Jutro ni obetalo nič dobrega. Skripta za faks se je valjala po mizi. Zunaj gosti oblaki. Klasično nedeljsko kosilo. S fotografom sva se popoldan dobila v pisarni, kjer je tajnica znova dokazala, da ne zna kuhati kave. Grenka. Na fotografovem obrazu se je videlo silno vznemirjenje – »na sejem grema!«  Po tihem sem upal, da bom lahko poskusil srečo na znamenitih srečelovih. Med pitjem rjavega zvarka sva naredila strateški načrt. »Najbolš bo, da grema kr pr občini parkirat. Zgora bo gužva.« Fotograf se je, kot vedno, strinjal. Verjetno zato, ker je nočna ptica.

Kljub temu da je razdalja med občino in pisarno dobrih 300 metrov, zaženem avto. Tega dne naju toplogredni plini niso zanimali. Pri občini zabito. Na hitro izpeljeva plan B – smer Čečovje. Nenavadno hitro se prebijeva mimo prizorišča sejma. »Ljudje so, vendar jih ni toliko kot včasih,« neumno pomislim. Vozilo arogantno parkiram pred upravno enoto na parkirišču, namenjeno invalidom. Med izkrcavanjem fotograf namesti objektiv. Skupaj z manjšo gručo ljudi se odpraviva proti prizorišču. Med potjo dobiva lep posnetek prizorišča, ki ga fotograf kasneje v Photoshopu obdela in tudi uniči. »To je umetnost,« mi pravi.

Fotografija prizorišča iz Čečovja. Ljudi kot vidite, ne mrgoli.

Med hojo po hribu navzdol analiziram mimoidoče. Skorajda sami srečni obrazi. Nekateri zaradi cekra, mlajši zaradi sladkorne pene in helijevih balonov, drugi zaradi tega, ker so srečali stare znance. »Tam zgora sn nabavo, mi je kr sposto dov,« razlaga gospod srednjih let svojemu kolegu s partnerico. V rokah je držal sirkovo metlo in grablje, sicer po moji skromni oceni najbolj prodajana artikla na sejmu. Po prihodu na začetek sejemskega prizorišča mi v oči padeta dve stvari – bosanske slive po 3,90 € in majhna postojanka za okrepčilo. Pivo je že na mizah, klobasa se še peče.

Pivo je že na mizi, klobasa se še peče.

 Na moji desni naravnost briljira prodajalec različnih mesnih izdelkov. »Še kaj drujga? Prosim, za vas,« poreče, ko proda par klobas. Malo naprej pravi suhorobaš svojemu kolegu: »Simon, daj en čigumi, mi je rekla ena, da po vin smrdim!« Nasploh suhorobarji ogovarjajo predvsem gospe, pogosto s »Kaj rabte gospa? Zberite.« Poleg suhorobarjev in prodajalcev mesnih izdelkov so pogosti tudi štanti z usnjeno galanterijo, oblačili, nogavicami (5 parov!!! 4 €), rcnijami ter razno robo sumljivega izvora.

S fotografom zbujava pozornost. Fotograf želi ovekovečiti nekaj ur po 1 €, ko ga prekine strog pogled izza štanta. »Da ne boš kaj sem slikal slučajno! Če te vidim … Jas ti samo povem!« Ker si ne želi, da se njegov fotoaparat znajde na naslednjem sejmu, se opraviči. S svojo črno beležko v roki »fašem« par vprašanj mimoidočih o najinem početju. Delam se, da ne slišim dobro.

»Kaj rabte gospa? Zberite.« Gospe so gledale cekre, možje bolj grablje in metle.

Nekje na pol poti se spomnim na srečelov. Spomin mi nese nazaj v mladost, ko je bila prva nagrada ponavadi nemogoče velik HI-FI sistem, ki ga seveda nihče nikdar ni zadel. Zle slutnje, da srečelova ne bo, se kasneje uresničijo. »Folk si je gr prš, da s srečelovi ni kaj,« poda fotograf odlično analizo s pomočjo svojega znanja sociologije.

