|
 Po dobrih desetih letih eksistencialistična beseda in zlomljeno srce še vedno stojita pred kuliso glasbe, ki je takrat za las zamudila ˝mainstream˝ melodičnega metala. Ko so Blind Hate ustvarjali svoj prvenec z naslovom Graveyard of Hopes je Metallica že preigravala ˝country˝, Dave Mustaine (Megadeth) pa je bil tam nekje trinajstič na kliniki za odvajanje od ˝bogvečesa˝. Mi pa smo dobili prvi izdelek, po katerem smo se zgledovali in glasbenike, po katerih se zgledujemo še zdaj. Skratka, skupino kot je do takrat Koroška še ni imela, ampak je njihovo delo vseeno ostalo spregledano? Koroška črnjansko-mežiška skupina je svoj prvenec z naslovom Graveyard of Hopes posnela v studiu Stayerc v Rušah leta 1997. Fantje (Aljoša Ozimic, Tomaž Plesec, Dejan Dimec, Drago Brumen in Andrej Gorenjak) so tudi produkcijsko delo opravili bolj ali manj sami. Album ni bil niti založen niti distribuiran niti promoviran, ampak vseeno je vsa doma pečena naklada skozi ta čas kontinuirano sproti plahnela, tako da so brez posnetkov skorajda ostali tudi sami, se pošalijo fantje. Ideja Blind Hate se je širila od koncerta do koncerta in po razpadu skupine tako rekoč po ustnem izročilu. Tako da v smislu samega koncepta, katerega se bom dotaknil malo kasneje, ter filozofije v ozadju, vsekakor lahko govorimo o neki epskosti ali vsaj o neki drobni odslikavi le -te, o litografiji – težki in molovski.
Kljub sijajni zasnovi in ideji samega albuma Graveyard of Hopes ne moremo govoriti o nobenem produkcijskem presežku. Ne vem ali naj za to krivim čas in z njim takratni razvoj tehnologije ter tisto, kar nam je takrat nek slovenski studio dejansko lahko nudil, ali kaj drugega. Včasih me zmoti kakšen kolaps celotnega aranžmaja, ki pa se sam od sebe nekako čudežno zgradi nazaj, predvsem z nadgrajevanjem večglasnih kitarskih linij, na katere bi lahko vplivale tako forme v ˝rifih˝ Megadeathov kot tudi Iron Maiden. Če ne prej, na kolaps pozabimo ob eksploziji solističnih elementov, ki s svojo izvirnostjo ob skorajšnjem koncu dvignejo tako posamezno skladbo kot tudi celoten koncept albuma v stilu dramatskega trikotnika grške tragedije. Taka je tudi sama postavitev skladb, ki se začne s Prologom in konča z zadnjim delom skladbe Into the Dust, ki konec označuje tako s pomenljivim naslovom kot tudi s poimenovanjem tega dela skladbe – Epilog.
Precej visok in zelo melodičen vokal nam skorajda v filozofsko-pridigarskem slogu razkriva simbolistično konkretizacijo življenja, z zelo slikovitimi abstrakcijami protislovij; pokopališče upanj, ljubezen – praznina, …, zlomljeno skriva bolečino in hkrati ničejansko triumfira vržen v periferni svet. Spremljajo ga na trenutke netipični spremljevalni vokali, s čimer struktura skladb pridobi na pompoznosti. Ritem sekcija z značilno svetlim basom, odigranim s trzalico in precej sterilnim bobnom drži strukturo na relativno minimalistični osnovi. To pripomore k bolj kompaktni in manj razdrobljeni konstrukciji, ki se tako ne šibi pod težo pompoznih, našpičenih in izvirnih kitar.
Žal moram reči, da album, ki je vsekakor tudi v svetovnem merilu primerljiv z ostalimi velikani te nepozabljene zvrsti v glasbi, vseeno zasluži večji odziv. Zato smo vam ob privolitvi članov skupine Blind Hate omogočili, da si na našem spletnem portalu naložite njihov album, da boste z mano lažje delil občutke in katarzo, ki sem jih občutil ob poslušanju tega fantastičnega koroškega izdelka.
Album si lahko prenesete tukaj! Ocena : 9/10
|
