Danes mineva 60 let od smrti koroškega pisatelja in politika Lovra Kuharja, širše poznanega kot Prežihovega Voranca. Prežihov Voranc se je rodil 10. avgusta 1893 v Kotljah, v Kotnikovi bajti. Svoje prvo bivališče je Voranc opisoval kot prostor, kamor sonce nikoli ne posije, kjer je temačno in mrzlo. Ker je tudi Vorančeva mama enako čutila, so se preselili na Preški vrh na Mihelje, kjer so preživeli naslednjih enajst let in za kateri kraj je Voranc rekel, da je lep in prijazen kmečki dom. Družina se je pogosto selila, Vorancu pa so najbolj pri srcu bili kraji, kjer je bila prisojna lega, kar je možno opaziti tudi kasneje v njegovih delih, kadar opisuje posamezne kraje.

Lovro Kuhar je svoje ime dobil po Prežihovi domačiji, kjer je družina med leti 1900 in 1911 bivala. Po tedanji navadi so ga torej začeli klicati Prežihov Voranc, to ime pa je sam kasneje uporabil tudi za pisateljevanje. Pri Prežihu je Lovro tudi začel pisati in leta 1909 je dočakal objavo svoje prve črtice Petkov Cenc, v mesečniku Domači Prijatelj, ki ga je urejala Zofka Kvedrova, njegova edina literarna mentorica, ki ga je vzpodbujala, ko je spoznala njegov talent za pisanje.

Lovro je na svoje odšel leta 1923, 1924 pa se je oženil z Marijo Šisernik, s katero je kasneje tudi imel dve hčerki. Takrat je tudi najbolj ustvarjal, hkrati pa ga je prevzelo tudi politično življenje. Tako je ilegalno pridobival in idejno usposabljal politične somišljenike. Kljub strogemu nadzoru je Lovru uspelo delovati na političnem področju ter tako še naprej spodbujati boj za tisto, kar se je njemu zdelo prav. Zaradi svojega delovanja je bil mnogokrat preganjan in tako prisiljen živeti tudi izven domače Slovenije. Ob tem je nastalo mnogo del, ki še danes opisujejo, kakšno je bilo življenje takrat in kako je bilo življenje včasih težko.

Da je bilo življenje za Voranca res težko pričajo tudi dogodki med drugo svetovno vojno, ko je bil kar v dveh koncentracijskih taboriščih, ko ni smel imeti stikov z domačimi, ko so tudi njegove domače zapirali, mučili in brata celo ubili nemški vojaki. Ko je bil izpuščen iz taborišč in ponovno združen s svojo ženo in hčerama, je začel ponovno kmetovati in si hkrati urejati svoja literarna dela, ki so kasneje bila izdana in še danes opisujejo zgodbe ljudi tistih časov.

V čast 60. obletnici smrti velikega pisatelja, bo danes v Ravenskem kulturnem domu prva izmed mnogih uprizoritev komedije Prežihove sanje režiserja Bernda Liepold-Mosserja. Več o prireditvi si lahko preberete na tem naslovu.

Da je bilo življenje Prežihovega Voranca pestro in pomnenja vredno pričajo številne zgodbe, ki nam jih je zapustil. Literati ga uvrščajo med predstavnike socialnega realizma, o velikem pomenu za našo zgodovino pa pričajo besede, ki jih je pisal. Tako lahko na primer z njegovimi besedami spoznavamo boj za osvoboditev Koroške v romanu Požganica, beremo vojno v romanu Doberdob in opazujemo življenje v rodnih krajih v Jamnici.

Njegovo zgodbo in zgodbe rojakov pa poleg teh romanov pišejo tudi novele kot so Boj na požiralniku, Odpustki ter Samorastniki. Prav tako lahko o zgodbah ljudi beremo v črticah, ki opisujejo kmečko, delavsko in potepuško življenje in so zbrane v knjigi Povesti. Ne smemo pa pozabiti na Solzice, ki predstavljajo eno izmed prvih del, ki jih kot otroci spoznamo. Poleg vsega naštetega pa je Voranc pisal tudi potopise, zgodovinsko-politične boršure ter članke.

Njegova dela so bila prevedena v srbohrvaščino, ruščino, nemščino, zadnja leta pa tudi v angleščino, kitajščino, češčino, slovaščino, albanščino in druge. Govorimo torej o pisatelju, ogromnega pomena tako za Korošce kot tudi za celo Slovenijo.

Lovro Kuhar oziroma Prežihov Voranc je umrl 18. februarja leta 1950. Njegovo relativno kratko življenje je bilo polno nesreče in slabih trenutkov, preziranosti in necenjenosti, njegove besede pa so tiste, ki ga delajo tako velikega človeka in njegove knjige tiste, ki pišejo zgodovino vseh nas.