravenske železarne ob slovenski osamosvojitvi, ko je v državno last prešel tudi znova propadajoči objekt. Z opravljenimi deli so sicer preprečili kolaps stavbe, a za zavarovanje zunanjosti in notranjosti gradu ni bilo storjeno dovolj, zato se je propadanje stavbe spet nadaljevalo, še hitreje.

Prvi privatni lastnik po skoraj 50 letih je leta 1996 postalo podjetje P.S.T. (Privoščite si tradicijo, ironično), ki je stavbo in 9000 m² zemljišča kupil za nizko ceno takratnih 375.000 DEM. Po besedah nekdanjega župana Maksa Večka je dvorec dobil »skoraj zastonj«¹ . Dobra kupčija za še vedno aktualnega lastnika torej.

V lanskem letu so se stvari okoli do tedaj že močno načetega gradu začele premikati. Pred nedavnim smo lahko v živo spremljali rušenje spremljajočih gospodarskih objektov gradu, do katerega je lahko prišlo po spremembi občinskega odloka o kulturnih in zgodovinskih spomenikih na območju občine Ravne. Lastnik, podjetje P.S.T., želi na elitni Ravenski lokaciji grad obdati s stanovanjskim kompleksom, v katerem bi naj zgradili okoli 120 stanovanj. Pogodba, podpisana z občino, obsega tudi zavezo o obnovitvi zunanjosti dvorca do leta 2010 in še notranjosti v sledečih treh letih.

V kratkem naj bi torej ta »redek arhitekturni spomenik stavbarstva 19. stoletja«, kot so ga označili pri Zavodu za varstvo kulturne dediščine Maribor, dobil popolnoma novo lice. Bo s spremenjeno okolico še vedno tako impozanten, kot je bil nekoč?

Bomo videli, je rekel slepi.

¹Citat iz intervjuja v raziskovalni nalogi Ane Šinko in Marjete Markovič v okviru MRK.

Več fotografij lahko najdete v Albumu.