Bajta Kšajtni Muzika Štiri desetletja Temne strani meseca

Kulturniški profili znanih Korošcev

Majda Ravnikar, nekdanja smučarka in pisateljica
Majda Ravnikar

Majda Ravnikar, nekdanja uspešna smučarka, je pred kratkim izdala svoj književni prvenec “Koroška, moj mali veliki (smučarski) svet”, s katerim je na najboljši način izrazila svojo dolgoletno ljubezen do Koroške, smučanja in literature.

Leposlovne objave

  • Primož Karnar - Slovenc naj bo!


  • Simon Orgulan - Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla - 3.del


  • Nina Retko - O grehu in pokori
  • Katja Martinčič - Č-B ples

Bajta hodi po sv(e)to

Pasica
Štiri desetletja Temne strani meseca PDF natisni E-pošta
Prispeval Jernej Amon Prodnik   
Ponedeljek, 01 April 2013 00:10

Pred dobrim tednom je minilo štiri desetletja od izida albuma The Dark Side of the Moon. Pisalo se je leto 1973, marec. Skupina Pink Floyd je enega najbolj znanih albumov vseh časov snemala slabo leto, od maja 1972. Njegovi prvi osnutki so nastali že precej pred tem, skupina pa je prve verzije skladb izvajala že v februarju, leta 1972.

Šlo je za občutno spremembo v zvoku skupine. Vsekakor ne prvo takšno spremembo, razvoj skupine v to smer je zaslediti že na Meddle in Atom Heart Mother, ko se je zvok od zgodnjih psihadeličnih albumov in zatona Syda Barreta že bistveno transformiral. A kljub temu je šlo za korenito spremembo tudi glede na poprejšnje zasuke v pristopu skupine. Spremembo, za katero je danes mogoče zapisati, da je v mnogih pogledih spremenila tok glasbe. Po mnenju mnogih ljubiteljev gre namreč v primeru The Dark Side of the Moon še danes za enega najboljših albumov vseh časov; z njimi se strinjajo številni strokovnjaki. Število glasbenih skupin, ki ta konceptualni album navajajo med vplivi, je ogromno; število ljudi, ki jim je album v mnogih pogledih spremenil življenje, skoraj neskončen.

The Dark Side of the Moon: 40 let


Bobnar Nick Mason se v avtobiografiji spominja, da je bilo v album vloženega neverjetno veliko produkcijskega dela (opravil ga je predvsem Alan Parsons, kasneje sam pomemben predstavnik progresivne glasbene scene s skupino The Alan Parsons Project), kar je opazno tudi v številnih radikalnih posegih v zvok: od govorjene besede (skupina je v studiu snemala naključne ljudi) in različnih zvočnih efektov do elektronike, ki poprej niti ni bila na voljo.

Ti posegi so bili za uveljavljeno skupino, kot so takrat že bili Pink Floyd, za mnoge precej velik šok. In to kljub temu, da je šlo za čas, ki je bil morda najbolj naklonjen progresivni glasbi. Skupina je uporabila številne novosti in spremembe v snemalni in glasbeni tehnologiji, kar je tudi sicer bila njihova značilnost. Po vsej verjetnosti najbolj neverjetna je v tem pogledu homogenost albuma, ki kljub številnim posegom v sam zvok preprosto deluje kot celota, ki bi jo bilo nesmiselno kjerkoli bistveno spreminjati. To je bil poseben dosežek tudi za samo skupino. Kljub nekaterim zelo dobrim albumom v preteklosti, si je  skupina namreč vsakič znova dovolila tudi nepotrebne spodrsljaje, ki so spodkopavali zaokroženost posameznih albumov.

The Dark Side of the Moon je bil uvod skupine v odkrito konceptualno delo, ki ga je skupina nadaljevala z izvrstnim trojčkom albumov Wish You Were Here, Animals in The Wall. Skupaj bržkone tvorijo vrhunec njihovega ustvarjanja, čeprav se Mason spominja, da so se že ob snemanju The Dark Side pričeli v skupini kazati znaki temeljnih nesoglasij, kakšen naj bi bil zvok skupine.

