Bajta Kšajtni Muzika Radiohead - The king of limbs (2011)

Kulturniški profili znanih Korošcev

Majda Ravnikar, nekdanja smučarka in pisateljica
Majda Ravnikar

Majda Ravnikar, nekdanja uspešna smučarka, je pred kratkim izdala svoj književni prvenec “Koroška, moj mali veliki (smučarski) svet”, s katerim je na najboljši način izrazila svojo dolgoletno ljubezen do Koroške, smučanja in literature.

Leposlovne objave

  • Primož Karnar - Slovenc naj bo!


  • Simon Orgulan - Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla - 3.del


  • Nina Retko - O grehu in pokori
  • Katja Martinčič - Č-B ples

Bajta hodi po sv(e)to

Pasica
Radiohead - The king of limbs (2011) PDF natisni E-pošta
Prispeval Sergej Harlamov   
Nedelja, 13 Marec 2011 19:54

Radiohead - The king of limbsBritanski Radiohead so specifična (z)godba. Tako zelo specifična, da je lahko odnos slehernega resnega spremljevalca glasbenega cirkusa omejen skorajda samo na eno od dveh skrajnosti: ali jih sovraži ali pač obožuje. Sam srž takšne delitve pa globoko v sebi kaže predvsem na eno samo dejstvo: Radiohead so očitno dovolj intrigantni v svoji ekstravagantnosti, da se obe skrajnosti, ki sem ju omenil na zečetku te recenzije, vsaj načelno strinjata o posebnosti njihove glasbe.

Skupina, ki se je z drugim albumom The Bends odpovedala rahlo grungevskemu podtonu prvenca, ki je navrgel wertherjansko obarvan hit single Creep in se nato s svojo pospešeno evolucijo izvila še iz prijema t.i. britpopa, namreč z vsakim novim studijskim albumom preseže samo sebe in ostane na nek način še zmeraj ista. Po kritiško opevani plošči OK Computer, ki datira v leto 1997 in ki se tudi dandanes v skorajda vsakem izboru najboljših albumov vseh časov vedno znova znajde pri vrhu, se je večina poslušalstva upravičeno spraševala kam lahko ustvarjalnost Radiohead popelje naslednjič.

In zgodil se je Kid A, ki je zaradi še večje nekonvencionalnosti kot jo je zmogel njegov predhodnik, svojo pravo kvaliteto pokazal še le po večkratnem poslušanju oziroma je postal kritiško cenjen še le v prihodnjih letih. Podobna situacija se je ponovila z aktualnim izdelkom King of Limbs. Po izrednem sprejemu tako pri kritikih kot pri poslušalcih, ki ga je bila deležena prejšnja zgoščenka In Rainbows, je v javnosti ob napovedi novega albuma završalo. Twitter se je sesul in vsi smo se spet spraševali kaj nam bodo Thom Yorke in druščina servirali tokrat.

In kaj nam torej King of Limbs ponuja? Za uvod naj povem, da gre za nov kakovosten dodatek k njihovi diskografiji. King of Limbs tako gradi na temeljih svojega predhodnika, vendar je potrebno poudariti, da glede na retrospektivo njihovega dosedanjega dela in tudi povsem na splošno, aktualni »plošček« ni pretiran presežek, čeprav seveda še zmeraj vzdržuje njihove visoke standarde. Uvodna Bloom tako postreže z netipično ritemsko podlago disharmoničnega instrumentarija, ki ga krotijo le atmosferične klaviature in značilen Thomov vokal (konotacije na kak izgubljen komad King Crimson z njihove plošče Islands se ponujajo kar same od sebe).

Temu sledita Morning Mr. Magpie in Little by Little, ki v tipični »radioheadovski« maniri kitarskega minimalizma dosegata kar največji učinek. Skladba Feral, ki ta niz nadaljuje, vleče nekatere vzporednice s Kid A in uspešno dodaja Yorkeov vokal kot pomožni instrument (v tem oziru Radiohead črpajo predvsem iz zapuščine dreampop/shoegaze scene, ki je cvetela na prehodu v devetdeseta). Komad Lotus flower je preprosto dober, medtem ko je Codex nedvomno bližnji sorodnik Pyramid Song. Give up the Ghost zaradi spremljevalnih vokalov in prisotnosti akustične kitare deluje kot Bon Iver & Radiohead na LSD-ju, čemur sledi povprečna Separator, ki album zaključi. Britanski Radiohead torej ostajajo specifična (z)godba. Tako specifična, da sem potreboval en mesec, da album pozorno preposlušam in spišem recenzijo.

Po vsem tem se mi tako postavlja le še vprašanje: kaj lahko od enega najboljših še delujočih bandov pričakujemo v prihodnje oz. kdaj se bo zajetna malha idej, ki jo premorejo le redki, dokončno izpraznila? Vse kar je gotovo je, da se s tem albumom definitivno ni, čeprav si verjetno le-ta ne bo priboril nesmrtnosti nekaterih svojih predhodnikov. Radiohead torej ostajajo Radiohead. In to je več kot vzpodbudno za vse njihove oboževalce in tiste, ki bodo to še postali.

Ocena: 8,2

 

Naključno iz Kšajtnih

Potopis: Iz Ljubljane do Prage, Berlina, Amsterdama in Pariza - 4.del
Rubrika: Potopis
Četrti del - ParizPa sem že pri zadnjem izmed štirih delov naše dogodivščine. Hitro je minilo in čakal nas je le...
Hesus Attor - Sonic Gastronomy Volume 1 (2008)
Rubrika: Muzika
Friedrich Wilhelm Nietzsche je nekoč izjavil, da bi življenje brez glasbe bilo napaka. Na svojem najnovejšem izdeleku hrvaška skupina Hesus Attor...
Jean-Marie Gustave Le Clézio - Pomlad in drugi letni časi (2008)
Rubrika: Knjiga
Jean-Marie Gustave Le Clézio je lanski dobitnik Nobelove nagrade za literaturo, ki velja za najprestižnejšo nagrado na svetu na področju literature....
Vse pravice pridržane Pravno obvestilo O Bajti in avtorjih Uredništvo Oglaševanje F.A.Q Vaše nastavitve zasebnosti