|
|
|
Boss Tweed - Boss Tweed (2005) |
 |
 |
 |
|
Prispeval Vanja Amon
|
|
Ponedeljek, 31 Marec 2008 02:00 |
 Glasba brooklynskega Boss Tweed ni glasba na prvo žogo. Zavaja, pušča v zmedi, obljublja, razočara, in ko se že ziritirano vdaš v misel, da v tem odnosu ni kemije, z vso silo udari s skritimi aduti in te, čisto nepričakovano - popolnoma zapelje. Otvoritev albuma je kakor prihod na lynchevsko sceno, saj veste, tisto, v baru, z zamolklimi kitarami, z zgolj sledjo tolkal in prevladujočim ženskim vokalom. Le da me je v primeru pričujočega albuma od začetka spremljal občutek, da nekaj manjka. In ta nekaj je bilo težko definirati ob popolno izpeljanih kitarah in neznansko močnem, a mehkem glasu Carolyn Sills. Kakor, da se odlični delci medsebojno nikakor ne ujamejo v harmonično celoto, temveč ostajajo vsak zase in ne zmorejo tistega, v čemer je blues (kar je ena od oznak žanra skupine) najboljši: ponikniti v tvojo kri, zakrožiti okoli srca in te vsega prevzeti.
Sprva so se namesto tega ob precej tehničnem kitarskem preigravanju in nestrpnem vokalu kot posebna zanimivost skupine zdela predvsem besedila: preprosta, a presenetljivo učinkovita (»take time and think through before you tell me any bad news 'cause I'm feeling pretty violent this afternoon«).
Taka v veliko zadovoljstvo ostanejo skozi ves preostanek albuma, a že takoj v nadaljevanju se jim pridruži tudi nova in nadvse dobrodošla čuteča kvaliteta v vokalu in njegovem flirtanju s kitaro (»Done Wonders« je prva obljuba bluesovske strasti), ki se spoštovanja vredno rockabillysko izteče v naslednji komad (»Real Good Sell«, kako pomenljivo!). Priznam, od tukaj dalje sem zares »kupila«, sledila z več naklonjenosti, v nadaljevanju pa itak samo še tonila v navdušenju.
Mogoče ob dokončni osvoboditvi od prvega vtisa in spoznanju, da glasbe Boss Tweed ne gre posploševati, temveč jo kaže vzeti tako, kot je: malo posebno, malo izkrivljeno, precej samosvojo. Ali, kakor pravi njihov komad: »(Then) it hits you, it'll never be right till you let yourself be wrong.
Verjetno je ravno ta njihov mali »narobe« tisto, kar zmede od začetka in kar moraš premagati, da te zvok potegne vase; takoj, ko se to zgodi, se namreč znajdeš daleč stran od Lynchevih temačnih prizorišč, na prašni cesti z razmahanim avtom, spuščenimi šipami in wayfarerkami daleč na nosu, Christian Slater in Patricia Arquette v »True Romance«! Za popestritev nastopi še moški vokal in potrdi: definitivno glasba, v kateri pošlješ vse skupaj k vragu in stopiš na plin proti naslednji postaji zabave.
Po nekaj spogledovanja s countryem in tršimi zvoki v drugi polovici se pojavi (vsaj zame) definitivna zmaga na albumu in tudi širše: če vprašate mene, je »Self Made Man« definicija tega, kako zveni blues v Matrici, ne da bi izgubil črno kri svojega izvirnika; polno strasti, polno svetobolja, polno jeze - vse je prav in samo še prav, končno vsi delci na mestu!
Nujno koristite najvišje vrednosti jakosti zvoka… ker vas bo kmalu za njim kot zadnji zazibal še melodični, hipnotični »Goes Like Nothing«in vas pustil v ponovnem prevrtevanju in premišljanju doživetega, rahlo nostalgične in z željo po še: tako, kot naj bi se vsaka »true romance«tudi končala!
Boss Tweed bodo odlični pospeševalci vašega srčnega utripa na lenobno, a pozitivno sobotno deževno dopoldne, na že omenjeni prašni sončni vožnji v nedoločeni smeri in v vseh poskusih pozabiti, kar vas žre; skrbi vam bodo namesto njihovega poglabljanja pomagali nesti z grenkosladkimi besedili, telo pa zajeli s hitrim dinamičnim ritmom.
In tisti, ki je dovolj premeten, drugačen in izviren, da se jih bo domislil postreči ob ledenem Heinekenu za vzdušje »vse-bo-še-dobro« na vrtnem pikniku z roštiljem… tisti me bo tako fasciniral, da ga vzamem za moža! :)
Ocena : 8,5/10
|
|
|