Megalomanstvo neformalnega vodje Rogerja Watersa se je dokončno pokazalo v zadnjih dveh skupnih sodelovanjih, na introspektivnem, dvojnem albumu The Wall, ki spada med najboljše primere tako imenovane rock opere, in posebej na albumu The Final Cut. Slednji je izšel desetletje za The Dark Side of the Moon in je služil kot nadaljevanje protivojnega Zidu (obenem pa tudi kot kritika ministrske predsednice Margaret Thatcher, ki si je prav v tistem času svojo politično kožo rešila s konfliktom z Argentino in z vojaškim posredovanjem na Falklandskih otokih). Na albumu The Final Cut je Waters, ki je bil zmeraj odkrito politično angažiran, namreč zapisan kot avtor vseh pesmi, zaradi česar so album mnogi označili kar za njegovo solo ploščo. Tako jo je očitno dojemal tudi sam, saj je na ovitku zapisan kot avtor, skupina Pink Floyd pa le kot izvajalec glasbe.

The Dark Side of the Moon: 40 let


Ne glede na notranja trenja in konflikte se še danes četvorček omenjenih konceptualnih albumov lahko postavi ob bok katerikoli drugi konceptualni rock plošči. Temu dosežku se skupina v kasnejših izdelkih, ki so nastajali brez Watersa, ni več uspela približati. Še najbliže jim je v začetku devetdesetih prišel kar sam Waters z izvrstno solo ploščo Amused to Death, na kateri se je lahko za ohranitev floydovskega zvoka zahvalil tudi glasbenemu kameleonu Jeffu Becku.

V štirih desetletjih je bilo napisanih nebroj recenzij in knjig – morda je bilo izrečenih kar preveč mnenj in kritik – o skupini Pink Floyd in albumu The Dark Side of the Moon. Med ostrejšimi so obtožbe o pretencioznosti in banalnosti, na drugem koncu najdemo popolno oboževanje. Ni povsem jasno, kaj je tisto, kar je naredilo ploščo za tako obče popularno, a dejstvo je, da je bila prodana v več kot 50 milijonih izvodov, na različnih Ameriških lestvicah najbolj prodajanih plošč je do leta 2004 preživela neverjetnih šestindvajset (26) let, na Billboardovi lestvici najbolj prodajanih plošč pa je bila neprekinjeno kar 741 tednov (med leti 1973 in 1988). Gre za dosežek, ki si ga je težko predstavljati in ga ni mogoče pripisati le izjemnemu marketingu založb, ki so stale za njim. V primeru The Dark Side of the Moon je zato zares mogoče govoriti le s skrajnimi oznakami: najsi bodo »najbolj precenjen« ali »najboljši« album.

Vsebinske recenzije klasičnih del so pogosto nesmiselne. Ne bom vas zato utrujal. Glasba naj v primeru The Dark Side of the Moon govori zase. Ob štiridesetletnici vas pozivam, da si album zavrtite, znova – in znova. Gre za glasbeni dosežek, ki si zasluži več kot eno priložnost; in več kot poslušanje za računalnikom prek Youtube. A tudi to je nekaj:


 

Naključno iz Kšajtnih

František Čap - Vesna (1953)
Rubrika: Film
Vesna je slovenski črno-beli film, ki prikazuje vsakdanje ljubezenske, šolske in starševske probleme na izjemno humoren način. Film se je zapečatil...
Milčin kotiček - Menstruacija
Rubrika: Leposlovne objave
Milčin kotiček - Menstruacija Moje današnje razmišljanje je biološko ali - lahko bi rekla - po zakonu narave.Nič ne morem...
Poslušajte jih, govorite o njih in jih pozabite?
Rubrika: Ostalo
LACK OF INTERESTLISTEN TO IT, TALK ABOUT IT, FORGET ABOUT IT (2008)Nadebudni Korošci z imenom Lack of Interest so svoje delovanje...
Vse pravice pridržane Pravno obvestilo O Bajti in avtorjih Uredništvo Oglaševanje F.A.Q Vaše nastavitve zasebnosti