Bajta Kšajtni Ostalo Leposlovne objave Urban Klančnik - Roboti ne zgrešijo - Stran 2

Kulturniški profili znanih Korošcev

Majda Ravnikar, nekdanja smučarka in pisateljica
Majda Ravnikar

Majda Ravnikar, nekdanja uspešna smučarka, je pred kratkim izdala svoj književni prvenec “Koroška, moj mali veliki (smučarski) svet”, s katerim je na najboljši način izrazila svojo dolgoletno ljubezen do Koroške, smučanja in literature.

Leposlovne objave

  • Primož Karnar - Slovenc naj bo!


  • Simon Orgulan - Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla - 3.del


  • Nina Retko - O grehu in pokori
  • Katja Martinčič - Č-B ples

Bajta hodi po sv(e)to

Pasica
Urban Klančnik - Roboti ne zgrešijo - Stran 2 PDF natisni E-pošta
Prispeval Urban Klančnik   
Sobota, 15 November 2008 00:00
Indeks člankov
Urban Klančnik - Roboti ne zgrešijo
Stran 2
Vse strani
Torej, ta predsednik svobodnega sveta (sem že preveč očiten, kajne), je takoj, ko mu je administracija potisnila roko v rit, sklical skupaj najboljše generale, tajne agente in bog ve koga vse še in seveda so se takoj odločili, da bodo napadli znanstvenika.
Tokrat je šel predaleč,« je zavpil neki general.
»Kdo?« je vprašal predsednik, kar je bilo nenavadno vprašanje glede na to, da je prav on sklical sestanek.
»Am, ja tisti znanstvenik. Kako mu je že ime?«
»Vladivostokovorskovskijev (mislim da razumete, zakaj sem ga, in ga še bom, klical raje kar znanstvenik).«
»Da, on,« je vzkliknil general. »Stroji, da bi se borili namesto ljudi. Prekleto, to bo tako podražilo vojne, da si jih ne bomo mogli več privoščiti. Kaj pa nas stane, če umre vojak. Dobro pogreb, pa tisti neumen plevel, ki jih dobijo matere in vdove. Jebeš to, to je drobiž.«
Neki drugi general se je popraskal po nosu. »Saj domov pošiljamo samo stare cunje in prišparamo miljone na carini, vojake pa zmečemo v najbližjo reko.«
»Vidite,« je bil naravnost besen general številka ena. »Tudi mi bomo morali napraviti te robote in gotovo bodo dragi. Ne bomo jih mogli kar metati v reko.«
»Bilo bi tudi neekološko,« je sramežljivo rekel neki majhni uradnik v kotu. Za nekaj trenutkov so strmeli vanj kot v kakšno čudo, nato pa prasnili v krohot.
»Je rekel neekološko,« je vpil predsednik in se držal za trebuh. »Saj me bo še pobralo.« Te zadnje besede so bile usodne za ubogega uradnika, saj ga je obveščevalna takoj obsodila kot terorista in ga zvlekla na neki otok. Tam so ga brutalno mučili in posiljevali, dokler ni od vsega hudega umrl, ne da bi ga vprašali eno samo vprašanje. Kaj se če.

»Takoj skličimo skupino najboljših komandosov, da uničijo le tega Vla … znanstvenika. In ga uničimo, ter njegove robote. Pravijo, da nikoli ne zgrešijo.«
»In pravijo, da ima ta znanstvenik ruski naglas.«
Od čiste groze je bilo nekaj trenutkov vse tiho, dokler ni nekdo le odprl ust. »Moramo ga uničiti.«
Predsednik je kimal. »Da, pa mimogrede lahko napademo še kakšno drugo državo.«
»Katero pa, gospod predsednik?«
»Kaj vem, prinesite mi zemljevid in pikado. Tri puščice.«
Joj, koliko je bilo smeha, katere tri države pa so napadli, pa je tako ali tako vseeno.

Kakšen dan kasneje so v domnevno deželo le tega znanstvenika, ki je delal svojo robotsko vojsko, vdrli komandosi. Njihov poveljnik je bil John Will Power. Ostale bom klical kar po številkah od ena do dvajset, če jih sploh bom klical. Power je bil vojščak, ki je najboljši v vsem. Če gre nanj štiristo tisoč do zob oboroženih tankov, jih samo z zarjavelim bajonetom  premaga vse, njihove posadke pa ubije, tako da jim v oči zapiči klavirsko struno. Krogle so se ga na daleč ogibale in prav nikoli ni bil zadet. Takrat, ko pa je bil zadet (še zmeraj od krogle), pa je preživel, četudi si ga ustrelil v glavo. Pograbil je tistega, ki ga je ustrelil, mu potrgal roke, mu iztaknil oči ter z zobmi iztrgal srce iz pljuč. Da, John Will Power je bil mož, ki je z ritnicami trl orehe in je bil izjemno popularen v klubu Plava Ostriga.