V oči mi pade štant s Peticijo za hitrejši in pravičnejši razvoj oz. s Peticijo za pokrajine. S fotografom pristopiva in iz usmiljenja do obeh aktivistk tudi podpiševa. Kasneje mi bo verjetno še žal, da sem podpisal. Z vsebino namreč nisem dobro seznanjen. Štant izgleda bolj siromašen, s parimi krivo nalepljenimi A3 listi in gasilsko mizo.

Naslednja daljša postojanka je lično urejena stojnica Sadjarskega društva Mežiške doline, kjer vse prisotne šokiram z vprašanjem, če je gospodična za stojnico vinska kraljica. Nerodno se izmikam, na koncu pa vendarle priznam napako. Po besedah predsednika društva, Damjana Smolaka, opažajo vsako leto večje povpraševanje po moštu, sejma pa so se udeležili že šestič zapored. Moštna dčva Romana Štriker z nasmehom na obrazu in s preverjeno dobrim moštom v rokah pozira fotografu, sam pa se v mislih še vedno ukvarjam z odsotnostjo srečelovov.

Moštna dčva, Romana Štriker, pri stojnici Sadjarskega društva Mežiške doline.

Če so sadjarji zgodba o uspehu, tega ne bi mogli trditi za suhorobarje. »Gužva je, dnarja pa nej!« je po telefonu eden izmed njih razlagal kdo ve komu. Ena izmed redkih žensk med suhorobarji je prijazna in mi poda par informacij. Sejma se udeležujejo vsa leta, v zadnjem času pa je opazen bistven upad obiska in posledično tudi prometa. »Črna nedelja je eden izmed najdražjih sejmov v Sloveniji« – za celoten razstavni prostor so odšteli 250 €. Vse izdelke še vedno izdelujejo sami, vendar je zaradi pomanjkanja zanimanja vedno težje.

In res, po prizorišču se premikava hitro, brez težav. Ljudi ne mrgoli, večinoma hodijo praznih rok. Črno nedeljo so v nekih drugih časih ljudje dobesedno pregazili. Kmalu pa bi reka ljudi s seboj nesla kakšen štant. Nostalgični tok misli mi prekine slabo vzgojen otrok v otroškem vozičku, ki brez pomisleka prime ceker in ga vrže po pobočju. Mati je preveč zaposlena z buljenjem po štantih in tega ne opazi.

Upad prometa potrdi tudi Jožica, ki že 20 let prodaja sladkorno peno, kokice in vse ostalo, kar spada zraven. »Kupna moč je bila prej večja. Promet nam je padel za 80 %, ljudi je vse manj.« Par metrov od štanta slišim mamo: »V tti gužvi je ne mormo dovta nst, mo spoda vzeli.« Sladkorne pene »spoda« niso prodajali. Otrok je ostal brez pene, Jožica pa brez evrov. Narobe svet.

Znameniti s helijem napolnjeni baloni. Še ena demonstracija obdelave slik našega fotografa.

Morda bi bilo smiselno, da se Črna nedelja obogati s kakšnim spremljevalnim programom ter tako poskuša privabiti več obiskovalcev. Zanimivo je dejstvo, da za Črno nedeljo ponavadi ljudje zvedo tako, da se peljejo mimo prizorišča par dni prej ter opazijo, da se nekaj pripravlja. Je že res, da gre za tradicionalni dogodek, vendar kakšna dodatna reklama nebi škodila.

Organizatorju sejma, Turističnemu društvu Ravne, se na naših 13 vprašanj očitno ni zdelo vredno odgovoriti. Tako ste tudi bralci prikrajšani za kar nekaj informacij:
-    kako komentirajo izjavo razstavljavke, da gre za enega dražjih sejmov v Sloveniji
-    kakšni so stroški organizacije sejma
-    kakšni so prihodki od sejma in kam namenijo dobiček
-    koliko mora razstavljavec odšteti za meter razstavnega prostora
-    in tako naprej