Vsakič kadar se pojavi studijski izdelek kakšne nove t.i. superskupine, ga je potrebno obravnavati z dobršno mero rezerve, saj pričakovanja ob takšnih trenutkih pogostokrat dobesedno poletijo v nebo. In kaj poreči na vse tri protagoniste te zvezdniške zasedbe, glede na to, kar nam ponujajo na svojem prvencu?

John Paul Jones (bas, Led Zeppelin) je še očitno dovolj čil in vitalen za rock 'n'roll, Joshu Hommeu (kitare, vokal, Queens of the Stone Age) je po dveh dokaj medlih studijskih projektih z Eagles of Death Metal in QOTSA uspelo ustvariti spodoben izdelek, Dave Grohl (bobni, ex-Nirvana, alfa in omega Foo Fighters) pa še vedno dokazuje, da je mnogo boljši za bobni kot na kitari. Slednja dva sta svojo artistično kemijo že uspešno prezentirala na »kraljičini« plošči Songs for the Deaf, ki je izšla leta 2002, sedem let kasneje pa sta skupaj s starosto hard rocka Jonesom ustvarila nekakšno psihadelično posvetilo sedemdesetim letom prejšnjega stoletja, ki so bila, glej ga zlomka, ravno prime-time Led Zeppelinov.

Debitantski album Them Crooked Vultures se tako giblje nekje med »that 70'« poskočnim hardrockovskim rifanjem (npr. No One Loves Me and Neither Do I, Dead End Friends, Elephants, Gunman nam postrežejo z nekaj res izjemnimi kitarskimi motivi), dobrim starim »stonerskim« (beri psihadeličnim) vzdušjem (ki sicer prežema celotno ploščo, najbolj pa je otipljiv v komadoma Interlude With Ludes in Spining in a Daffodils ) in bluesom, kot namiguje sam naslov zelo simpatične in najbolj zaokrožene pesmi na albumu Scumbug Blues, kjer se oglasita sanjavi Joshev falseto in old school klaviature.

Prvencu Them Crooked Vultures zares ni očitati nehomogenosti, a po drugi strani morda manjka nekaj raznolikosti v ritmu in zvenu (Josh Homme nas namreč skozi celotno odisejado obstreljuje z zvočnim zidom med seboj prepletajočih se ritem in solo kitar, za katere pa je potrebno priznati, da občasno s svojim inovativnim zvokom prijetno presenetijo kot denimo v uvodu pesmi Reptiles). Prav tako je potrebno skupini priznati, da je obdržala tisto jekleno rockovsko integriteto, ki več stavi na humor, kot na počasne in osladne balade. Pričakovanj s svojim prvencem sicer ne izpolnijo v celoti, bi pa lahko bila slednja plošča dober temelj za njihovo bodoče ustvarjanje (če bo do tega v poplavi stranskih projektov vseh vpletenih seveda prišlo).

Ocena: 8/10