Doktorju je končno uspelo usposobiti robote tako kot si jih je želel. Bili so dobesedno, stroji za ubijanje. Ker se mi ne da, ne bom našteval vsega orožja, ki jim ga je znanstvenik obesil. Bilo je nekaj takšnega kot Švarceneger v filmu komandos, se pravi vse.
»Var … aja,« se je spomnil znanstvenik in pogledal na brezglavo truplo ubogega Varga na tleh. Ko je prvi (se pravi drugi) robot začel funkcionirat, mu je znanstvenik, tako kot je obljubil, naročil, da mu odtrga glavo. Res je trajalo samo mikroskopski delček sekunde, da je robot izračunal, kam mora postaviti roke, da bo kar najbolj učinkovit. Potem pa je minil še en mikroskopski delček sekunde in Vargo je ostal brez skalpa ter brez nekaj deset centimetrov tistega, kar je ležalo pod njim.
»Hm, pa res nikoli ne zgrešijo.«
Nekaj časa se je zabaval, ko jim je naročil naj streljajo muhe v leva jajca ali kaj podobnega, potem pa se je lotil novega dela. Teh sedem (hm, pravzaprav šest, ker je prvi ležal razbit), ni bilo dovolj, da bi zavzel svet. Takoj je svojim robotom naročil, naj napravijo novih sedem robotov in ti spet novih sedem, no saj veste eksponentna pizdarija, pa recimo, da jih je ustavil, ko jih je imel več sto miljonov. Mislim, da je cifra dovolj visoka.
 
No, naši pogumni bojevniki proti osi zla, pa so medtem po njihovih izračunih prišli do laboratorija doktorja Vladivostokovorskovskijev (postavljeno s copy paste). Power je nekaj sekund kazal ročne signale, ki jih sicer nihče ni razumel, ampak so tako ali tako že vsi vedeli kaj morajo storiti. Ko je nehal, je pokazal zadnjega in zavpil.
»Aaaaaaaa, pobijte jih.«
Ves vod je pogumno napadel poslopje pred njimi. Streljali so, posiljevali ženske, moške in otroke, metali bombe, da so letali udi pozraku in je bilo kar veselje pogledat. Sam John Will Power pa je z zarjavelim bajonetom rezal po glavah in potem posiljeval trupla. Joj, koliko veselja je bilo, bilo pa je precej nenavadno, da nikakor niso mogli najti znanstvenika.
 
Ko je bila morija končana in so vojaki videli, da posiljujejo samo še trupla, kar je vzburjalo le odličnega Johna Willa Powerja, so se malce razgledali. Saj je res, bili so v službi, ampak dalo se je zaslužiti še kaj postrani. Potem pa je vojak številka 13 našel kapo na kateri je bil narisan rdeči križ.
»Pizda,« je moško zaklel John Will Power. »Švicarje smo napadli.«
»Hm,« je rekel vojak številka 3, »mislim, da je bolnica.«
»Am,« joj kako je bilo vojaku, ki je imel zemljevid in ga je sedaj obrnil okoli, nerodno. »Mislim, da nismo bili na pravem mestu.«
Nadvse imenitni John Will Power se je zasmejal. »Aaaaa zato niso streljali nazaj. Kje pa smo?«
»Tu piše Slovenija. Nikoli slišal.«
»Ah, jebi ga,« je rekel nadvse pametni John Will Power. »Plačali so nas samo za en napad. Gremo domov.«
Pobrali so nekaj morfija, da so se lahko po tem veselem dogodku še malce pozabavali, vsi pa so rekli, da tega morfija ne bodo nikomur omenjali. Lahko bi imeli težave.

Naslednji dan se je slovenska vlada opravičila velikemu predsedniku, da so postavili bolnico ravno tam, kjer so komandosi mislili, da je sovražni laboratorij in obljubili so, da se to ne bo nikoli več ponovilo. Družinam komandosov so poslali nekaj denarja, velik kos potice in zadeva je bila na najboljši možni način urejena.

