|
|
|
Urban Klančnik - Roboti ne zgrešijo |
 |
 |
 |
|
Prispeval Urban Klančnik
|
|
Sobota, 15 November 2008 00:00 |
|
Stran 1 od 2  Urban Klančnik - Roboti ne zgrešijo
Uvod: hm, to zgodbo bom napisal popolnoma brez sloga in to predvsem zato, ker je ves vesoljni svet tako navdušen nad slogom. Torej, če boste v njej našli kaj sloga, je to popolnoma naključno in ga prosim ne upoštevajte. Dajmo, dvignimo zastor.
Moški, ki je govoril, je imel ruski naglas, kot ga imajo vsi negativci v proameriškem znanstvenofantastičnem svetu. In tudi znanstvenofantastična država v kateri je ta moški živel, je bila prav sumljivo rdeče barve. In ta naš negativec je imel seveda samo eno nalogo. Zavzeti cel svet. Zakaj? In kaj za vraga naj bi potem s tem svetom počel, se naš stereotipni negativski protagonist, popolnoma v stilu neumnih ameriških filmov, ni nikoli vprašal.
»Vargo,« je zavpil na ves glas, da se je po veliki dvorani, polni najneumnejših eksperimentov, razlegel njegov ruski naglas.
Vargo je bil seveda njegov pomočnik, ki ga vsak nori znanstvenik, obseden z zavzetjem sveta, nujno potrebuje. Čisto iz fore bom napisal, da je Vargo imel okoli glave navit turban in morda je prav zaradi tega govoril z bližnje-vzhodnim naglasom. Saj veste, tako kot filmi, kjer naj bi domačini govorili v svojem jeziku in je ta jezik zmeraj podoben angleščini z vzhodnjaškim naglasom. Kaj si moremo.
Vargo je prav na ves glas stekel mimo naprave, ki naj bi pred kakšnim tednom zavzela svet. Princip je bil, da bi z njeno pomočjo obudil mrtve in si napravil ogromno vojsko nesmrtnikov, ki bi premagali še tako napredno vojsko. Naprava je mrtve sicer obudila, vendar pa so ti večino časa popivali, iz čistega veselja, da so ponovno »živi«. Nazadnje jih je znanstvenik vrgel na cesto z ganljivimi poslovilnimi besedami: Mater vam jebem, drhal pijanska, zažiralska.«
Da, moj gospodar,« je zavpil Vargo in končno pritekel do znanstvenika.
»Imam jo,« je veselo vpil znanstvenik in poskakoval naokoli kot nor.
»Novo psičko, gospodar?« je z zelo dvignjeno obrvijo vprašal Vargo.
Prejšnja psička je namreč sodelovala pri zelo zanimivem eksperimentu. Bila je prva živa stvar izstreljena v vesolje 3. novembra 1957. Doktor jo je poimenoval Lajka, kar je tudi pasma in prav niče se mu ni zdelo slabo, da je psička tako pogumno, in seveda nevede, žrtvovala življenje za znanost. Vargo se je spraševal ali bo umrla od lakote ali pa ji bo zmanjkalo kisika. Pa tako lepa lajka je bila.
»Ne, teslo,« je zavpil. »Prav zato mi že od nekdaj spodleteva, ker uporabljam žive stvari. Preveč so nepredvidljive. Potrebujem nekaj kar bom lahko do konca nadzoroval. Nekaj kar bo močnejše od človeškega mesa in kosti. Nekaj železnega in matematičnega. Poglej!«
Pokazal mu je sliko nekakšne kovinske škatle z izjemno veliko anteno na vrhu.
»Samo ne morem se odločiti ali bi imeli noge ali kolesa. Kaj misliš?«
Vargo je strmel v diagrame pred njim. Prav na vsakemu je pisalo ime eksperimenta – orbot. »Škatla na kolesih? Nisem kaj prida navdušen. Mislim, da je to ena vaših bolj neumnih zamislic. In zdi de mi, da bi ji bolj pristojalo ime robot.«
Znanstvenik je jezno strmel vanj. »Ko ga izdelam, bo moj prvi ukaz, da ti odtrga glavo.«
Pri sebi pa se je odločil, da bo ime prav zares spremenil.
»Se pravi, da bo imel tudi roke,« je bil sedaj radoveden Vargo. Počasi ga je stvar vendarle začela zanimati.