Naš znanstvenik pa se je pripravljal na napad. Stal je na balkonu svojega labarotorija in pod njim se je vila nepregledna množica robotov.
»Prinesite mi svet,« je zavpil ter se hitro ugriznil v jezik.
»Stojte, prekinjam ukaz.« Roboti so se namreč, ko eno telo dvignili v zrak, da bi mu prinesli svet.
»Am, a-a-a-a,« ubogi znanstvenik ni prav vedel kako naj postavi ukaz. Šele čez dva dni mu je uspelo sestaviti nekakšen ukaz, ki bi bil zadovoljiv.
»Pojdite po vsem svetu in pobijte vse vojake ter tiste ljudi, ki se vam bodo uprli z orožjem.« Nato je naštel kaj vse se klasificira kot orožje: recimo opeka, mrtva mačka, šravfštok (me za k….) in tako dalje. Seveda je tudi s tem povzročil takšno zmedo, da so ubogi roboti samo letali naokoli in pobijali ljudi. Potem jih je spet poklical nazaj. Nima smisla, da bi vladal svetu, če na njem ni ljudi. Roboti namreč niso nikoli zgrešili.

Ko je ponovno premišljeval kako bi dopovedal robotom kako naj mu pomagajo zavladati svetu, se je zgodilo nekaj zelo nenavadnega. Iz vesolja je prišla nekakšna nenavadna ladja. Bila je ogromna in pristala je naravnost na robotih. Kakšnih tisoč je zdrobila vendar se ostali za to niso zmenili. Bilo je čisto matematično pravilno in po prav vseh fizikalnih zakonih čisto točno, da jih je ladja zdrobila.Znanstvenik je bil popolnoma zaprepaden. Torej je le inteligentno življenje v vesolju. Ha, Nobelova nagrada je njegova, je premišljeval, ko so se odprla vrata te ogromne ladje in zdrobila še nekaj robotov.

Potem pa je iz ladje prišla postava na štirih nogah in znanstvenik je kriknil od presenečenja.
»Lajka,« je zavpil. Psička ga je pogledala s takšnim sovraštvom, da je kar skočil nazaj. Verjemite za psa je to precej nenavadno. Da, vam objasnim. Znanstvenik je Lajko poslal v vesolje in tam bi morala poginit. Njena ladja pa je zapeljala v … aaam … recimo radiaktivni kronatovni oblak, ki ji je deset miljardokrat povečal inteligenčni kvocient, ter ji dal možnost potovanja skozi čas itd... Resno, znala je povezati prav vse kvadrate in kroge v inteligenčnih testih.

Superinteligentna Lajka si je iz prejšnje majhne ladje, napravila veliko medzvezdno plovilo in z njo prišla na Zemljo. V dveh ogromnih skokih je v trenutku prišla do znanstvenika in mu odgriznila jajca. Joj, kako je vpil, da je bilo veselje poslušati. Potem pa se je Lajka še tega naveličala in mu je odgriznila še glavo. Upam, da ne boste preveč jokali za njim, jaz ga recimo ne bom kaj prida pogrešal.

Lajka je prevzela nadzor nad roboti in jim ukazala, da naj ubijejo prav vse ljudi na svetu in to tako kot si ti najbolj zaslužijo.Naj na hitrico pripomnim, da je junaški John Will Power umrl tako, da mu je robot zabil prav vsa trupla iz tiste bolnišnice v Sloveniji, v rit. Mene so roboti zaprli v majhno sobico, kjer sem moral prenašati lasten cinizem, dokler mi ni razneslo glave.

Ko so roboti končali, jih je Lajka deaktivirala. Četudi je bila psica, je bila žensko bitje in saj veste, da morajo ženske vsake toliko časa odpreti ventile. Za Lajko je to bilo popolno uničenje človeške rase, potem pa je postala prav dobra psica. Kot najinteligentnejše bitje je vladala svetu in se smejala znanstvenikovi domislici, da brez ljudi ni vredno vladati. Če sem odkrit, je bolj ali manj ležala v senci in Zemlji pustila, da gre svojo pot. Samo enkrat se je še vmešala, ko je neka opica v Afriki kresnila drugo po glavi s palico. Takoj je iztrebila tisto vrsto opice.


 

Naključno iz Kšajtnih

Foto-zgodba: Toskana, prvi del
Rubrika: Potopis
VELIKONOČNA TOSKANA Na največji krščanski praznik smo se odpovedali barvanju pisanih pirhov, dobrotam kot so dišeča prekajena šunka, domača potica, pekoči...
Simon Orgulan - Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmisla (11. del)
Rubrika: Leposlovne objave
Simon Orgulan - Tisti, ki je bil pahnjen v juho nesmislaMnogo zgodb se tako trudi opredeliti čas, prostor dogajanja, natančno navesti...
Milčin kotiček - Besede, besede, besede, ...
Rubrika: Leposlovne objave
Milčin kotiček - Besede, besede, besede, ... Danes je moje razmišljanje  čisto času primerno. Še vedno me greje čudovita toplota,...
Vse pravice pridržane Pravno obvestilo O Bajti in avtorjih Uredništvo Oglaševanje F.A.Q Vaše nastavitve zasebnosti