»Seveda,« je navdušeno zakrilil z rokami znanstvenik. »Imel bo roke in noge in kolesa in orožje. Nuklearno bombo, pa laserske pištole. Imel bo đet pek (beri jet pack – prevod: reaktivski pogon v nahrbtniku), da bo lahko letal po vesolju in kar je najboljše, vse bo matematično. Človek zgreši, ker je preveč dejavnikov, da bi lahko kontroliral kam točno bo šel izstrelek. Robot pa bo v tisočinki sekunde vse preračunal in vse nastavil tako kot mora. Krasno kajne?«
»Res krasno,« je brez pravega zanimanja rekel Vargo. Znanstveniku poizkusi še nikoli niso uspeli. Škatla, ki nikoli ne zgreši? Hm, četudi je res, v bistvu to ne pomeni nič.
Kar precej časa je znanstvenik brkljal po teh tako imenovanih robotih. Sprva jih je napravil sedem, ker se mu je zdela to prav zares imenitna in celo magična številka. Prav nasmihal se je ob misli, da roboti to številko ne bojo imeli za prav nič magično. Zanje in njihovo matematično logiko, bo to samo še ena številka v vrsti številk. Ker se mi niti sanja ne, koliko časa traja, da sestaviš robota, številke sploh ne bom napisal. Znanstvenik je pač v nekem trenutku imel sestavljenega prvega od sedmih robotov.
»To je velik trenutek,« je slovesno zažgolel in se ozrl na Varga, ki je, kot zmeraj, neprizadeto opazoval. Znanstvenik je stegnil prst in vklopil gumb na katerem je pisalo ON (beri: vklopi – še zmeraj z ruskim naglasom). Na robotovi »glavi« se je nekaj prižgalo, kot bi bila televizija. Potem se je nekaj začelo oglašati, kot bi mlel nekakšen mlinček. Nato pa je robot spregovoril.
»Prosim, da vpišete serijsko številko sistema. Serijska številka je natisnjena na škatli v katerem ste dobili operacijski sistem.«
»Jebemti,« je kriknil znanstvenik in se lopnil po glavi.
Trajalo je kakšno leto, da je ustvaril internet, potem počakal, da so se ustvarili hekerji in nato je dobil serijsko številko.
Robot je rekel: »Dobrodošli v vratih 98. Sistem je izjemno preprost in namenjen uporabi tudi najneumnejšim Zemljanom.«
Joj, kako vesel je bil znanstvenik. Takoj je začel robotu nalagati dodatne naloge, drajverje in bog ve kaj še, ko mu je vrglo ven prav nenavadno moder zaslon, na katerem je pisalo. PRIŠLO JE DO IZJEMNO HUDE NAPAKE. OBRNITE SE NA PROIZVAJALCA. Seveda je znanstvenik storil to kar bi storil prav vsak v njegovem primeru. Pograbil je primitivno napravo, ki se ji je včasih reklo sekira in stolkel ubogega robota v kup … stvari, ki pač takšnega robota sestavljajo in jih je nekdo stolkel s sekiro. No, potem je napravil drugega in napravil precej drugačen operacijski sistem, nekakšen bolj velik soft. Poimenoval ga je Lunix, po svoji mami.
In ravno takrat je za to izvedel velik predsednik, zelo velike države, kjer niso imeli naglasov. Predvsem ga je motilo to, da je bil ta Lunix program, ki je bil čisto svoboden. Prav vsak si ga je lahko naložil, ne da bi za to karkoli plačal. Kajti ta velika država je čislala svobodo kot največji ideal. To pa je pomenilo, da si nihče ni smel ničesar pridobiti, ne da bi za to plačal. Bila je tista najvišja oblika svobode. Vsak je bil svoboden, da je lahko izkoriščal vse ostale, predvsem pa ekonomsko nižje, ljudi. V to svobodo so prav spretno vmešali še ščepec strahu, dobro mero paranoje in prikrit rasizem, s kapljico ksenofobije. Pa dajmo vse to na potenco, številko pa si sami izberite. Pravzaprav vam jo bom vseeno dal. To pa zato, ker bo kombinacija, če jih pretvorite v črke (brez č-jev, š-jev, ž-jev, ter w-jev, y-ov in x-ov, ker mislim, da so v današnjem svetu nekoliko nespodobni), dale nekakšen stavek. 19,9 – 18,9, - 5,14, - 13,1,12,9, - 2,20,8,19,12. Malo se morate še sami potrudit, da boste razvozlali, ampak v bistvu sem hotel povedati, da dajte tisto kašo zgoraj na 19918951413112922081912-to potenco.
|
|
|
Kšajtni 
